MENU‎ > ‎Dnevnik gospe Viktorije Wit‎ > ‎Dnevnik VW‎ > ‎

Viktorijine veščine za čiščenje, avtor: V.W., 19.11.2014

objavljeno: 19. nov. 2014 02:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. nov. 2014 02:26 ]
Viktorijine veščine za čiščenje ali kako sem postala gospa 

Lepo vas prosim, pri svojih petinpetdesetih letih sem ugotovila, da ne znam čistiti in pospravljati stanovanja. 

 

Bilo je tik po novoletnih evforijah, ko me je znanka, občanka malega kraja ob morju, poklicala in me vprašala, če bi ji pomagala pri čiščenju njenega stanovanja in treh apartmajev, ki jih poleti oddaja turistom. Kajti ena izmed njenih znank ji je omenila, da iščem kakršno koli delo. No, pa še mojo telefonsko številko ji je dala. Delala naj bi vsak dan. Čisto vsak dan, tudi ob nedeljah, natanko štiri ure, natanko od 08:00 do 12:00. Enkrat na teden naj bi ji pomagala pri 'špeži', kakšen krat pa bi bilo potrebno zaviti v lekarno, včasih jo zapeljati z avtom, ker sicer najema taxi. Ima namreč bolno mamo, ki je potrebna nege in sama ne zmore vsega opraviti. Pa nekaj malega bi mi za moje delo plačala. Rečeno, privoljeno in storjeno!

 

Razveselila sem se dela, denar sem nujno potrebovala, kajti neplačane položnice so se nevarno kupčkale v predalu, zadnje celo neodprte. Gospa je kakšno leto starejša od mene, poznava se že od otroštva in vedno se mi je zdela fajn, celo zelo fajn. Komunikativna, z lastnostmi, ki sem ji jih sama določila in ki so mi všeč. Gospa, ampak res v pravem pomenu gospa, ima težave s prekomerno težo. Tehta najmanj 150 kg, poleg kil pa se je drži še kup zdravstvenih težav. Zelo odkrita, poštena oseba in "moja generacija", ki jo odlikuje posebna odličnost in že zaradi tega me ni delo pri njej prav nič sekiralo.

 

Delala sem natanko pet dni. V tem času sem generalno očistila dve kopalnici - za vsako sem potrebovala dobre tri ure, dve kuhinji, vmes sem likala, obešala gore brezmadežno belega perila, hodila v trgovino, v lekarno, knjižnico in k zdravniku po recepte. Njena mama pa me je v tem času učila, kako se pravilno čisti, kajti moji sistemi niso bili dovolj dobri, pravzaprav so bili popolnoma neuporabni. Silno enostavne in preproste reči so nenadoma postale najbolj zapleten proces, ki sem ga opravljala v vsem svojem življenju. Toda, tako pač je! Delodajalci so včasih muhasti.


Vsak dan me je tudi čakal listek z napisanimi stvarmi, ki naj bi jih kupila v trgovini. Stanovanje je veliko, kaj stanovanje, ogromna hiša s tremi apartmaji. Dela mi ne bo zmanjkalo, sem si veselo mislila. Vendar njena mama in najbrž tudi ona, nista bili zadovoljni z mojim delom in trudom. "To je kapitalizem, veš!" mi je gospa mlajša govorila.  "Za svoj denar zahtevam, da se dela tako, kot jaz hočem in ga plačam z zneskom, ki ga jaz določim. Tako kot jaz s teboj, so v moji mladosti počeli z menoj. Tudi jaz sem delala vse te reči kot jih sedaj delaš ti, le da v tujini, pri naših kapitalističnih sosedih. S to razliko, da je bilo meni zares težko. (...) Konec je s socializmom, razumeš? Naša generacija očitno tega še ni spregledala." 


Sama pa nisem vedela, kaj naj ji na vse to odgovorim. Vedno sem se trudila opravljati svoje delo kar se da odgovorno in vestno, tudi v času socializma. Trudila sem se maksimalno in več nisem zmogla. Menila sem, da bi bilo moje delo kot hišna pomočnica ocenjeno z odlično plus, ali vsaj z odlično, ker nisem imela še dovolj telesne kondicije. A ona mi je vendarle namigovala, da sem razvajeno socialistično bitje, nevajeno kakršnega koli dela.

 

"Jaz delam na tem, da postanem gospa!" mi je rekla, vsak dan posebej, večkrat. Oči gospe starejše pa so mi ves čas sledile, ne glede na kateri točki hiše sem se nahajala.

 

Peti dan, niti dobro še nisem prišla domov - bila sem utrujena in potrebna kave, me je gospa poklicala. (Mimogrede, klicala me je ob vsaki uri in tarnala kako je njej težko ob svoji bolni mami in bila sem obenem tudi dobra poslušalka in tolažilka). Kakorkoli že, pomislila sem, da mi je kaj pozabila naročiti. Rekla mi je, da me naslednji dan ne bo potrebovala.

 

"Tako ne gre!" sem ji rekla: "Dogovorili sva se, da bom delala vse dneve."

 

"Pa nič," mi je odgovorila: "Moja mama je bolna. In ona je tako odločila."

 

"Ja, dobro. Pokliči me, ko me boš rabila," sem ji uspela reči, odnesla njene knjige v knjižnico in opravila še zadnjo delovno nalogo za tisti dan. Nič lažjega, kajne? Doma pa sem si ogledovala svoje roke in polomljene nohte. Ne glede, koliko sem jih lakirala, so se mi vztrajno lomili.

 

Pa me ni več poklicala. Ne dan kasneje, ne dan ko naj bi spet pričela delati.

 

Res, moja generacija ne ve kaj je kapitalizem. Vedno znova me njegova surovost osupne. Le kaj jo je zmotilo pri meni? Morda moji lakirani nohti! Lakirane nohte ima lahko le prava gospa, tako kot ona, ki se občasno sprehaja po Izoli s klobučkom na glavi. Kakorkoli se mi je zdela gospa zanimiva, že zaradi njenih spoštljivih kilogramov in klobučka, ki ga nosi, se mi je tokrat malo zamerila.

 

Kasneje sem slišala, da ima že drugo hišno pomočnico. Morda sedanji pomočnici plačuje pol centa manj kot meni. To je verjetno tudi kapitalizem.

 

 

Vaša 



 

 

P.S. Ugotovila sem, da je delo hišne pomočnice resnično naporno. Nikoli si nisem mislila, da te tovrstno delo fizično tako izčrpa, skoraj kot bi pretekla polovični maraton. In to vsak dan! In so v najnižjem plačilnem razredu?!

 

P.S. Naslednje dneve sem globoko premišljevala o nastali situaciji in se domislila fenomenalne ideje. Tudi jaz bom postala gospa. Gospa Viktorija! Sliši se zelo fajn! Jasno pa je, da malce drugačna kot je opisana moja nesojena delodajalka.