MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

P kot prijetnost in prijaznost, avtorica: Viktorija Wit, september 2016

objavljeno: 29. sep. 2016 01:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. okt. 2016 00:31 ]
Dragi moji! 

Danes bom pisala o prijaznosti. Moram se pobahati, da sem brala Aristotelovo Nikomahovo etiko in naletela na razlago o vrlinah, med drugim o prijaznosti. On pravi: kdo je prijeten do prave mere, je prijazen, srednja mera je prijaznost. Kdor v tem pretirava brez posebnega interesa, je vsiljivec, kdor pretirava iz koristoljubja, je lizun. In kdor tega ne pozna, kdor je v vseh zadevah neprijazen, je prepirljivec in čmerika, pač čemeren človek. 

Vidite, prava mera je srednja mera, pretiravanje, v eno ali drugi smer, ni prav dobro. Kar želim povedati je, da bi si želela v življenju nasploh več prave prijetnosti. Pa naj vam razložim na primeru. Imam veliko sosedov, saj stanujem v enem izmed socialnih blokov. In čeprav živim sedaj že kar nekaj let v tem bloku, se še vedno ne počutim prav doma, razlog pa so najbrž sosedje, ki bi jih najraje menjala, pa slednje ni prav mogoče. V mojem bloku je veliko čemernih ljudi, namreč. Danes bom malo obrekovala sosedo, ki živi nad mano, in postala čemerna tudi sama.  

Sem kadilka, kadim, ustanoviti sem želela celo fabriko cigaret (o tem sem že pisala v tem dnevniku). Torej, tej svoji razvadi sem se hotela že nekajkrat odreči, pa mi ni uspelo. To sem počenjala kar nekaj let, vse dokler se nisem prepričala, da je to moja razvadica, ki jo resnično rada počnem in bom ostala kadilka do konca svojega življenja. In tu se začenja zgodbica. Kadim na balkonu, vsak dan, v poletni vročini in ko brije zunaj burja, za petek in svetek. Zadnji mesec pa se je moje početje zamerilo sosedi. Ji je prekipelo in ponoči, ko sem se hladila na balkonu, sem zaslišala pritajen glas, ki je prihajal nekam od zgoraj, da sem pomislila celo na duhove. Morala sem napeti in zastriči z ušesi, da sem razumela, kaj mi jezni duhec pravi. In pravil je sledeče: "Ta smrad. Nehajte kaditi! Dovolj imam tega smradu. Polila vas bom. Nekaj bom zlila na vaš balkon!"

Obstala sem okamnela in bila tiho kot miš. Ura je bila pozna in v sosednjem bloku imajo dojenčka, ki ima zelo rahel spanec in velikokrat ponoči joka. Nisem želela glasne izmenjave mnenj sredi trde noči, ki je prehajala že v jutro. 

Naslednji dan sva se srečali na stopnišču. Že sem se v mislih pripravila na pogovor, ko me je prijazno pozdravila in odšla po stopnicah, ne da bi karkoli omenila nočni izbruh, ko mi je grozila, da bo nekaj zlila na moj balkon. Saj bi jo vprašala, kako je to mislila in kaj je to nekaj, pa me je pustila odprtih ust. 

Ok, soseda je imela slab dan, tudi to se zgodi in sosedje smo med drugim tudi zato, da vsaj malo ublažimo stiske in mirno požremo reči, ki nam niso ravno pogodu. Vsa vesela sem razmišljala, kako bi sosedi polepšala dan. In se domislila! Kupila sem svečko, ki požira cigaretni dim in sprošča prijetno esenco po sandalovini. Ko sem spet kadila na balkonu, sem prižgala svečko, zagrnila sem balkon z zaveso, da ne bi cigaretni dim uhajal v zgornje nadstropje in bila tiho kot miš, da je ne bi spet ujezila. Toda ... čez nekaj noči se je zgodba ponovila, tokrat z glasnejšim tonom, da sem natanko vedela od kod prihaja. In kot običajno, ko sva se srečali na stopnišču, me je spet prijazno pozdravila, nekaj omenila vročino in ostale običajne fraze, ki pritičejo, ko se sosedje srečajo iz oči v oči. 

Vsakič, ko me je soseda po tiho, skozi stisnjene zobe nadirala sredi noči, sem se prestrašila in se počutila kot otrok, ki ga zasačijo pri kraji marmelade. Razmišljala sem, kaj naj še naredim in razmišljala sem, kaj mene vse moti pri njej. Ugotovila sem, da še kar veliko stvari, zato sem sklenila, da jo bom naslednjič prosila, da naj ne otresa njenega perila in rjuh skozi okno, ker imam potem vso spalnico nastlano z njenimi pršicami, dlakami, nohti in odmrlo kožo. Naslednja prošnja se bo glasila, naj ne obeša njene oprane rjuhe na dolgo, saj mi zastira pogled na park. Prosila bi jo tudi, naj reče svojemu sinu s pevskimi ambicijami, naj ne poje, saj je brez posluha, ker ko je človek utrujen, težko prenaša nenavadne zvoke. Tudi njeno tolčenje zrezkov, medtem ko počivam in dremuckam ni ravno prijeten zvok. Pa njeni cvetovi rož, ki se sipljejo pa stopnišču in ki jih vztrajno pobiram, me motijo. Motijo me tudi njihovi občasni gostje, ki se glasno pogovarjajo, da se zdi, kot da so v moji dnevni sobi. 
Lahko bi šla še dlje. Vse moje ostale ljube sosede bi prosila, naj nehajo kuhati vampe, golaž in ribe, posebej takrat, ko moje stanovanje lepo diši po generalnem čiščenju.

Tako bi lahko šla naprej, v nedogled, saj me pravzaprav moti veliko reči. Pa se mi zdi, da nima smisla, prijazno jo bom prosila, naj mi že enkrat neha težiti! Saj me je jezica zdaj, ko sem to napisala, nekoliko popustila.


Vaša,