MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

P kot poljub, avtorica: Viktorija Wit

objavljeno: 13. okt. 2019 03:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. okt. 2019 03:17 ]
Dragi moji! 

Hej, res še nisem upokojena, a kmalu bom. Bližam se sedemdesetim letom (številko sem napisala z besedo, ker sicer me kar srh preleti po koži ob misli, da se tako hitro približujem sedmici). Kakorkoli že, kmalu bom postala penzionistka in začela sem se ozirati po rečeh, ki pritičejo osebam, ki se jim čas, vsaj začasno, nekoliko raztegne, da lahko počnejo stvari, ki jih prej iz milijon razlogov niso uspele. 

Tako sem neki dan potipala teren v Centru dnevnih aktivnosti za upokojence, kjer je bilo vse živahno in na trenutek sem se razveselila, da bom kmalu postala del njihove skupnosti. Izžarevali so neko notranjo mirnost in otroško razposajenost. Kot nalašč zame! Tam se pleše, brska po internetu, šahira, igra na tarok, na pikado, telovadijo, se gredo jogo, se preizkušajo v ročnih spretnostih ... skratka ni, da ni. Za vsakega se nekaj najde! 

In ker sem malce nevzgojena, sem se takoj prihulila k neki skupini, kjer so ženske kvačkale, no, med njimi je bil tudi en sam moški, ki je nekaj šival. Nič mi niso rekli, saj so mislili, da sem ena izmed njih. Tako sem jih lahko mirno opazovala in čakala na njihovo mentorico, da jo povprašam, ali bi se čez nekaj mesecev lahko priključila k skupini. Toda - namesto mentorice se postavi na vrata sivolasi moški in takoj ko sem ga ošvrknila s pogledom, sem ga prepoznala. Bil ni nihče drug kot moja simpatija iz prvega letnika srednje šole. Jao, jao, že od tistih let ga nisem videla, minilo je vsaj štirideset let, če ne več! In glej, kje sva se danes srečala?!? Zardela sem prav tako kot vsakič, ko sem ga kot najstnica zagledala. Moj obraz je bil videti kot napihnjen velikanski rdeč balon, tako da je rdečica odsevala še na obleki gospe, ki je sedela zraven mene, in ki je začudeno pogledovala, zdaj mene, zdaj njega. Moj pogled je vzbudil pozornost tudi njemu, ko reče, da se mu zdim znana in da ne ve od kod. "Ojoj, spomni se na začetek srednje šole ..." sem zajecljala in obraz se mu je zjasnil. Končno me je prepoznal! Grrr, kaj tako sem se postarala!? sem pomislila. Potem je rekel, da se mu mudi, in da bo še prišel sem, ko je njegov korak zastal, vrnil se je v prostor in me vprašal, kako mi je že ime. Kaj? Niti imena si ni zapomnil? Moj obraz je dobil še malo temnejši ten. "Viktorija sem! Vi kto ri ja! Se spomniš zdaj?"
"Aha!" je rekel: "Se vidiva kmalu!" In je odšel. 

Gospa zraven mene pa se je prijetno hahljala in me zvezdavo pogledovala, da sem ji bila dolžna pojasnilo. "Moja srednješolska simpatija!" sem izdavila in se začela smejati na glas, da se mi je gospa z veseljem pridružila. "Moja simpatija, on pa si niti mojega imena ni zapomnil, jaz pa še vedno zardevam kot kakšna najstnica!" In spet smo se smejali in najinemu smehu so se tudi drugi pridružili.

Potem sem se zamislila. Spomnila se se na najine prve poljube in mečkanja. In tudi sem se spomnila, da njegovi poljubi niso bili tako sladki kot spogledovanje z njim in njih pričakovanje. In da se je vse končalo prav tisti dan, ko je potiskal svoj jezik v moja usta tako globoko, da bi se skoraj zadušila. Ne, ni bil pravi zame! sem se kaj hitro potolažila, saj sem bila na prvi hipec užaljena, ker se ni spomnil mojega imena.


Vaša,