O profesorjih, avtorica: Mojca Zelenko, julij 2016

objavljeno: 10. jul. 2016 23:58 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. jul. 2016 15:06 ]
Za študente, ki so pridno hodili na predavanja in gulili izpitno snov, morda dobro poznavanje profesorjev ni bilo tako pomembno. 

Vsi tisti študentje, ki jih je pa mladostna razposajenost tako pogosto gnala v uživanje radosti življenja zunaj zidov fakultete, pa so za eno pomembnejših študijskih nalog šteli proučevanje profesorjev in njihovih navad.

Le-te so namreč znale še kako močno zaznamovati študijske rezultate in usodo študentov. 

In študentje so za obvladovanje usode uporabljali najrazličnejše strategije, da bi jo obrnili v svojo korist.  




Profesor Bogomir Sajovic
Profesor Sajovic je bil izrazit jutranji tip. Poleg svojih obveznosti na fakulteti je bil zelo zaposlen tudi z dejavnostmi izven nje. Če smo se želeli z njim dogovoriti za izpitni termin, smo ga morali poiskati že ob sedmi uri zjutraj, kar pa je bila za nas študente v bistvu nočna ura.

Vedeli smo tudi, da se je zgodaj zjutraj dalo tudi nekako lažje uspešno opravil izpit, ker je dajal manj vprašanj in je bil bolj potrpežljiv kot v kasnejših urah, ko se mu je že nekam mudilo ali na predavanja ali na Iskro (v tistem času zelo pomembna tovarna) in je pričel postajati nervozen.

Vedeli smo tudi, da svojo jutranjo kavo zmeraj pije okoli osme ure v Platani. To je bilo tudi stalno mesto, kjer smo se največkrat dogovorili za izpitni termin.

Ko sem sam opravljal izpit pri njem, sem je zgodilo, da so ravno takrat prenavljali Platano in ga tam ni bilo moč iskati.

Ko sem ga po mnogih prizadevanjih in poizkusih končno le uspel dobiti na fakulteti, mi je rekel: »Imate veliko srečo, da ste me dobili. Imate pa tudi veliko smolo, ker moram takoj oditi!«

In se je obrnil in odšel.



Profesorica Alenka Šelih 
Študentje Pravne fakultete smo prav tako kot vsi ostali študentje prirejali študentske žure.

Enkrat v tretjem letniku smo se na takem žuru v čitalnici fakultete veselo zabavali do jutranjih ur.

Vendar pa nas je naslednji dan čakalo eno od obveznih predavanj, ki se je pričelo že ob osmi uri zjutraj. Domov ni imelo niti smisla niti ni bilo časa iti.

In tako smo odšli kar do predavalnice in počakali na začetek predavanja. Pred predavalnico je bila klop in sošolec Bojan Žmavc je čakajoč na predavanje zadremal. 

V tem je prišla mimo profesorica Alenka Šelih, izredno stroga profesorica kazenskega prava. Zagledala nas je, opazila pa je tudi pred predavalnico spečega Žmavca. Mi smo jo pozdravili in odšla je v svoj kabinet. Z nelagodjem smo pričakovali njene ukrepe.

Čez nekaj minut pa je prišla iz svojega kabineta in v roki nosila odejo. Pokrila je spečega Žmavca ter rekla: »Ne moremo si dovoliti, da bi se nam študentje prehladili.«

Zatem se je smehljaje vrnila v kabinet.


Karikatura: Darij Novak, julij 2016


Izpitni vrstni red
Sošolec Miha Juhart* je bil izvrsten študent in tudi dober prijatelj. Posredno in nevede pa je povzročal preglavice pri opravljanju nekaterih izpitov Tomažu Križaju in meni.

Miha je s svojim briljantnim znanjem pri profesorjih dvigoval izpitne kriterije in kdor je bil na vrsti za njim, mu je trda predla. Vsaj tako smo verjeli.

Pri izpitih, kjer so se skupine formirale po abecedi, sva midva s Križajem, oba s priimki na črko K, bila na vrsti takoj za Miho. Zato sva bila prisiljena nekaj ukreniti. Morala sva doseči, da bi naju izprašali pred Miho in zato je bilo treba spremeniti vrstni red.

Pomagalo je, da sva bila oba aktivna športnika. Tomaž Križaj je bil atlet in član jugoslovanske mladinske državne reprezentance v teku na 800 m. Jaz sem igral košarko v prvi peterki kluba Slovan in smo bili pionirski, kadetski in mladinski republiški prvaki in četrti na jugoslovanskem državnem prvenstvu. Na račun tega sva pridobila vsa mogoča potrdila o udeležbi na tekmovanjih ali pri zdravniku zaradi poškodb.

In v večini primerov nama je uspelo spremeniti vrstni red v najino korist.

No, kljub vsemu je treba povedati, da izpitov nisva uspešno opravila le zaradi spremenjenega vrstnega reda, pač je bilo treba pokazati tudi nekaj znanja.

Morda pa je bila ocena zaradi tega kdaj za kanček višja, kdo ve?

Občutek pa je bil takrat vendarle dober in trema manjša.



*Dr. Miha Juhart je dolgoletni profesor na Pravni fakulteti in sedanji dekan Pravne fakultete.



Zapisala: Mojca Zelenko