MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

P kot pacienti, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 29. mar. 2020 05:29 avtor: Vanja Čibej   [ posodobil 29. mar. 2020 10:35 Spletni čas - Inovelmedia ]
Dragi moji! 

Tako! Štirinajstdnevno karanteno sem uspešno prestala in če malo potresem z glavo, sem še kolikor toliko prisebna. Vsaj tako se mi zdi! Moje prijateljice me še niso opozorile, da se čudno obnašam oz. da čudno govorim - družimo se po telefonu, vidimo se preko kamer), in zdi se, da znam kolikor toliko plavati v tem filmu, z neko čudno stransko vlogo. Priznajte, pomislite: Ali se tudi vam dozdeva, da je to, kar se nam dogaja, kot nekakšen triler s slabim scenarijem?

Tako! Zase trdim, da sem zgledna in ubogljiva državljanka (vsaj enkrat - in to priznam, tokrat zelo zelo iskreno, da bolj pristna skoraj ne morem biti). Ker se mi zdi, da se nam dogaja nekaj, čemur resnično ni pomoči, ne glede na to ali gre za novodobno kugo, ki nas bo skoraj vse izbrisala iz zemeljskega obličja, ali so nam virus poslali vesoljci, ali pa kakšen norec in psihopat, ali celo smo udeleženi v nekem družbenem eksperimentu, ki ga je odobrila "globalna skupnost", ali nam grozi res totalna apokalipsa, svetovni potop (ker vsebuje p, sem ga v tekst vključila) ali kajvemkaj. 

Prav je, da torej ostajamo doma, ni prav, da nekateri tega pravila ne spoštujejo. Prav je, da držimo razdaljo, da se ne pogovarjamo med sabo, ni prav, da se družimo med seboj in pršimo viruse na vse strani. Prav je, da si umivamo roke, in ni prav, da si jih ne. Prav je, da si jih drgnemo toliko časa, kot si jih drgnejo kirurgi, ni prav, da si jih samo poplaknemo in mirna bosna. Prav je, da predmete, ki jih prinesemo iz zunanjega sveta razkužimo, kolikor se le da. A virus je tako drobcen, da nam pri tem zagotovo kakšen uide. Vendar ... če samo podaljšamo čas okužbe (saj en do dva virusa se počasneje razvijata v bolezen, kot pa, če bi si jih vnesli v telo naenkrat zelo veliko), je vsekakor boljše, da smo poslušni. Torej, PRAV JE, da spoštujemo ta pravila, ki nam jih pametni ljudje ves čas ponavljajo, ker si nekateri tega ne priznavajo, bodisi da tega nočejo razumeti, bodisi ker res ne razumejo, bodisi, ker mislijo, da so pametnejši od ostalih. 

Pa vendarle ... v vsem tem blodnjaku, v katerem se nahajamo, postaja (jo/mo) vsi nekakšni pacienti. Če se ta karantena ne bo končala kmalu, bomo vsi zboleli za kompulzivno obsesivno motnjo. En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst, osemnajst, devetnajst, dvajset (lahko tudi naprej do trideset) - torej štejemo rajši do 30 kot do 20, da res uničimo vse mikrobe. Sama imam razkužil več vrst in razvrščene po vsem stanovanju. Na hodniku, v kuhinji, v sobi, v kopalnici, razkužilo za roke, pa za tla, pa za pohištvo ... 

Razlog za današnji tekst pa ni v mojem obsesivnem umivanju rok, razlog je drugje. Naši Slovenski Istrijani so končno prišli na svoj račun. Dosegli bodo, da na Črnem kalu postavijo rampo. In ne samo to, nekateri bi občane pošiljali na dve urni sprehod v naravo preko odloka, zapisanega, če ne ravno v ustavi, pa v kakšnem mini zakoniku, ki bi natanko določal pravila za zdravo življenje, sicer sledi denarna kazen. Pa vendar ... nekateri ugotavljajo, da denar trenutno ne pomeni veliko (tistim, ki ga imajo zares veliko) - virus ni cepljen na denar. Na našo veliko srečo vsi plavamo v istem čolnu, tudi papež!


Pa srečno! Vaša, 



P.S. Gospa Viktorija je priseljenka in ni Istrijanka, čeprav živi v Slovenski Istri že od rojstva. Gospa Viktorija, natanko, njeni starši, so se prikotalili iz planote nad Vipavsko dolino. Zato jo vedno zaboli in zaskrbi, ko pravi Istrijani zahtevajo rampo na Črnem kalu. Še bolj jo zaskrbi, da to zahtevajo tudi priseljenci. Kaj, če ...