Dragi moji! 

Zadnjič sem pisala, kako me je osmodil moj lanskoletni delodajalec, ki mi je obljubljal sezonsko delo pomivalke, potem pa si je premislil in naštel kup opravičil in izgovorov, zakaj nisem primerna za pomivalko, medtem ko sem sama brezskrbno čakala, kdaj me bo poklical, saj nisem niti za trenutek pomislila, da me bo odslovil. Pač, moja naivnost se nikakor noče odmakniti z mene, ves čas se z menoj hrani in lepi se name kot najbolj odlično lepilo, ki ga ponuja današnji svet.

Ko sem dojela, da iz sezonskega dela pomivalke posode ne bo nič, me je zajela panika, ja, tudi ta je močno prisotna v mojem življenju. Še dobro, da ne traja večno in da imamo prijatelje, ki nam vedno stojijo ob strani. Moja prijateljica hitro najde rešitve za vse mogoče prilike, tapne na telefon, pokliče znanko in en dva tri dobim delo sobarice v znanem hotelu v obmorskem mestecu.  Imela sem srečo, delodajalec je bi ravno tiste dneve v hudi stiski z delovno silo, in niso me preveč spraševali, ne po letih in ne po izobrazbi, no, osnovno šolo imam, tako, da sem že naslednji dan postala del skupnosti sobaric, z vsem, kar pač prinese to delo zraven. Paniko je tokrat zamenjala evforija, skrajno navdušenje, da pri svojih letih še vedno lahko dobim delo, samo preveč izbirčna in premalo vztrajna ne smem biti. Vsi, ki pravijo, da se delo dobi, če se le hoče, imajo prav! Aleluja! No, delodajalec me je opozoril, da je delo precej fizično naporno, toda ... saj bom zmogla, če drugega ne, je to brezplačen fitnes in skrb za lasten kardiovaskularni sistem, si mislim. Kaj si torej želim boljšega?! Namesto hitrih sprehodov po naravi, teka, kolesarjenja in obešanja po raznih trim orodjih, priznajte, da slednje zna biti na kratki rok precej dolgočasno in zahteva močno samodisciplino, imam zdaj priložnost razgibati in prebuditi svoje telo tako, da za nagrado dobim še plačilo v obliki zajamčene plače, plačan polurni odmor, pa še toplo malico. Hja, kaj lepšega, si pravim v valu navdušenja.

O, ja! Že prvi dan dela sledi streznitev, potem pa vsak nadaljnji dan, polna dva meseca! Takoj so mi dali vedeti, da je pri tem delu pomembna vsaka sekunda (ne, ni pomota, ni minuta, temveč hipna sekunda). In res, niso me pustili pri miru in izpred oči niti za samo sekundo, ko sem se ob koncu delovnega časa lahko oddahnila in se privlekla domov kot pritepen pes. Ali bom vzdržala tak tempo? Seveda, Viktorija, ti si močna ženska, navadila se boš in delo bo postalo zate rutina in z lahkoto ga boš opravljala, tako, kot vsako doslej. Čistiti pa seveda zna vsak! Ta poklic pade po lestvici poklicev v najnižji plačilni razred, zatorej ne more biti tako strašno težko, a ne? Torej? Glavo pokonci, prsi ven in ajde na delo naslednji dan, ne bodi kot en razvajen otrok!, sem si prigovarjala, medtem ko sem si masirala razbolele mišice. Prvih deset dni bo najtežjih, me je opozarjala prijateljica, potem bo bolje. A tega "bolje" nisem dočakala. Seveda sem pridobila fizično kondicijo v relativno kratkem času, tudi postopkov dela sem se kar hitro navadila, toda tega moji delodajalci niso opazili, nasprotno, ves čas sem bila premalo produktivna, torej - prepočasna. Jaz pa - kot da bi si prizadevala najmanj nobelove nagrade, sem se vsak dan bolj trudila in trudila do onemoglosti, saj sem delo želela opraviti dobro (pridna, pridna mravljica!) in nisem želela v ničemer zaostajati za najhitrejšo sobarico, ki je v teku moje odisejade, napredovala v nadzornico. Ostale pa smo bile  tam tam, vsaka je bila skoraj dnevno postavljena za vzorec, kakšna sobarica je slaba sobarica. Vsako jutro smo imele sestanek, pet, deset minutno, polurno pridiganje, kaj vse smo naredile narobe prejšnji dan. Glavna gospodinja pri tem ni izbirala ne besed in niti tona glasu. Kričala je na nas, kot kak histerični psihopat, ki se neumorno izživlja nad ljudmi - česa takega v svoji skoraj štiridesetletni delovni karieri še nisem doživela. In ni mi preostalo drugega, kot da se nejeverno čudim, saj sem kmalu ugotovila, da, po mojem mehkem, spravljivem upiranju, s podajanjem bolj ali manj dobrih argumentov, povzročim samo še večji plaz žaljivih besed, takih, ki ti vzamejo sapo, kjer ostaneš brez besed, ki ti vzamejo vsako človeško dostojanstvo. Tam nisi človek, niti žival, tam si stroj, brezčuten stroj, ki ima dve roki za drgnjenje wc školjk, dve nogi za tekanje s sesalcem po sobah in stopnicah, in glavo samo kot skladišče vidnega in slušnega organa, usta zašita in govor prepovedan. Stroj, od katerega se pričakuje, da bo neumorno delal in bil poslušen, in predvsem puščal, da se na njem ves čas izživljajo totalno frustrirane osebe. "Ne morem hitreje!" sem rekla. "Kako da ne? Seveda se da!" so kričali kot bi jih sam hudič obsedel. No, poleg kričanja so uporabljali tudi druga sredstva. Če bi o njih pisala, bi mi rekli, da sem si jih izmislila. Pretiravam? Tokrat, na žalost, ne! Tudi sama ne bi verjela, če tega ne bi doživela. Res se to dogaja, tudi pri nas, ne samo v nerazvitem svetu, kjer je izkoriščanje človeka po človeku najbolj pogost pojav. Ni dovolj, da se delavci zadovoljijo z minimalno plačo, treba jim je vzeti vsako dostojanstvo in jih izžeti, vse dokler dokončno ne omagajo in dokler ne postanejo čustveni in/ali telesni invalidi. Tudi pri nas, v Sloveniji, je tako! Dobro jutro, Viktorija, si le dojela! In ko slišim nekatere politike in podjetnike, da je treba povečati produktivnost, me zmrazi, da dobim kar kurjo polt in takrat me pograbi sveta jezica, ki se vedno znova čudežno ohladi, saj sem vendar pridna, pridna mravljica, odvisna od volje nadrejenih!

V tem poslovnem sistemu ne obstajata palica in korenček, obstaja samo palica, ki udriha ne vse strani tako, da niti ne veš več, od kod prihaja in kje je pravi izvor bolečin. Povzročitelj ni fizično delo, tega se nekje zaveš, izvor tovrstnih občutij nelagodja je skrajno neprimeren odnos, ki ga imajo nadrejeni nad podrejenimi delavci, takimi nadrejenimi, ki so se dokopali do višjega položaja in ki so se pustili kupiti za nekaj malega evrov več. Taki so najhujši tirani in se dobesedno izživljajo nad ljudmi, neumorno sproščujoč svoje lastne frustracije. Takih se je potrebno bati. Nekateri ljudje so nedoumljivo dovzetni do sredstev mučenja oziroma sredstev niti ne izbirajo. Neka "namišljena" moč ali pa nemoč, jih žene v skrajno nehumana dejanja. Takih ljudi se je treba bati.

Zadnji odstavek ni pisan na moj način. Je hudičevo resen in vreden razmisleka. Neki moj znanec je rekel, da je izkoriščevalsko stanje v Sloveniji kratkoročne narave, saj tovrstne delovne sile, ljudi, ki so pripravljeni delati pod takimi pogoji, že primanjkuje, ne glede na vse emigrante. Moj primer je čisti zgled. Kajti navkljub mojim letom so me sprejeli na delo, česar si še pred nedavnim nisem mogla niti predstavljati. Vse moje vloge za tovrstna in podobna dela so bile zavrnjene, ali pa mi nanje niso niti odgovorili. 

Torej, rada bi verjela svojemu znancu in resnično upam, da je tako ponižujoče stanje za delavca le začasno, saj nihče ne bo hotel več delati.

Zdaj, ko se je zaključilo moje kratkotrajno potovanje v svet sobaric, sem se zatekla v svoj brlog, kjer si kot pes ližem nastale rane. Prijateljici kar malo zamerim, da mi je omogočila tako izkušnjo. Tudi brez nje bi lahko preživela. 

P.S. Da ne bo kakšne pomote. Rada čistim, tudi delo sobarice ni slabo. Še bi ga opravljala, le normo bi morali malo zmanjšati in odpustiti vse nadzornike in gospodinje, morda tudi direktorja. Nihče namreč ne ve, kje je vir rakavih celic.

P.S. Viktorija je samo še senca nekdanje nečimrne Viktorije. Trudim se, da si povrnem dostojanstvo.