MENU‎ > ‎Dogodivščine Janeza Keka‎ > ‎

Objave-Dogodivščine Janeza Keka



Krotilec kač, napisala: Mojca Zelenko, maj 2017

objavljeno: 8. maj 2017 00:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. okt. 2017 04:03 ]


Krotilec kač


Nekega poznega pomladnega popoldneva smo Rudi Klinar, Tinko Mastnak, jaz ter nekaj prijateljev iz druščine košarkarske rekreacije posedali v spodnjem lokalu hotela Kompas.
Lokal je bil v neposredni bližini recepcije in z njo povezan s prehodom. Ob pivu smo obnavljali situacije s košarkarske igre, ko se nam pridruži starejši gospod, ki se mu je že na daleč videlo, da ni Evropejec. Visok je bil približno 170 cm, suhe postave, temne polti, z brki, oblečen pa v haljo do tal.
Bila so osemdeseta leta in tujci so bili še redkost v naši deželi. Kmalu smo se z njim zapletli v pogovor. Govoril je precej bolj polomljeno angleščino kot mi. Vendar pa jezik ni bil ovira, pač pa dodaten motiv, da smo mu naročili pivo. Možakar ni bil navajen alkoholnih pijač in se mu je že po prvem pivu precej razvezal jezik. Povedal je, da je iz Egipta, da je krotilec kač in, da je na turneji po Evropi. Tri dni bo še ostal v hotelu Kompas in imel turnejo po Sloveniji. Takoj nam je razdelil svoje vizitke, na katerih je bilo napisano njegovo ime: Said Tolba Ab Del Halim.
Možakar se nam je zdel precej zanimiv, zato smo mu zastavljali razna vprašanja. Povedal je, da ima številno družino in, da živijo v veliki hiši. Po drugem pivu nas je že povabil k sebi domov v Egipt. Vsi smo bili navdušeni nad povabilom in smo že fantazirali, kako lepo se bomo imeli v Egiptu vse, dokler ni povedal, da njegova družina spi v isti hiši s kačami.

Naše navdušenje nad potovanjem v Egipt je v tistem trenutku pojenjalo in kar iznenada smo vsi ugotovili, kako silno smo zasedeni in prezaposleni že za nekaj let vnaprej. Potem smo mu pa dali še vedeti, da mu vsega tega s kačami sploh ne verjamemo.

Egipčan je pri priči odšel v svojo sobo in se vrnil s kovčkom, v katerem so bile kače. Argument je bil dovolj močan, da je nekaterim med nami malce umiril od piva prevel razgreto kri. Said Tolba Ab Del Halim je nedvomno krotilec kač. Takoj smo mu naročili še eno pivo, pa tudi sebi. V bližini tistih kač se nismo počutili najbolj sproščeni, pogovor pa je malo obotavljivo kljub vsemu tekel dalje.

Čez nekaj časa pa se iz recepcije zasliši grozljiv krik. Hitro smo vstali in poskočili tistih nekaj korakov do recepcije, ko zagledamo filmski prizor.

Na sredi recepcije stoji kobra v svoji značilni drži z dvignjeno glavo, pred njo pa popolnoma okamneli neki gost hotela. Za recepcijskim pultom histerično kriči skoraj zblazneli receptor, ki smo ga osebno zelo dobro poznali. Said Tolba Ab Del Halim pa je sicer malo preplašeno, a ubogljivo kobro mirno pospravil nazaj v kovček. 


Pivo je tudi krotilcu kač povzročilo zmanjšano pazljivost, kar se je sicer redno dogajalo tudi nam, vendar nam običajno ni bilo treba skrbeti za kovčke s kačami. Po tem, ko je kobro pospravil spet v kovček, nam je povedal, da najbolj strupenim kačam strupnike izdrejo. Je pa res, da človek na to odrešujoče dejstvo ne pomisli, kadar pred seboj iznenada zagleda vzpenjajočo se kobro, pa četudi v recepciji hotela sredi Ljubljane. 

Za Egipčana se zgodba ni končala čisto brez posledic. Kače je moral odnesti v varstvo v ljubljanski živalski vrt in za svoje nastope jih je moral vsakokrat iti iskat tja. Prestrašenemu gostu pa se je Hotel Kompas skušal odkupiti z brezplačno nočitvijo.

Nekateri iz druščine, ki smo bili priča temu dogodku, smo v kasnejših letih obiskali Egipt, vendar pa ni nihče izkoristil povabila našega krotilca kač Saida Tolbe Ab del Halima, čeprav sam njegovo vizitko hranim še danes.




Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/



Serija zgodb Dogodivščine Janeza Keka in prijateljev se z današnjo zaključuje. 

Zgodbe so v Spletnem času izhajale skoraj eno leto, vsak ponedeljek. Za zaključek prijetnega sodelovanja in branja zabavnih zgodbic smo se z Mojco Zelenko in Janezom Kekom tudi pogovarjali.

Naslednji ponedeljek bomo razkrili, o čem je tekel naš pogovor. 



Hotel Kompas, napisala: Mojca Zelenko, april 2017

objavljeno: 24. apr. 2017 00:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. apr. 2017 00:11 ]


Skok s senčnikom 
Hotel Kompas na vogalu Miklošičeve in Trdinove ulice v Ljubljani je bil eno od priljubljenih zbirališč naše druščine v času zatona Jugoslavije in osamosvajanja Slovenije. Danes se ta stavba imenuje Austrotel.

Enkrat v času desetdnevne osamosvojitvene vojne je tam zasedala širša družba prijateljev, vendar se s tega dne najbolj spomnim Rudija Klinarja in Tineta Mastnaka. Sedeli smo na terasi lokala v prvem nadstropju. Razpravljali smo o JLA, vojnih novicah, alarmih pred nevarnostjo in bežanju v zaklonišča, toplo sonce in pivo pa sta že prijemala in naše debate še dodatno razvnemala. Postajali smo vse bolj pametni in polni idej, kako se rešiti pred vojnimi nevarnostmi.

Kar iznenada resnično zatuli alarm za nevarnost. Rudi Klinar skoči pokonci in reče: »Fantje, tole gre pa zares!« in izpuli ogromen senčnik iz stojala in z njim skoči s terase na ulico.

Natakar, s katerim smo bili v prijateljskih odnosih, ni bil niti malo zadovoljen s podvigom, vendar pa kaka večja vojna škoda takrat ni nastala.




Havah nagilah1
Tujci so v hotelu Kompas pogosto prenočevali. Med restavracijo in recepcijo hotela je bil širok odprt prehod tako, da se je od miz lepo videlo v recepcijo.

Nekoč, ko je naša stalna druščina na čelu z Rudijem, Tinetom in menoj že dobri dve uri zasedala mizo ob prehodu v recepcijo in ob pivu debatirala o tem in onem, se v recepciji pojavi tuja delegacija. Že na daleč se ji je videlo, da mora biti nekje z južne strani Sredozemskega morja. Tinko Mastnak, ki je bil tistega dne že dodobra pevsko razpoložen, je presodil, da gre za delegacijo Izraelcev. Pri priči se jim je odločil zapeti hebrejsko dobrodošlico.

»Hava nagila, hava nagila, hava nagila ... » je začel odmevati njegov lepi tenor. Ampak pričakovane radosti na obrazih tujcev ni bilo zaznati. Nasprotno: njihovi pogledi so se pomračili in čutiti je bilo vse bolj neprijetno vzdušje.

Končno receptor zavpije: »Tinko, nehaj! To so Palestinci.«


.....................................................................................................................................

1 Havah nagilah (Veselimo se) je narodna pesem, ki jo Izraelci pojejo ob različnih proslavah. Prvič naj bi jo zapeli v hebrejščini po razglasitvi zmage nad Palestinci in ustanovitvi izraelske države na teritoriju Palestine leta 1917 (Balfourova deklaracija).
.....................................................................................................................................


Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/



Preberite še:



Doktor Krieger, napisala: Mojca Zelenko, april 2017

objavljeno: 10. apr. 2017 00:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. apr. 2017 00:44 ]


Doktor Krieger
Naš Anton Podgoršek – Veličastni je bil intelektualec, kot upokojenec pa je imel precej več časa, ki ga je rad posvetil pitju kozarca vina več, kot je bilo potrebno. Do svojega zdravja je imel sicer nadvse skrben odnos. Ta se je najbolj odražal v tem, da je imel pri sebi vedno celo vrsto prehranskih dodatkov in vitaminov ter razne merilne naprave za krvni pritisk in sladkor. In trudi strogo se je znal držati zastavljenega urnika glede jemanja uživanja dodatkov, s čimer je včasih povzročal preglavice natakarjem v gostilnah, saj jim je pogosto zabičal: »Prinesite mi to jed natanko ob 16:50, ker moram takrat vzeti tableto!«

Nekoč se je odločil za tritedensko popolno abstinenco. Rezerviral si je nastanitev v Radencih in si zadal športne aktivnosti: dvakrat dnevno plavanje in sprehodi, a nobenega alkohola.

Avtomobila ni vozil, zato me je prosil, da ga zapeljem v Radence. To storim, ga odložim v hotelu Terapija, ki se nahaja v sklopu hotelskega kompleksa Radenci. Grem tudi sam plavat in že med plavanjem razmišljam, kako Tonetu malo popestriti abstinenčno bivanje v Radencih.


Bazeni v Radencih


Spomnil sem se, da mi je Križaj povedal, da bo tudi on v naslednjem tednu službeno preživel tri dni v Radencih.

In sem si zamislil scenarij in takoj, ko sem se vrnil v Ljubljano, pričel z režijo.

Najprej sem se dogovoril s Križajem o poteku scenarija, saj je bila ključna vloga namenjena njemu.

Potem pokličem Podgorška in mu povem, da sem bil v družbi z nekim mojim prijateljem zdravnikom, ta pa mi je predstavil svojega kolega, ki je glavni specialist za jetra v Univerzitetni kliniki v Gradcu. Njegov priimek je Krieger, doktor Krieger.

Rečem mu tudi, da ima ta doktor Krieger naslednji teden tridnevni zdravstveni simpozij v Radencih.

Vedel sem, da je Anton pripravljen za svoje zdravje narediti vse, obiskati vse specialiste, sprejeti vse možne terapije. Ob tem je bil z zdravniki tudi zelo odkritosrčen in jim je povedal vse o svojih slabih življenjskih navadah. Da bi pa opustil kajenje in zlato kapljico – no, tu je njegova zagretost za zdravje v glavnem ponehala.

In sem mu rekel: »Tone, če hočeš, ker vem, da si zdaj tudi ti v Radencih, in ker tega zdravnika zdaj poznam, lahko uredim, da se dobita, pa te pregleda in tudi kaj svetuje. Lahko mu dam tvojo številko, da te pokliče.«

Tone ves navdušen: »Normalno! Hvala, hvala!« In je nadaljeval še s komentarjem: »Seveda je treba prijatelje tudi kdaj v rit brcnit, ne pa samo na veselice in malice z njimi hoditi!«

Jaz sem ga pa še malo izzival: »Tone, a ti znaš toliko nemško, da se bosta lahko normalno strokovno pogovarjala, da me ne boš blamiral?«

On pa na to ogorčeno odvrne: »Pa ti veš, da jaz govorim štiri tuje jezike! Sem uradni prevajalec za francoščino in govorim tudi »hoch deutsch«, ne »klaftern deutsch!«1

»Dobro, dobro, ne razburjaj se, je že vse zmenjeno« sem odvrnil.

Tomaž Križaj res pride v Radence, pokliče Podgorška, se mu v nemščini predstavi za doktor Kriegerja ter mu pove, da glede na dogovor z gospodom Janezom Kekom in, če seveda želi, naj pride ob določeni uri k njemu v sobo na konzultacijo in pregled.

Anton je doktor Kriegerju seveda že po telefonu in v visoki nemščini razložil, da ga pač malo preveč pije, da kadi in še nekaj drugih hib. Tudi Križaj mu je odgovarjal v odlični nemščini in sta se dogovorila za sestanek v sobi doktor Kriegerja številka sto dvajset.

Križaj se je medtem temeljito pripravil na tretma in obisk pacienta: zatemnil je sobo, oblekel se je v kopalni plašč, na glavo si je dal čepico, da ga Anton ne bi takoj prepoznal, na TV pa je nastavil nemško govoreči program.

In Anton Podgoršek – Veličastni se je ob dogovorjenem času odpravil na obisk h graškemu specialistu.

Radenci so zelo velik kompleks hotelov in v njem se je naš Anton izgubil in sobe z doktor Kriegerjem nikakor ni našel. Ohranil je vso prisebnost, se vrnil na glavno recepcijo in receptorko prosil, da mu v sobo številka sto dvajset pokliče doktor Kriegerja.

No, tu se pa načrtovani scenarij iznenada konča.

Prijazna receptorka je Antonu odgovorila, da v sobi sto dvajset ni nobenega doktor Kriegerja, pač pa tam biva Tomaž Križaj.

In Antonu je v hipu postalo vse jasno.

Potem sta s Tomažem skupaj odšla na večerjo, od koder sta me poklicala in med smehom smo že po telefonu premleli celoten scenarij in zaporedje dogodkov in tako še večkrat kasneje.

In Antonu je bilo kar žal, da se je takrat izgubil v hotelu, saj je bilo nadaljevanje zgodbe slutiti kot dober izziv tudi zanj.


………………………………..................................................................................................

1visoko nemščino, ne klamfaško nemščino

………………………………..................................................................................................

Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/










Dve potegavščini z Antonom, napisala: Mojca Zelenko, april 2017

objavljeno: 3. apr. 2017 00:36 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. apr. 2017 01:09 ]


Dve potegavščini z Antonom 


V pričakovanju telefonskega klica 


Blagopokojni Anton Podgoršek – Veličastni je bil zelo duhovit in pronicljiv sogovornik in je pogosto kakšno zakuhal. Včasih je znal biti tudi malo nadležen za okolico, vendar pa je zelo dobro prenesel šale na svoj račun. Zato smo se Podgoršek, Tomaž Križaj, ki je tudi sam poln domislic, predvsem pa zna dobro »kuriti« kot rečemo in jaz kar precej družili. Anton je bil dober plavalec in bivši vaterpolist in smo imeli tudi po športni plati skupne interese in srečanja.

S prijatelji smo se občasno dobivali v Tavčarjevem hramu v bližini moje takratne pisarne. Križaj in jaz sva se družila tudi s Podgorškovim prijateljem Marjanom Žmavcem, prav tako pravnikom po poklicu.

Nekoč sediva s Tomažem v Tavčarjevem hramu in on se domisli, da bi poklicala Podgorška, naj se nama za kako urico pridruži.
Tomaž ga pokliče, Anton pa ni dobro razbral številk na telefonu, niti ni počakal, da bi se klicatelj predstavil, pač pa je takoj zavpil v telefon: »A si ti Marjan (Žmavc)?«

Pričakoval je Žmavčev klic, ker ga je nujno potreboval za neko zadevo.

Križaj je takoj reagiral in z rahlo spremenjenim glasom rekel: »Seveda Tone. Tukaj te čakam v Tavčarjevem hramu.«
Nato pa Anton: » Počakaj dvajset minut, prihajam!«

S Tomažem sediva in ga čakava. Potem skozi okno opaziva, kako Podgoršek leze iz taksija.
Ko vstopi v gostilno, po svoji navadi pozdravi na ves glas.

Midva sva sedela v bližini vhoda in sva mu rekla, naj prisede in z nama nekaj spije.
On pa: »Ne, ne morem. Moram poiskati Žmavca, sem z njim zmenjen, pridem potem nazaj.«

Anton nato preišče vse kotičke Tavčarjevega hrama od točilnega pulta, obeh sob in pregleda vsa omizja.
Midva sva tiho čakala. Ko ni našel Žmavca, je prisedel k nama. Naročili smo malico in se pogovarjali. Anton pa je ves čas precej prizadevno kritiziral svojega »neodgovornega« prijatelja Žmavca.

Ko smo se namenili zapustiti gostilno, pa sva Antonu razložila potegavščino.

Zadevo je prenesel športno in zaključil: »Tako ali tako bi čez tri ure moral priti v center!«



Cestninska zapornica
Nekoč sva se s Podgorškom peljala na neko zabavo h Tomažu Križaju v Naklo. Vozil sem jaz, saj je Anton pred časom prodal svojega wartburga in od takrat ni več vozil avtomobila. In tako ni bil na tekočem z novostmi v prometu in ni mu bilo znano, da poleg sprotnega plačila cestnine obstaja tudi avtomatski sistem ABC. To je bilo precej časa pred uvedbo vinjet.

Voziva po avtocesti, debatirava vse sorte, kilometer pred cestninsko postajo pa vzamem mobitel, odtipkam v prazno nekaj številk, počakam nekaj sekund in začnem govoriti v telefon:
»Dober večer! Je tam cestninska postaja Torovo? Gospod Kek in gospod Podgoršek prihajata v Subaruju Legacy. Prosim, če dvignete zapornico in pošljete račun na mojo odvetniško pisarno.«

Medtem se približava zapornici, ki se avtomatsko dvigne. Podgoršek, ki je sledil mojemu telefonskemu »naročilu«, je ves presenečen vzkliknil: » Pa, ne morem verjeti! Saj nama dvigajo rampo kot Kučanu!«

Takoj, ko sva prispela h Križaju, se mu je Podgoršek pohvalil, kaj se je zgodilo in mu nadrobno opisal zadevo. Križaj je stvar hitro dojel in je lepo pustil Podgorška v veri, da je res tako, kot je opisal.

Ko sva se z Antonom vračala, sem postopek s »telefoniranjem« na cestninsko postajo Torovo ponovil in on se je še bolj utrdil v prepričanju, da imam tak vpliv na DARS-u.

Antona je dogodek res nadvse fasciniral in je zgodbo o tem, kako so njegovemu prijatelju Keku na Torovem dvignili cestninsko rampo, še dolgo pripovedoval naokoli, dokler mu nekdo le ni objasnil, da gre za ABC sistem.

In potem smo se še pogosto smejali na ta račun.

Ampak Anton zaradi potegavščine ni bil užaljen.



.....................................................................................................................................

Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/








Anton Podgoršek - Veličastni, napisala: Mojca Zelenko, marec 2017

objavljeno: 27. mar. 2017 13:05 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. mar. 2017 13:13 ]



Anton Podgoršek - Veličastni 



Anton in Wartburg 


Anton je sicer vozil avto, vendar pa se mu ta nikoli ni zdel dodana vrednost k življenju in zanj je bil avto le proletarska inkomodacija. 
Svoje čase je Anton vozil vzhodnonemškega Wartburga. Ta tricilindrski avto z dvotaktnim motorjem v Jugoslaviji ni veljal ravno za uglednega. Nobena njegova lastnost mu ni mogla pridodati ugleda: ne oblika karoserije, ne zvok motorja, še manj pa smrad in dim, ki jih je puščal za seboj.

Nekoč je Anton odpotoval na nek seminar v Trst. Do Občin se je pripeljal z Wartburgom, od tam pa je raje nadaljeval z vlakom do Trsta, da ga ne bi slučajno kdo videl s tistim avtom. 

Med ljudmi pa je krožila šala o tem, kako se pozdravljajo lastniki Wartburgov med seboj: pozdravljajo se tako, da si z levo roko zamašijo nos, z desno pa si pomahajo. 

Anton mi je enkrat pripovedoval, kako je povabil svojo, takrat novo prijateljico Stelo na zmenek z romantično večerjo. Ponjo je prišel s svojim Wartburgom.
Po večerji in po nekaj popitih kozarcih vina sta se odpravila z avtom proti domu. Avto je bil parkiran ob pločniku. Pri speljevanju in manevriranju pa je Anton zadel rob pločnika tako močno, da je spustila pnevmatika.

Kot mnogi pravniki, ki jih poznam, tudi Anton ni bil tehnično preveč nadarjen, zato je poklical AMZS. Ko je pomoč prispela in so fantje videli, za kakšno malenkost gre, da bi bilo dovolj le zamenjati kolo, mu je eden od njih rekel: »Saj to bi pa lahko storili sami!«

Anton pa mu je odgovoril: » Da tega ne storim, sta najmanj dva razloga. Prvi je ta, da sem pijan, drugi pa ta, ker tega ne znam!«

Po tem dogodku je Wartburga prodal in te proletarske inkomodacije ni vozil nikoli več.

Anton Podgoršek – Veličastni je bil intelektualec starega kova, diplomirani pravnik, govoril je štiri tuje jezike, razgledan in pronicljivo razmišljujoč, pisal je kritične članke, ki so jih časopisi sicer najraje objavljali med pismi bralcev. Bil je na tekočem z vsemi dogajanji po svetu in o vsaki stvari je vedno imel svoje mnenje.

Ime Veličastni si je nadel kar sam, ko je po denacionalizaciji po svojem dedku dobil vrnjene gozdove. Mi smo ga pa z veseljem tako klicali, saj je poslej prav hedonistično užival življenje in v družbi z njim smo se vedno dobro počutili.

Ja, pa tudi kakšen škandal je zlahka zakuhal.

Wartburg


Anton in vzgoja otrok
Nekoč smo sedeli skupaj na vrtu gostilne na popoldanskem kosilu, pri sosednji mizi pa sta sedeli dve družini z majhnimi otroki. Otroci so kričali, metali pesek in se lovili. Natakar, ki je nosil polne roke s hrano obloženih krožnikov, se jim je le stežka izogibal. Postajali so vse bolj moteči tudi za goste na terasi. Starši pa so mirno sedeli pri mizi, debatirali in se po svoje zabavali. Sploh se niso menili za okolico kot, da divjaški otroci sploh ne bi bili njihovi.

Anton je to nekaj časa nejevoljno opazoval, potem pa je stopil k omizju in rekel: »Sem Anton Podgoršek, Škrabčeva dve iz Ljubljane. Spoštovani gospodje očeti in spoštovane gospe mame! Ali vi otroke tudi kaj vzgajate ali jih samo pasete po gostilniških vrtovih, igriščih in tako dalje?!«

Nato je mirno sedel nazaj za mizo.


Starši so se rahlo zdrznili in za silo ukrotili svoje otroke.

Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/



Vožnja v Beograd, napisala: Mojca Zelenko

objavljeno: 19. mar. 2017 21:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. mar. 2017 00:33 ]


Vožnja v Beograd 
Odvetniški in rekreativni košarkarski kolegi in prijatelji Dragan Dmitrovič, Iztok Vončina, Mare Plevnik in jaz smo se odločili, da bomo skupaj odšli na ogled evropskega prvenstva v košarki v Beograd. Bilo je leto 2005.

Vozil je Dragan s svojim Audi A6. Nismo se imeli namena strogo držati omejitev hitrosti, zato smo se dogovorili, da si bomo stroške morebitnih kazni medsebojno razdelili. 

Cestnoprometne predpise v obeh državah smo poznali in vedeli, da je vožnja po Hrvaški omejena na 130 km na uro, v Srbiji pa 120 km na uro. Vedeli smo, da so kazni za prekoračitev hitrosti v Srbiji nekoliko nižje kot na Hrvaškem, prav tako pa tudi, da se s srbskimi policisti da pogajati in dobiti milejšo kazen.  

Hrvaško smo srečno prevozili brez policijskih zased. Čez mejo pa so se naše misli in pogovor vse bolj pričeli vrteti okoli hrane in srbskih »roštiljad« in Draganova noga na plinu je nezavedno postajala vse težja.

Ura je bila že krepko čez poldne, ko kako uro vožnje do Beograda na nekem izogibališču zagledamo policista, ki nam »prijazno« pomaha z loparčkom. Upočasnimo in petdeset metrov naprej zagledamo še drugega policista, ki je z merilcem hitrosti bolj visel kot slonel na havbi bele stoenke.

Premikanje policista, ki nas je ustavil, je bilo lenobno, na dobrodušnem obrazu pa so se mu še poznali ostanki malice, saj je bil krepko masten okoli ust. Oni drugi na havbi pa je od zaspanosti komaj še kazal znake življenja.

Zelo prijazno, skoraj prijateljsko reče za dokumente in medtem, ko mu jih Dragan izroča, prav počasi pravi: »Druže Dragane, vozili ste prebrzo! Sad čete videti, koliko.«1

In zavpije kolegu pri stoenki: »Milivoje, koliko je on vozio?«2

Ta pa ustreli kot iz topa: »Vozio je 168 km na sat, uhvatio sam ga na 750 metara.«3

Vedeli smo, da smo prehitro vozili, vendar pa nam je bilo tudi pri priči jasno, da si je policist podatek gladko izmislil. Sledovi opoldanske sieste so bili na obeh možeh preveč očitni.

Nato reče naš policist: » E, čuli ste, druže Dragane! Kod nas v Srbiji vam je za ovaj prekršaj kazna od osem hiljada dinara (70-80 evrov) ili vas čeka sudac za prekršaje.«4

Nato pa z nasmeškom na obrazu nadaljuje: »E, pošto vidim, da žurite, kod sudca za prekršaje nečete, zato što nemate vremena, zar ne?!«5

Dragan je pričel previdno ugovarjati: »Ne, nemogoče! Lahko, da smo bili malo prebrzi ali ne toliko!«6

Takrat pa se je policistu nasmešek še razširil in reče: »Druže Dragane, s ovim kolima vi ne možete tako sporo voziti!«7

Dragan je vedel za možnost pogajanj, vendar je bilo treba to izpeljati diplomatsko. Zato je rekel: »Kod nas u Sloveniji, ako odmah platiš, platiš samo pola kazni.«8

Tokrat pa se policistu razpotegne nasmeh prav do skrajnih ustnih kotov. Z roko pokaže v smer, od koder smo prišli ter reče: « Eeeee, druže Dragane, Slovenija vam je tamo, a ovdje je Srbija.«9

Potem nas kakih trideset sekund nepremično gleda, vsi smo popolnoma tiho, nato pa reče: »Neka vam bude! Tri hiljade dinara!«*10

Dragan brez obotavljanja vzame denar in mu ga položi v roko, policist mu vrne dokumente in pravi: »Samo polako! Tamo napred izza 30 km dalje stoji još jedna patrola tako, da znate!

Hvala i prijatno na evropskom prvenstvu v Beogradu!«11

Potrdila o plačilu nismo zahtevali, strošek kazni pa smo si seveda razdelili, kakor smo bili dogovorjeni pred začetkom potovanja. Policijska plača v Srbiji je takrat znašala nekje med 25 in 30 tisoč dinarji.


…………………………………............................................................................................…

1 Gospod Dragan, prehitro ste vozili. Zdaj boste videli, koliko.
2 Milivoj, koliko je vozil?
3 Vozil je 168 km na uro, ujel pa sem ga na 750 metrih .
4 Slišali ste gospod Dragan. Pri nas v Srbiji je kazen za ta prekršek osem tisoč dinarjev ali pa vas čaka sodnik za prekrške.
5 Vidim, ker se vam mudi, pred sodnika za prekrške ne boste šli, ker nimate časa, ali ne?!
6 Ne, nemogoče!! Lahko, da smo bili malo prehitri, a ne toliko!
7 Gospod Dragan, s tem avtom vi sploh ne morete tako počasi voziti!
8 Pri nas v Sloveniji, če takoj plačaš, je kazen polovična.
9 Eeee, gospod Dragan, Slovenija je tam, tukaj je pa Srbija.
10 Naj vam bo! Tri tisoč dinarjev!
*11 Samo počasi! Tam naprej čez 30 km je še en radar, da veste. Hvala in vse dobro na evropskem prvenstvu v Beogradu!


…………………………………............................................................................................…



Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/




Preberite še:





Janko, kam pa hodiš, Janko, napisala: Mojca Zelenko, marec 2017

objavljeno: 12. mar. 2017 13:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. mar. 2017 20:35 ]


Janko, kam pa hodiš, Janko 
Pred leti sva bila s Tomažem Križajem gosta pri njegovem prijatelju Tomažu Erjavcu v Čilu.

Oba sva si dotlej nabrala že mnogo potovalnih izkušenj, zato sva vedela, da naju čaka sprememba prehrane, ki tako rada prinese s seboj tudi kako črevesno neprijetnost. Doma sva se oborožila z zalogo oglja in sklenila, da v Čilu pač ne bova pila vode, saj je gotovo neprimerna za pitje. Tudi najin gostitelj je dal vedeti, da čilenska voda nam Evropejcem ne stori dobro.

Prvi dan obiska sva tako namesto vode raje konzumirala viski, saj sva računala zlasti na njegove razkuževalne učinke.

Gostitelj nama je dal na voljo avtomobil in najprej sva se podala na mondeno plažo Vina del Mar. V tistem času je imel tam svojo rezidenco še čilenski predsednik Pinochet. 

Vina del Mar je lepa in razsežna peščena plaža s sinjim morjem. Temperatura zraka je bila 30 stopinj in plaža je bila polna ljudi, le v vodi ni bilo nikogar, niti enega samcatega plavalca ne.

Slečeva se v kopalke in se sprehajava po plaži. Križaja prične iznenada črvičiti po črevesju in mi reče, če vidim kje kak WC. Kakih dvesto metrov naprej zagledava edini zidan objekt na plaži in se usmeriva tja. Izkazalo se je, da je to le skladišče obalne opreme, o WC pa ni bilo ne duha ne sluha.

V trenutku pa se je Tomažu pričelo strahotno muditi in steče proti morju. Gledam za njim in opazim, kako se mu v zadnjem delu z vsakim korakom povečujejo kopalke.

Ko sem dojel, kaj se dogaja, me je popadel nezadržen smeh. Tomaž se končno z vso silo vrže v ledeno mrzlo pacifiško vodo po odrešitev, mene pa je kar zvijalo od smeha. In voda je imela v tem času komaj 15 stopinj.

S svojim podvigom je Tomaž zbudil pozornost vse plaže, ki ga je opazovala vse, dokler je bil v vodi. K temu sem najbrž malo pripomogel še sam s svojim krohotanjem. Vse tiste dni je bil Tomaž zagotovo edini kopalec v vodi.

Po tem, ko se je Tomaž osušil in sva se oblekla ter odšla na pivo, sva premlevala o vzrokih za to nepričakovano popuščanje imunskega sistema. Ugotovila sva, da je moral biti kriv led v viskiju, saj so ga gotovo delali iz nerazkužene vode iz pipe. Sam takrat nisem imel težav. Sem pa vsakič znova prasnil v smeh, čim sem pomislil na prizor bežečega Tomaža in njegovih kopalk.

Ampak, vse vrača, vse se plača.

Čez približno dva tedna sva se vračala domov. Iz Santiaga sva potovala preko Rio de Janeira, kjer smo pristali za dve uri. Na letališču pa me je začelo nekaj črvičiti po črevesju. Med čakanjem sem odšel kar nekajkrat na WC. Pa se nisem preveč sekiral, saj sem imel s seboj oglje, ki sem ga zaužil. Kmalu po vzletu pa se je začelo najhujše. Dobil sem vročino in pričela me je tresti mrzlica tako hudo, da je stevardesa prinesla odejo in me pokrila. Poleg tega pa sem vsakih dvajset minut moral še na WC. Takrat pa je Tomaž pričel peti svojo pesmico: »Janko, kam pa hodiš, Janko?! A se spomniš štirinajst dni nazaj Vinje del Mar? Ha, Janko!«

Let je trajal dvanajst neskončnih ur. Nisem mogel ne jesti ne piti in vsakič, ko je stevardesa prinesla obrok hrane, sem jo odklonil in jo ponudil Križaju. Tomaž je vse moje obroke z veseljem in z lahkoto pospravil.

Blizu naju je sedel nek možakar in je z veliko radovednostjo in vidnim začudenjem opazoval najino vedenje, ko so delili obroke hrane. Videl je tudi, da sem jaz precej obilnejši od Križaja, ki je v resnici pravi suhec. In gospod naju je naposled nagovoril. Predstavil se je in povedal, da je Švicar, in da ga zelo zanima, če sva morda sklenila stavo, da se mora Tomaž naglo zrediti, jaz pa naglo shujšati.

Seveda smo se vsi smejali, ko sva mu razložila, v čem je problem. Še vedno pa se je neznansko čudil, ko je videl Tomaža s tako slastjo in lahkoto jesti dvojne obroke, ob tem pa je bil suh kot trlica.

Končno smo prispeli v London in do naslednjega leta je bilo treba čakati skoraj ves dan. Šla sva si ogledovat London in kjerkoli sva se ustavila na pijači, je Tomaž naročil pivo, jaz pa čaj. In kar naprej je žebral svojo pesmico: »Janko, kako je dobro pivo!«

Ko smo potem prispeli na Dunaj, sem se že bolje počutil. Najprej sva sicer morala opraviti še formalnosti, ker so izgubili mojo prtljago. Do leta na Brnik sva imela dve uri časa. Bil sem sestradan in žejen, saj nisem jedel več kot 30 ur. Križaj me je povabil na dunajski zrezek in pivo in oboje je kar padlo vame. Komaj pa sem utegnil pojesti zadnji grižljaj, sem spet pristal na letališkem veceju. In tudi na letalu sem presedel več časa na veceju kot pa na svojem sedežu.

Na Brnik sem prispel brez prtljage, shujšan in oslabel, v ušesih pa mi je odzvanjal Tomažev refren: »Janko, kam hodiš, Janko!«

Plaža Vina del Mar

Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/





"Cena sitnica", napisala: Mojca Zelenko, marec 2017

objavljeno: 5. mar. 2017 01:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. mar. 2017 09:08 ]


Cena je prava malenkost 
Dušan Golovrški, Primož Rems, Tomaž Križaj in jaz smo precej družili že na pravni fakulteti, kjer smo bili sošolci, le da sta bila Golovrški in Rems vpisana letnik za nama s Križajem. Vsi smo bili zagnani in uspešni športniki: Rems je bil učitelj in demonstrator smučanja, Golovrški vsestranski športnik, oba pa zelo dobra igralca tenisa. Križaj je bil atlet s tekom na 400 in 800 metrov in jaz košarkar pri Slovanu. 

Veliko smo se družili že na fakulteti in obdržali to navado še mnoga leta kasneje. Naša druženja so bila športna, ampak ker postane človek zaradi športa precej dehidriran, smo čisto iz zdravstvenih razlogov morali nadomeščati izgubljene telesne tekočine in to se je najlepše dalo početi v gostilni.

Še mnoga leta za tem, ko smo svoje športne kariere že zaključili in postali le še rekreativci in smo se družili le še zaradi skupnega igranja tenisa, smo se drug drugemu radi hvalili, kdo in kje je bil kdo od nas tako zelo dober.

Naš športni tekmovalni duh nas je v teh debatah tako prevzel, da smo ob neki priložnosti sklenili, da bomo naredili peteroboj.

Napravili smo ekipi Rems in Golovrški proti nama s Križajem. Tekmovalne discipline pa so bile: tenis, veslanje in plavanje na Blejski otok, tek na 400 metrov in košarka.

Postavili smo si rok dveh mesecev za priprave in pričeli s tekmami v mesecu maju. Ekipa, ki izgubi, plača večerjo v lokalu po izboru zmagovalcev in brez denarnega limita.

Tekmovanje je potekalo tako, da smo najprej opravili dvoranske discipline tenis in košarko, nato pa še plavanje in veslanje in tek na 400 m v naravi.

Košarko sva zmagala midva s Križajem ob dogovoru, da Križaj sploh ne meče na koš, saj košarke ni znal igrati.

Teniški dvoboj sva sicer pričakovano izgubila, vendar pa sta mnogo premočna nasprotnika zaradi najine zagnane in srčne igre le zelo tesno zmagala. Potem sva gladko zmagala na plavanju na Blejski otok, saj Golovrški ni bil zelo dober plavalec.

Pred nami sta bili še dve disciplini, od tega najina disciplina atletika, kjer sva bila nesporna favorita, saj je bil Križaj mladinski državni prvak v teku na 800 metrov. No, za veslanje pa sva bila prepričana, da ne bo o ničemer odločalo.

Kljub temu, da sva bila favorita midva s Križajem, je Rems v teku na 400 metrov gladko premagal Križaja za več kot sem jaz premagal Golovrškega in sva tako najino disciplino izgubila. O končnem izidu je odločalo veslanje na Blejski otok, a sva tudi to s Križajem izgubila.

Zmagovalca sta izbrala za tiste čase eno dražjih gostiln, to je gostilna Šporn v Radomljah, plačnika pa sva bila na veliko in upravičeno veselje obeh zmagovalcev midva s Križajem.

Natakar nam je prinesel jedilnike. Rems in Golovrški sta začela listati po njih, iznenada sta se spogledala in se pričela na ves glas krohotati rekoč: » Glej, glej! Cena sitnica!1«

Za predjed smo vsi naročili jadranske škampe na žaru, onadva pa sta se ob tem suvala s komolci in ves čas režala: »Cena sitnica!«

Za glavno jed sva midva s Križajem naročila zrezke, Rems in Golovrški pa spet škampe, tokrat porcijo za glavno jed. In spet sta se krohotala na vse grlo: »Cena sitnica, cena sitnica!«

Najina športna nasprotnika sta bila nad potekom večera tako navdušena, da je Primož Rems sedel za klavir in pričel igrati znane popularne pesmi. Kmalu smo pričeli z njim prepevati vsi gostje.

Večer se je lepo razvijal in po Remsovem pianističnem intermezzu je prišla na vrsto sladica. Onadva sta natakarju s pojasnilom, da ni dobro mešati različnih jedil, spet naročila škampe. In ob tem prasnila v nezadržen krohot: »Cena sitnica, cena sitnica!«

Račun za tisto večerjo je bil res zajeten. S Križajem sva ga po dogovoru in pravici seveda plačala.

Vendar mi še danes, ko se spomnim tega peteroboja, v ušesih od vsega najbolj odmeva njun veseli krohot in »Cena sitnica!«

Bled
………………………...........................................................................................................
1 Cena sitnica = cena je prava malenkost
………………………...........................................................................................................


Primož Rems je tik pred objavo te zgodbe odšel v druge dimenzije.



Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice (iz interneta)


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/



Preberite še:

P kot Pero

"Misija nemogoče", napisala Mojca Zelenko, februar 2017

objavljeno: 26. feb. 2017 03:48 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. feb. 2017 04:03 ]


»Misija nemogoče« - zmaga dveh proti petim v podaljšku
V Trim ligi Medvode smo se našli bivši aktivni košarkarji, ki smo se po zaključkih naših športnih karier s košarko ukvarjali le še rekreativno. Ta liga je bila takrat kar na visokem nivoju.

Naša ekipa je igrala proti eni favoriziranih ekip v ligi. Vso tekmo je bil rezultat izenačen, vendar so si fantje iz naše ekipe nabrali toliko osebnih napak, da sva na koncu na igrišču ostala le še Brane Gorše in jaz.

Ker pa je bil rezultat ob koncu tekme izenačen, je bilo treba igrati pet minutni podaljšek. Situacija je bila videti neresnična: dva igralca proti petim na igrišču in do takrat se kaj takega ni še nikoli zgodilo.

Preden je sodnik zapiskal podaljšek, je k nama z Branetom pristopil igralec nasprotne ekipe Gino, ki je bil daleč naokoli poznan po svoji škrtosti in je v naših krogih veljal za »tipičnega Gorenjca« in nama rekel: » Če pa tole zmagate, pa dam jaz za zaboj piva!«

Ko je to slišal njegov soigralec Brkovič, ki je bil zelo dober košarkar, je rekel: »Če pa je Gino to rekel, potem dam pa jaz za dve gajbi, če zmagate!

Trije zaboji piva nasprotne ekipe so bili res solidna motivacija, pa vendar je realno gledano bila zmaga za našo ekipo »misija nemogoče«.

Vendar sva Brane in jaz tiste vrste športnika, ki se ne bosta vdala ali odstopila, preden bi sploh poskusila.

Dogovorila sva se za taktiko. Brane, ki je kakih 10 cm višji od mene, bo šel v skok za sodniško žogo in če jo dobi, je ne meče proti meni, temveč takoj proti nasprotnikovemu košu, kajti jaz sem se namesto v krogu čakati na žogo, kot je to običajno1, odločil steči proti košu.

Brane je uspel žogo odbiti in žoga je res prišla do mene in jaz sem neovirano vrgel trojko ter zadel. Lahko bi šel sicer na zanesljivo dvojko, vendar me takrat ni zanimala in sem tvegal trojko.

Nasprotniki so bili kar rahlo presenečeni in potem so šli v organiziran napad pet proti dva.

V podaljških je čas napada neomejen in ne 30 sekund kot med tekmo. Ker sva midva do tedaj nabrala le malo osebnih napak, sva jih sedaj začela izkoriščati, da bi pridobila na času. Vedela pa sva, da pete osebne napake nobeden od naju ne sme napraviti.

Čez nekaj časa nasprotna ekipa napravi napako, žoga jim uide v aut in dobiva jo midva. Greva v nasprotni napad dva proti pet.


Vsi so pričakovali, da mi bo Brane delal prostor z blokado drugih, da bi tako jaz prišel do čistega meta za trojko. Jaz pa sem naredil nasprotno: šel sem v prodor proti košu, kjer so višji igralci (sam merim le 183 cm v višino). Vsi so se bili skoncentrirali name in mi onemogočali, da bi dal zadetek izpod koša.

Vendar pa sem jaz podal žogo Branetu, ki je prost čakal na poziciji za trojko. Podal sem mu torej žogo in Brane je zadel trojko, česar nasprotniki niso pričakovali niti v sanjah. In tako sva midva kar iznenada vodila šest košev razlike.

V nasprotni ekipi je tedaj nastala panika, saj je pričelo zmanjkovati časa v podaljšku. Midva sva potem še na vse pretege zavlačevala igro in preprečevala, da bi kdo od njih vrgel trojko. Potem jim je le uspelo vreči en koš za dve točki, vendar pa je medtem čas potekel v najino korist.

Zgodilo se je nemogoče! Zmagali smo tekmo z dvema igralcema proti petim.

Čez teden dni, ko smo se spet dobili na tekmah lige in je bil določen nov razpored tekem, smo v našo garderobo res dobili tri zaboje piva.

In, ko smo zaključili vsak svojo tekmo, smo naše nasprotnike izpred tedna dni povabili k nam na pivo. In skupaj smo obujali sladke spomine naše ekipe.

…………………………………...............................................................................................

1 Obe ekipi namreč v krogu čakata na žogo, da bi nekomu od njih uspelo v skoku odbiti žogo svojemu soigralcu. Ker pa sva bila tokrat le dva v ekipi, jaz nisem čakal v krogu, ko jo je sodnik vrgel v zrak, ampak sem kar takoj stekel proti nasprotnikovemu košu.
…………………………………...............................................................................................

Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice (iz interneta)


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/





Kako sem šokiral štoparko, napisala: Mojca Zelenko, februar 2017

objavljeno: 19. feb. 2017 19:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. feb. 2017 08:32 ]


Kako sem šokiral štoparko 
Prijatelj Brane Gorše je bil moj košarkarski kolega, poznava pa se tudi s Pravne fakultete, kjer je bil vpisan letnik pred mano. Na osnovni šoli Tone Čufar sva skupaj trenirala otroke košarko.

Nekoč sva se odpravila na otok Lošinj barvat nek čoln. Iz Brestovega sva s trajektom potovala najprej na otok Cres, s Cresa pa nadaljevala z avtom na Lošinj.

Na trajektu naju je ogovorila prijetna in zgovorna gospa kakih štiridesetih let in naju vprašala, kam sva namenjena, saj je videla avto ljubljanske registracije. Povedala sva, da je najin končni cilj Lošinj. Prosila naju je, če se sme z nama peljati do Lošinja. Brez oklevanja sva se strinjala in jo povabila, naj gre z nama.

Po pristanku trajekta smo se vsi trije vkrcali v avto in krenili proti Lošinju. Med vožnjo klepetamo in gospa pove, da je doma iz Reke, in da gre v bolnišnico na Lošinj na zdravniške preglede. Zdravniki, da so ji svetovali, naj že pred tem pregledom pazi na prehrano, čeprav je vitka in ji svetovali veliko gibanja.

To tukaj je povedano na kratko, gospa pa se je takrat razgovorila na dolgo in široko. Saj jo je bilo prijetno poslušati, ko je sočno in v podrobnostih razlagala, kaj vse so ji svetovali zdravniki. Le midva z Branetom nisva prišla dosti do besede.

Njena pripoved mi je dala misliti in sam pri sebi sem se pričel spraševati, zakaj ljudje, ko jim zdravnik svetuje, naj se več gibljejo, tega v resnici ne storijo. Sam sem športnik in rekreacija je moj način življenja.

In iznenada se mi utrne sijajna ideja!

Ko je gospa končala svojo pripoved in smo imeli še kakih deset kilometrov do cilja, rečem Branetu z glasom, ki ni trpel ugovora: »Ustavi, prosim!«

Brane me je presenečeno pogledal, vendar je brez komentarja ustavil avto na prvem izogibališču.

Odprl sem vrata, izstopil iz avta, dvignil prvi sedež, da bi gospa, ki je sedela zadaj, lahko izstopila in resno ukazal: » U vezi upute vašeg doktora, u svrhu vašeg zdravlja i medicine, molim vas, da odmah izlazite iz avta i nastavite putem peške!«

Gospa je odprla usta in prebledela. Od šoka ni mogla izreči niti besede.

Tudi Branetu se je osuplost videla na obrazu, vendar je molčal.

Gospa je bila v hudi dilemi in ni vedela, kaj naj stori. Nekaj sekund sem še takole počakal pri odprtih vratih, potem pa sem se nasmejal in rekel: » No, no, kar ostanite notri. Saj boste potem na Lošinju okoli bolnišnice hodili!«

Gospa se je vidno oddahnila in vsi skupaj smo se veselo nasmejali.

Je pa res, da je po tem izgubila nekaj svoje zgovornosti.

Avtotrajekt

…………………………..................................................................................................……

1V zvezi z navodilom vašega zdravnika in v dobro vašega zdravja in medicine vas prosim, da takoj izstopite iz avta in nadaljujete pot peš.

…………………………..................................................................................................……

Napisala: Mojca Zelenko
Fotografije: Arhiv avtorice (iz interneta)



Preberite še:





1-10 of 47