MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

P kot putka, avtorica Viktorija Wit, marec 2018

objavljeno: 24. mar. 2018 03:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. mar. 2018 22:36 ]
Dragi moji! 

Ste kdaj pomislili, da bo na Obali, prav na prvi pomladni dan snežilo? 

Ne glede na to, ali ste pomislili ali niste, sama sem na ta dan sklenila otvoriti kolesarsko sezono, ne glede na prilike snežink, ki so drobno naletavale in poplesovale okoli, kot bi se nahajali v nekakšni gorski pokrajini ne pa ob morju. Sedla sem torej na kolo in se navkljub vremenu zapeljala v trgovino, lepo previdno, kot se spodobi za razmere na cesti in za letne gume na kolesu.  

V svoji nakupovalni vnemi sem pozabila, da sem s kolesom, in v trgovini kupila držalo za omelo, več kosov močov za pomivanje tal, saj so bili v akciji ter nekaj drobnarij, ki se jih je nabralo za dve polni vrečki.  In prisežem (!), da sem vzela le izdelke s posebnimi popusti. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da sem natovorila težki vrečki kar na balanco, na vsako stran po eno - za boljše ravnotežje, ročaj za močo pa sem držala v roki, le naslonila sem ga na krmilo in akcija - gremo novim zmagam naproti. 

Medtem, ko sem tovorila kolo, nato še sebe, in se majavo zapeljala, me je pri mojem početju opazoval mlad fant, ki je bil ravno na čik pauzi, in ko sem štartala, je zaklical: "Gospa, previdno na kolesu, da ne boste padla!"

Kako pak, nisem ga poslušala, preveč sem bila preokupirana z lovljenjem ravnotežja in v nekem trenutku sem zapeljala čez neko trdo plastiko, ki je ležala na cesti pred skladiščem trgovine. Predmet sem zagledala zadnji trenutek, prepozno, da bi se mu uspela izogniti. Močno je zaropotalo, prednje kolo je zablokiralo, mene pa pognalo, skupaj s palico vred, čez balanco. Toda Viktorija ne bi bila Viktorija, če se ne bi ujela in kolikor toliko elegantno pristala na obeh nogah. Uspelo mi je zadržati tudi kolo in vso natovorjeno špežo. Viktorija ima kljub svojih 60+ še vedno reflekse! Pogledala sem fanta, ki je prestrašeno zmajeval z glavo in se mu kislo nasmejala ter rekla: "Saj mi nič ni!"  
Toda zgodbe še ni konec, plastičen predmet, nedefinirane oblike, se je zagozdil med špice kolesa. Hotela sem ga izvleci, a po nekaj poskusih sem obupala in prosila fanta za pomoč. Seveda je takoj priskočil, izvlekel pritiklino ter  solidno poravnal zvite špice na kolesu. Zahvalila sem se mu, v vsej svoji zmedenosti pa sem mu pozabila potisniti v dlan nekaj evrov za pivo ali kavo, le rekla sem mu, da bi ga oženila, če bi bila mlajša. Kajti, bil je povsem tiho in ni razpravljal z menoj o meni.

Potem sem vozila zelo počasi, budno sem spremljala cestišče in kolo, vrečke in podobno in se nekako pripeljala domov po daljši poti, da me ne bi zasačil kakšen mestni redar.

Doma sem si ogledala posledice nesreče. Pod rebri se je že delala modrica, ki mi jo je naredilo držalo za omelo, navkljub vsej moji spretnosti in refleksom.

Globoko sem se pogledala v ogledalo in si rekla: "Viktorija ti si res ena velika kokoš!" 

Danes, ko to pišem, sem do sebe bolj milostna in si rečem, da sem putka, pa tudi - vse mora biti zapisano v pravem stilu! Končno, kaj je imel za ležati tisti predmet na skladiščnem parkirišču?! 


Vaša,

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/dnevnik-gospe-viktorije-wit/dnevnik-vw/_draft_post/viktoriaWit_podpis.png