MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

Panettone, avtor V.W, 18.5.2015

objavljeno: 18. maj 2015 10:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. maj 2015 10:31 ]
Panettone 


Ali veste, da se v našem mestu imenuje posebni prostor, kjer je nekakšno počivališče, odstavni pas, občasno pa tudi avtobusna postaja: Pri panetonih, in sicer ob cesti, ki ima ime po našem največjem slovenskem pesniku. Od kod pa izvira ime počivališča? 

Pravim, da jo je izumil človek, ki ga poznam. Nekoč je nekomu razlagal, bila sem zraven, da se dobita na točno tem mestu. In ker sogovornik ni in ni dojel, kje je ta prostor, kjer bi se dobila, se je domislil ime za nekakšna betonska polnila, ki so tam lepo razporejena v elipsastem polkrogu, in ki imajo obliko italijanske božične sladice Panettone. Od takrat dalje, se je razširilo ime Pri panetonih. Kje? Ja, pri panetonih vendarle! Hja, zanimivo, ne? To - poznati človeka, ki si nekaj izmisli!
To sem napisala samo za uvod v naslednje dejanje, ki nima skoraj nobene zveze s počivališčem, ki je pripravno tudi za policijske kontrole. Podobnost je le v imenu - Panetone, no ta, o katerem bom pisala ima dva t-ja.

Bližal se je praznik - Velika noč in vse priprave okoli tega praznika, barvanje pirhov in peka peciva, šunka in to in ono. Že zelo dolgo si želim, da bi znala speči panettone, ker ga obožujem. Ampak, kako naj spečem tako rahlo pecivo in tako pregrešno dobro slaščico, ki razvije fantastičen okus sreče, da se mi še zdaj izloča slina od ugodja, samo če pomislim na dišečo, puhasto, zračno in ravno prav sladko dobroto. No, nikoli ne vem, kdaj se katera hrana ob teh praznikih postreže in tudi skuha, a s hčerko sva se odločili, da bova ves velikonočni ponedeljek barvali pirhe in pekli panettone.

"Mama, ampak za Veliko noč se peče kolombe - golobice, ali pa pince, ne pa panettone!" mi je rekla.

"Ah, saj ni pomembno! Sestavine so podobne!" sem ovrgla dilemo.

Na internetu sem prebrala množico receptov, vsak z nekoliko drugačnim postopkom. Gospa Đuli iz Trsta mi je že en teden prej ponudila košček dobre pince, a mojo prošnjo po receptu je nekako preslišala. Rekla mi je, da ji je recept dal kuhar, ki je kuhal za maršala Tita, ko se je davnega leta, ko je bila ona še zelo mlada, mudil tu, na obali. Zanimivo! Nič zato, ker slavnega recepta nisem dobila, saj itak ne bom pekla pince, ampak panettone. Tako se tudi nisem preveč sekirala.

Peka slaščice je tako postala pravi družinski projekt. Nakupila sem vse sestavine, skrbno sem izbrala moko, arome, sveža jajca in to in ono - ne bom izdala vsega, kajti nekaj trikov je treba zadržati zase. Je tako? mi je bolj rekla kot vprašala gospa Đuli.

Skrajno resno in zelo odgovorno sem se lotila tega projekta. Še posebej sem se ga veselila, ker bova s hčerko, ki je baje nisem naučila kuhati (kakšna katastrofa, a ne?), skupaj odkrivali skrivnosti dobrega recepta. Bolje pozno kot nikoli.

In na nedeljo zvečer, tisto pred velikonočnim ponedeljkom, sem se namenila pripraviti kvasni nastavek - toda, joj, prejoj, kvasa ni bilo nikjer. Prepričana sem bila, da sem ga kupila!?! Mrzlično sem iskala po škatli, kjer imam arome za peko peciva, običajno imam kakšno vrečko suhega kvasa, a tokrat, na nedeljo, tik pred prazničnim ponedeljkom, kvasa seveda ni bilo. Pomislila sem, ali obstaja kakšen naravni način za pridobivanje kvasa, a sem misel kmalu opustila. Lep dogodek bi spremenila v obsesijo - na vsak način in na silo nekaj narediti. Tokrat pa tega nisem želela! Ne za Veliko noč!

In sem se sprijaznila. Projekt Viktorija Panettone je propadel. Za Veliko noč smo barvali pirhe in jedli šunko in hren. Božansko tudi to!


Vaša, 






P.S. Veliko noč pa sva s hčero preživeli na kavču ob gledanju Igre prestolov, brez panetona. Fantastično, vseeno!

P.S. Popravni izpit je sledil, nekaj mesecev kasneje.

P.S. Spet ga skoraj ne bi naredila.