MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

P kot pačuli, avtorica Viktorija Wit, junij 2018

objavljeno: 7. jun. 2018 03:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jun. 2018 07:06 ]
Dragi moji! 

Volitve so za nami, in jaz sem se, vsaj za nekaj malega časa, pošteno oddahnila. Zakaj? Ker, ko sem hote ali nehote prebrala kakšne izjave raznih J., T., pa še enega J.  in še koga, ki spominjajo, vsaj za moje pojme, že na sovražne govore, me je volilne kampanje in prihodnosti postalo že, kar strah. Še bolj so me presenečali komentarji, ki dišijo po velikem primitivizmu in populizmu, grajenem tudi po navedbah O., ki je podprl tovrstno kampanjo, ko je spregovoril o "preživetju slovenskega naroda". Lepo vas, prosim!?! Če smo preživeli napade vseh narodov od Rimljanov dalje, pa nas bo nekaj migrantov ogrozilo!

Kot zavedna državljanka Slovenije želim biti informirana in včasih preklopim na daljincu tudi na medij Nova24TV, a kaj, ko mi po petih minutah poslušanja vse dlake stojijo pokonci, ker njihovi novinarji nenehno sporočajo groba nacionalistična sporočila in pri tem ne skoparijo z napadi na vse ostale, ki niso z njimi. Zase mislim, da sem zelo tolerantna do drugačnosti, a ob takem hujskaštvu se moja toleranca zniža na nulo. To me pa jezi! Ta nekonsistenca lastnih čustev!

J. je zvit kot presta in prekaljen politik, izkoristi prav vsako stvar sebi v prid, tokrat širi in podpihuje strah in fobijo pred begunci, na dan razglasitve zmage svoje stranke sicer zmanjša svojo agresivno retoriko, zabrenka na drugačne strune, češ da je treba ločiti begunce od migrantov, češ da se je treba bati predvsem ekonomskih migrantov. Ti naj ostanejo raje doma, ker so tam bolj potrebni, ker: Ljudi je treba učiti loviti ribe, namesto da bi jih hranili, itd. itd. itd. 20 minut!?! govora? Pri tem pa se ne boji (raz)prodati vsa dobra podjetja, ki so v državni lasti (beri v lasti državljanov Slovenije), tujcem, namesto, da bi poskrbeli, da bi z njihovimi dobički nahranili lastne ljudi. Raje podpira sužnjelastniški odnos (služenju eliti in domovini) in rast produktivnosti, ki delavca, ko ga izžame do konca, izpljune in označi za lenuha ter ga pošlje na Zavod za zaposlovanje. Tam pa nenehno dobiva sporočila, da je nesposoben, ker si ne zna poiskati dela, da ni dovolj aktiven, da ni pripravljen več služiti domovini in da ima država zaradi njega previsoke davke. Zgaranec, ki se izčrpa med služenjem svojemu gospodarju, nenadoma postane lenoba, ki resnično ni vredna več, kot tistih nekaj socialnih evrov. Klinc pa taka država! Kako naj bom ponosna na tako državo? No, saj ne rečem, da nisem zavedna, kajti tako so me vzgojili starši, šola in okolje v starih dobrih časih, a zadnje čase vse bolj zardevam od sramu.

Zdaj se verjetno sprašujete, kakšna je povezava med volitvami in politiko na eni strani in pačuli na drugi, pa bom po zelo dolgem uvodu na kratko opisala svojo prigodo, saj je neposredno povezana z rezultatom volitev, ki so me navdajale s tesnobo, to že moram priznati. Pačuli pa so tudi posledica nadaljevanke Moja boš in igralca B., kajti v kratkem času sta se mi zgodila mala čudeža. B. je prišel v Slovenijo! Z gledanjem nadaljevanke in čudenjem nad neznansko človekovo domišljijo, spoznavanje drugačne kulture, užitek, ki ga nudi dobra igra igralcev, dobri posnetki in režija, zapleti, prepleti in razpleti, intrige in seveda tragična ljubezenska zgodba, ter z njo obsedenost, me je očarala, kot me očara vonj po orientu. Seveda, včasih med gledanjem nadaljevanke zadremam, toda nič hudega, z malo naravne logike hitro ujameš potek zgodbe. Joj, spet dolgovezim ... Torej, na nedeljski večer, ob gledanju rezultatov volitev, sem se odločila, da spečem sirov burek, ker me vlečenje testa pomirja podobno kot nadaljevanka. Imam lep keramičen pekač, izdelan nekje na vzhodu, morda celo v Turčiji, ki ima tudi pleteno košarico iz naravnega materiala in služi kot podstavek za vroč pekač. Vlečem torej testo, poslušam P.-ovo, Š.-ča, B.-ta in komentatorje volitev, a že takoj na začetku me je gospa novinarka vznemirila, da sem bila ob vleki testa vse preveč vneta - testo je bilo na koncu bolj podobno švicarskemu siru!? Toda, brez panike, uspelo mi ga je razvleči po prtu, in ga zviti v tanko rolico ter ga brez pretirane škode umestiti v pekač. Pečica je bila že ogreta in pripravljena na peko. En dva tri, se je burek lepo pekel, lepo je narasel in nastavila sem si alarm, da ga ne bi zažgala. Vse je teklo kot po olju, samo ... Drugi mali čudež se je zgodil - zadišalo je po pačuli. Res, da je pačulijevo olje dobro za starejšo in suho kožo in res, da baje zmanjšuje tesnobnost in depresivnost, toda olja nimam in tudi že dolgo si nisem prižgala nobenega kadila. Niti ga nimam doma. Šla sem na balkon, morda, čeprav malo verjetno, je kakšna soseda prižgala dišavo, da bi odgnala že nadležne poletne komarje. Ne! Razširjala sem nosnice, ovohavala, kot moj maček ovohava vonjave, ki jih jaz ne vonjam, toda ničesar nisem zaznala. Vonj je prihajal naravnost iz moje kuhinje? Burek? Nemogoče, saj nisem vanj dala nobenih začimb. Pomislila sem na čudež, kakršnega opevajo verniki. Ah, daj no mir, Viktorija, ne bodi neumna, sem si rekla. 

Odprla sem pečico. In glej zlomka, vame je butnila intenzivna orientalska vonjava in dim. Kaj za vraga ... Kaj si spet ušpičila, Viktorija? sem si mrmrala v brado in ko se je dim nekoliko razkadil v prostor, sem videla, da sem dala v pečico tudi košarico iz orientalskega šibja, ki je pri segrevanju sproščala čudovite dišave. No, ne vem, če ravno po pačuliju, po orientu pa zagotovo. Brez skrbi! Ni bilo sledu o požaru, pa tudi P. ni dosegel niti odstotek glasov. 

Pa ne recite, da to ni čudež! Pačuli je blagodejno vplival name v času volitev in B. je poskrbel za vsesplošno vznemirjenje in rekel, da nas ima rad. 

"Na pomoč, samo čudež nas reši!"



Vaša,


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png


P.S. Vas zanima, ali je bil burek dober? Bil je odličen, bolj eksotičnega, ja, orientalskega okusa je bil, saj je bil dimljen s kadilom.