Medtem, ko sem tovorila kolo, nato še sebe, in se majavo zapeljala, me je pri mojem početju opazoval mlad fant, ki je bil ravno na čik pauzi, in ko sem štartala, je zaklical: "Gospa, previdno na kolesu, da ne boste padla!"

Kako pak, nisem ga poslušala, preveč sem bila preokupirana z lovljenjem ravnotežja in v nekem trenutku sem zapeljala čez neko trdo plastiko, ki je ležala na cesti pred skladiščem trgovine. Predmet sem zagledala zadnji trenutek, prepozno, da bi se mu uspela izogniti. Močno je zaropotalo, prednje kolo je zablokiralo, mene pa pognalo, skupaj s palico vred, čez balanco. Toda Viktorija ne bi bila Viktorija, če se ne bi ujela in kolikor toliko elegantno pristala na obeh nogah. Uspelo mi je zadržati tudi kolo in vso natovorjeno špežo. Viktorija ima kljub svojih 60+ še vedno reflekse! Pogledala sem fanta, ki je prestrašeno zmajeval z glavo in se mu kislo nasmejala ter rekla: "Saj mi nič ni!"  

Toda zgodbe še ni konec, plastičen predmet, nedefinirane oblike, se je zagozdil med špice kolesa. Hotela sem ga izvleci, a po nekaj poskusih sem obupala in prosila fanta za pomoč. Seveda je takoj priskočil, izvlekel pritiklino ter  solidno poravnal zvite špice na kolesu. Zahvalila sem se mu, v vsej svoji zmedenosti pa sem mu pozabila potisniti v dlan nekaj evrov za pivo ali kavo, le rekla sem mu, da bi ga oženila, če bi bila mlajša. Kajti, bil je povsem tiho in ni razpravljal z menoj o meni.

Potem sem vozila zelo počasi, budno sem spremljala cestišče in kolo, vrečke in podobno in se nekako pripeljala domov po daljši poti, da me ne bi zasačil kakšen mestni redar.

Doma sem si ogledala posledice nesreče. Pod rebri se je že delala modrica, ki mi jo je naredilo držalo za omelo, navkljub vsej moji spretnosti in refleksom.

Globoko sem se pogledala v ogledalo in si rekla: "Viktorija ti si res ena velika kokoš!" 

Danes, ko to pišem, sem do sebe bolj milostna in si rečem, da sem putka, pa tudi - vse mora biti zapisano v pravem stilu! Končno, kaj je imel za ležati tisti predmet na skladiščnem parkirišču?!