MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

Viktorija s.p., avtor: Viktorija Wit, 18.1.2015

objavljeno: 18. jan. 2015 04:37 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. jan. 2015 01:40 ]
Viktorija s.p. 


Ostala sem brez službe in pristala med 120 tisoč nezaposlenimi. Nič nenavadnega za ta čas! Toda, kaj delati? S čim se v prihodnosti ukvarjati? S čim si zaslužiti vsakdanji kruh? Saj sama s seboj sem že imela velike načrte, predvsem sem se veselila prostega časa, kajti lahko bi se posvetila vsem svojim hobijem, ki so me že nestrpno čakali in me vlekli za rokav. Skratka, nobene katastrofe nisem čutila. Ste kdaj čutili neznosno lahkost svobode? Če niste in bi si seveda slednje občutke želeli občutiti, je zavod fantastična priložnost.

Kakorkoli že, naenkrat sem imela ogromno časa. Zjutraj sem vstajala še vedno ob običajnem času kot bi se odpravljala v službo, si skuhala kavo in se počasi prebujala, le da sem dlje ostajala v pižami. Te urice v pižami so mi neznansko prijale in podaljševale so se iz tedna v teden. Včasih si še zob nisem umila, kajti želela sem se čimbolj produktivno posvetiti razmišljanju o tem, kaj bom počela naslednjih deset let do svoje upokojitve. Penzionističnega življenja se nikakor nisem veselila, moja nemirna narava me je gnala v nenehne akcije in imela sem občutek, da sem končno dobila priložnost neštetih možnosti, tudi takih, ki jih opisujejo ameriški priročniki z zgodbami o uspehu in duhovne knjige, ki obljubljajo spravo s samim seboj.

Tako. V svoji sobi sem odprla pisarno, in kar je bilo najboljše, me je misel, da lahko opravljam delo, tudi v pižami, če se mi le zahoče, navdihovala. Jah, pisarno imam, ime Viktorija s.p. tudi, zdaj mi manjka samo še dejavnost, s katero bi se z veseljem ukvarjala. Nič lažjega! Veliko stvari z veseljem počnem. V roke sem vzela stare, prazne rokovnike in pisala vanje vse, kar mi je padlo na pamet. Zadeve se moram lotiti projektno, sem si še rekla.

Hmm, hmm, hmm. Lahko bi kuhala domače marmelade, odprla bi trgovino in jo opremila tako, da bi neustavljivo privlačila ljudi, ki bi hočeš nočeš stopili vanjo in potem se ne bi mogli upreti zapeljivim steklenim kozarčkom s, še bolj zapeljivo, živahno barvno omamno sadno vsebino. Ampak, ponuditi bi jim morala nekaj zares posebnega, nekaj inovativnega, nekaj kreativnega, nekaj kar še ne obstaja na tem svetu. A ničesar pametnega si nisem mogla domisliti. Kaj pa žemljice? Lahko bi pekla domače žemljice in ljudi privabljala še z zajtrkom. Lahko bi jim zjutraj dostavljala sveže žemljice, ker so prezaposleni, ker delajo po dvanajst ur in tako prihranijo delodajalcem veliko denarja, ki bi jih morali odšteti za prispevke in davke in vse ostale nevšečnosti, ki bi jih imeli z dodatnimi zaposlenimi. No, ti zaposleni, utrujeni delavci si zjutraj ne utegnejo pripraviti zajtrka, imajo pa denar, da bi si udobje oziroma storitev priprave zajtrka lahko privoščili. Toda, marmelada in sveže bele žemljice niso dovolj. Te bi bile za tiste, ki se požvižgajo na zdravo prehrano, ali pa za tiste, ki si želijo malo razvajanja. Ja, potem bi lahko delala zdrave sadne in zelenjavne napitke ... Oh, idej je vendarle nešteto, samo čakajo, da se jih nekdo loti in spravi v pogon, da oživijo.

Rečeno, storjeno! Začnimo s prvo idejo! Z marmelado! Nakupila sem nekaj kilogramov sadja in nabavila majhne, lične kozarčke ter vse možne dišave, ki bi izboljšale že tako dober okus marmelade. Za eksplozijo okusa - kot pravijo poznavalci in sladokusci. Naslednjih nekaj tednov je bilo rezerviranih za iskanje pravih receptur, vkuhavanje marmelad in vseh ostalih monad, ki spadajo zraven. Vse sem si zabeležila - čas čiščenja sadja, kuhanja marmelade, skratka vse kar je potrebno. Saj se ne bi preveč hvalila, toda marmelade so bile vse po vrsti zares okusne. Kaj okusne, odlične!

Potem sem se lotila naslednjega koraka. Preračunavanja stroškov. Še kasneje pa preračunavanja, koliko marmelade bi morala nakuhati in po kakšni ceni prodajati, da bi si prislužila niti ne preveč visoko plačo. Številke mi niso bile preveč všeč. Začelo mi je zmanjkovati vsega - časa za kuhanje - marmelada se je prepočasi kuhala, - prostora za shranjevanje surovin, embalaže, moje stanovanje je nenadoma postalo premajhno. Nujno bi potrebovala še kakšen par delovnih rok, ja in potem bi potrebovala trgovino, kamor bi lahko lepo po poličkah razkazovala strašno lične kozarčke. No, ko sem tako preračunavala, množila, delila, premetavala številke sem in tja, sem ugotovila, da bi bila moja marmelada draga, kot je bil včasih žafran. Lahko bi zmanjšala delež sadja in povečala količino sladkorja, lahko se pogodim z dobavitelji za ugodnejšo ceno, a potem bi morala nabavljati velikansko količino sadja!? Potrebovala bi zajeten kupček denarja, da bi zagnala svojo proizvodnjo. In sem se vrtela v krogu, dokler nisem iz njega izstopila in se nekako sprijaznila, da tako sladke in domače marmelade, ki bi bila tako dobra, kot je bila babičina, vsaj za zdaj, ne bo. Pa še država bi mi jemala vso moč, z vsemi fitosanitarnimi zadevami, ki bi jih morala zadostiti. No, lahko bi se poročila s kakšnim kmetom in avtomatično pridobila status in privilegij, da svoje izdelke prodajam na tržnici. Ali drugače - lahko bi se vpisala na kmetijsko šolo ... Veliko, zares veliko možnosti! Kdo je kriv, lepo vas prosim, da posameznik vseh možnosti ne izkoristi? Vsaka duhovna knjiga otročje lahko razloži univerzalno resnico - da si si za vse kriv sam. Prav imajo vsi ti avtorji ... ampak ...

Tako je projekt Viktorijina prečudovita in okusna marmelada, po kateri brbončice na jeziku zaplešejo od ugodja, propadel. Tudi tega sem pospravila v predal pisalne mize.


Vaša





P.S. Pa saj je idej še cel kup! Viktoriji jih ne zmanjkuje.