Dragi moji! 15. februarja 2017, so v Državnem zboru brez glasu proti sprejeli zakon, ki prepoveduje kajenje oz. uporabo tobaka, tobačnih izdelkov, razen tobaka za žvečenje in za njuhanje, v vseh javnih in delovnih prostorih. Med drugim predpisuje tudi enotno embalažo z naravnost grozljivimi, neokusnimi in nasilnimi prizori. "Aleluja!" bi rekla moja bivša sodelavka. Naravnost sem vzhičena. Prvič zato, ker so bili poslanci, vsaj enkrat, 100 odstotno složni. Drugič zato, ker smo resnično lahko zadovoljni, ker naši politiki tako zelo skrbijo za naše zdravje, saj jih vodi načelo, da je prav vsak posameznik v naši družbi pomemben, če ne zaradi njega samega, pač pa zaradi tega, ker manjša zaloge novcev, ki se državi nabere preko trošarin na tobačne izdelke, ki znaša tja od 22,0377 % vse do 36 % in jih mora nameniti zbolelim zaradi kajenja. Tretjič zato, ker vsaj začasno poskrbi, da poleg tobačnih proizvajalcev zaslužijo tudi drugi. Na primer, fotografi, ki fotografirajo srhljive prizore, potem oblikovalci, ki skrbno načrtujejo enotno embalažo, pa tiskarji, ki jim tovrstna sprememba narekuje spremembo v delovnem procesu. Svoje poslanstvo pa opravičujejo tudi vsi birokrati in inšpektorji, ki pišejo navodila, izdelujejo in predpisujejo razne obrazce za kontrolo nad/pod/ob kontrolo izvajanja zakona in verjetno bi lahko naštela še koga, ki ob tem zasluži nekaj cvenkov. Tako, da ja, tudi to plačujemo davkoplačevalci, eni lažje, drugi vse težje. Zadnja in najpomembnejša prednost zakona pa je, da je poskrbela tudi za tiste, ki jim primanjkuje idej za poslovne priložnosti. Kako to mislim? Bom takoj razložila! Naj se zdaj vrnem na slikice, ki seveda niso kot Tom in Jerry, ampak jih lahko jemljemo kot nasilje tudi nad tistimi, ki niso kadilci. Naj pride škatlica v roke otroku za sekundo nepazljivega starša ... si lahko predstavljate kakšno grozo doživi otrok ob pogledu na črna pljuča, strašljive oči kot bi bile od kakšnega zlobnega vesoljca, gola skrčena telesa, kri, ki lije od vsepovsod in tako dalje in tako dalje. Le kaj si otrok predstavlja, lahko samo ugibamo. Jaz si težko predstavljam, ker me kot otroka niso bombardirali s takimi podobicami. Res pa je, da so me nekateri strašili z drugimi rečmi - v dobri veri, da delajo dobro, ampak name je delovalo, žal, negativno. Še zdaj se bojim vsakega "BU" izza kakšnega vogala, pa tudi policajev se še danes bojim, če že hočete vedeti. Priznam! in tvegam vaš porogljiv nasmeh! Nekaterim pa se zdi naravnost vzgojno, če se otroke tako straši - tako jih vzgajajo v družbeno pokorne ljudi, slabiče in bojazljivce ... ampak, pustimo zdaj ob strani mojo otroško travmo, ker pri tem ni pomembna. Naj omenim, da so tu tudi prodajalci tovrstnih škatlic in tobačne embalaže, ki so dnevno podvrženi gledanju skrajno neestetskih fotografij in iskanju najmanj grozljive - tako jih nemalokrat prosijo bolj ali manj zahtevni uporabniki tobačnih izdelkov. Na prodajalce (bog ne daj, da so nekadilci!) zagotovo strašljive podobe, ki jih obkrožajo v malih trafikah delujejo stresno, se vam ne zdi? Kakorkoli že, ljudje se navadijo na vse, tudi na grdo, tudi na grozote, celo na terorizem in nadzor zaradi njega, tudi na gnilobna pljuča, telesne bolezenske izcedke in podobno. Resnih kadilcev slikice ne bodo odvrnile od kajenja, otrok pa tudi ne. Z leti, v dobi adolescence, bo namreč spoznal, da se njegov starš ni spremenil v pošastnega vesoljca in da je tisto, kar je prepovedano še vedno najslajše. Preprosto, ne verjamem, da bodo slikice zmanjšale število kadilcev. Ker pa se nekateri ljudje ne dajo in vedno znova in znova poskušajo najti način, kako bi grenili življenje drugorazrednim državljanom, kako bi jim vlivali slabo vest in krivdo, in kako bi jih izločili iz zdrave, čiste družbe, verjamem, da se bodo spomnili še kakšnega, bolj bizarnega načina žuganja kadilskim, smrdečim nagnusnežem. No, zdaj pa sem nekako pripeljala do tam, kamor sem hotela. Dokopala sem se do fenomenalne ideje za naslednjo različico zakona. Beremo, da smo v visoki tehnološki razvitosti, robotika in to in ono, pišejo se pametni algoritmi, ki uspejo pretentati povprečneža, pa tudi tistega bolj inteligentnega - skratka, da ne dolgovezim, predlagam inženirjem, da skonstruirajo pametno tobačno škatlico, ki ko se odpre, udari kadilca po prstih in mu reče: "Fej, fuj, sram te bodi, ker kadiš. Ena cigareta skrajša življenje za n-minut. Vidim, da ti nič ne pomaga. Vztrajaš pri škatlici na dan? Praktično si že mrtev. Jutri preideva na drugo stopnjo odvajanja, ti izmeček družbe! Če ne zlepa, pa zgrda, je naš slogan!" Druga stopnja ne udari samo po prstih, druga stopnja vključuje sorazmerno neškodljiv sunek električnega toka in sproži močan alarm, ki utihne samo če na kadilca pljune zaprisežen nekadilec. In tako naprej! Pa da vidimo, kdo bo vztrajal! Seveda, pa mora država biti tu malce previdna. Da se ne bi pretirano opuščalo kajenje, saj bi slednje povzročilo izumrtje tobačne industrije, in seveda trošarin, pa trafike ne bi bile več trafike ... svobodnemu državljanu dovoli kupovanje poljubnega števila pametnih škatlic, za solidno ceno, seve. Si predstavljate kakšna pestra industrijska veriga bi se pri tem formirala? Kreirala bi se nova delovna mesta, v kateri bi vsi deležniki skupnostno delovali. Uvedli bi lahko tekmovanje za najbolj dizajnersko škatlico, pa za najbolj posrečeno in prepričljivo pridigo, pa za najbolj domiselno strategijo odvajanja, pa za najbolj optimalno shranjevanje podatkov o kadilcih, pa za najbolj inventivno skrito oglaševanje, pa za prenos podatkov v zdravstveno, zavarovalno, inšpekcijsko, policijsko, davčno, bančno, obveščevalno metabazopodatkov. O, ja, ja, koliko tega vsega je ... če želiš en izdelek spraviti na trg, še posebej tako kočljivega kot je tobačni izdelek. Poslovna priložnost pa je, kajne? In slavni guruji pravijo, da ni nič nemogoče! Vaša, ![]() Preberite še: |