---

Cena je prava malenkost 

---

Dušan Golovrški, Primož Rems, Tomaž Križaj in jaz smo precej družili že na pravni fakulteti, kjer smo bili sošolci, le da sta bila Golovrški in Rems vpisana letnik za nama s Križajem. Vsi smo bili zagnani in uspešni športniki: Rems je bil učitelj in demonstrator smučanja, Golovrški vsestranski športnik, oba pa zelo dobra igralca tenisa. Križaj je bil atlet s tekom na 400 in 800 metrov in jaz košarkar pri Slovanu. 

Veliko smo se družili že na fakulteti in obdržali to navado še mnoga leta kasneje. Naša druženja so bila športna, ampak ker postane človek zaradi športa precej dehidriran, smo čisto iz zdravstvenih razlogov morali nadomeščati izgubljene telesne tekočine in to se je najlepše dalo početi v gostilni.

Še mnoga leta za tem, ko smo svoje športne kariere že zaključili in postali le še rekreativci in smo se družili le še zaradi skupnega igranja tenisa, smo se drug drugemu radi hvalili, kdo in kje je bil kdo od nas tako zelo dober.

Naš športni tekmovalni duh nas je v teh debatah tako prevzel, da smo ob neki priložnosti sklenili, da bomo naredili peteroboj.

Napravili smo ekipi Rems in Golovrški proti nama s Križajem. Tekmovalne discipline pa so bile: tenis, veslanje in plavanje na Blejski otok, tek na 400 metrov in košarka.

Postavili smo si rok dveh mesecev za priprave in pričeli s tekmami v mesecu maju. Ekipa, ki izgubi, plača večerjo v lokalu po izboru zmagovalcev in brez denarnega limita.

Tekmovanje je potekalo tako, da smo najprej opravili dvoranske discipline tenis in košarko, nato pa še plavanje in veslanje in tek na 400 m v naravi.

Košarko sva zmagala midva s Križajem ob dogovoru, da Križaj sploh ne meče na koš, saj košarke ni znal igrati.

Teniški dvoboj sva sicer pričakovano izgubila, vendar pa sta mnogo premočna nasprotnika zaradi najine zagnane in srčne igre le zelo tesno zmagala. Potem sva gladko zmagala na plavanju na Blejski otok, saj Golovrški ni bil zelo dober plavalec.

Pred nami sta bili še dve disciplini, od tega najina disciplina atletika, kjer sva bila nesporna favorita, saj je bil Križaj mladinski državni prvak v teku na 800 metrov. No, za veslanje pa sva bila prepričana, da ne bo o ničemer odločalo.

Kljub temu, da sva bila favorita midva s Križajem, je Rems v teku na 400 metrov gladko premagal Križaja za več kot sem jaz premagal Golovrškega in sva tako najino disciplino izgubila. O končnem izidu je odločalo veslanje na Blejski otok, a sva tudi to s Križajem izgubila.

Zmagovalca sta izbrala za tiste čase eno dražjih gostiln, to je gostilna Šporn v Radomljah, plačnika pa sva bila na veliko in upravičeno veselje obeh zmagovalcev midva s Križajem.

Natakar nam je prinesel jedilnike. Rems in Golovrški sta začela listati po njih, iznenada sta se spogledala in se pričela na ves glas krohotati rekoč: » Glej, glej! Cena sitnica!¹«

Za predjed smo vsi naročili jadranske škampe na žaru, onadva pa sta se ob tem suvala s komolci in ves čas režala: »Cena sitnica!«

Za glavno jed sva midva s Križajem naročila zrezke, Rems in Golovrški pa spet škampe, tokrat porcijo za glavno jed. In spet sta se krohotala na vse grlo: »Cena sitnica, cena sitnica!«

Najina športna nasprotnika sta bila nad potekom večera tako navdušena, da je Primož Rems sedel za klavir in pričel igrati znane popularne pesmi. Kmalu smo pričeli z njim prepevati vsi gostje.

Večer se je lepo razvijal in po Remsovem pianističnem intermezzu je prišla na vrsto sladica. Onadva sta natakarju s pojasnilom, da ni dobro mešati različnih jedil, spet naročila škampe. In ob tem prasnila v nezadržen krohot: »Cena sitnica, cena sitnica!«

Račun za tisto večerjo je bil res zajeten. S Križajem sva ga po dogovoru in pravici seveda plačala.

Vendar mi še danes, ko se spomnim tega peteroboja, v ušesih od vsega najbolj odmeva njun veseli krohot in »Cena sitnica!«

……………………….............................................................................................
¹ Cena sitnica = cena je prava malenkost

<VEČ O KNJIGI ZGODB>

P kot Pero