---

Na trajektu 

---

Z Rudijem Klinarjem sva se z avtomobilom peljala na Hvar, da bi tam prevzela jadrnico, ki jo je imel v solastništvu s prijateljem Nikom Slano. Zamenjava jadralske ekipe pač. 

Slana je z jadrnico plul iz Pule na Hvar, midva pa potem s Hvara nazaj v Pulo.  

Jadrnica je bila majhna, le šest metrov dolga, za brezvetrje je imela izvenkrmni motorček Tomos s štirimi konjskimi močmi. In seveda bi bila razdalja ob teh pogojih za družinsko posadko z otroki v obe smeri predolga. 

V Splitu sva se z avtom vkrcala na trajekt za Hvar. Rudi je parkiral avto in plačeval vožnjo, jaz pa sem medtem odšel iskat bife.

Oblečen sem bil v bele hlače in belo srajco ter črne čevlje.

Ko tako pohajkujem po trajektu, opazim nekaj ljudi, ki čakajo pred zaprtim bifejem. Bife na trajektu med vplutjem v luko in izplutjem iz nje ne obratuje.

Postavil sem se v bližino čakajočih in opazoval dogajanje okoli izplutja. Posadka je medtem že pričela odvezovati vrvi, kar je pomenilo, da bomo izpluli.

Nekdo od čakajočih me je vprašal: »Dal ste vi od osoblja?¹«

Jaz sem odvrnil: »Zašto pitate?²« 

Na to oni: »Dal če ovo (bife) kmalu otvorit?³« 

Nisem si mogel kaj in sem pri priči sprejel vlogo člana posadke: »Evo, sad ču ić pogledat, ali uskoro čemo otvorit!⁴«

In res je kmalu prišel natakar in odprl bife. Ko je prihajal, sem ga glasno in po dalmatinsko pozdravil, da sem utrdil vtis, da sem del osebja.

In gostje so me takoj počastili s pivom.

Potem sem videl prihajati Rudija.

Hitro sem odšel v drug prostor, da mi ne bi slučajno pokvaril pridobljenega položaja.

S svojim govorom v najini materinščini bi namreč lahko hitro uničil mojo kariero na trajektu.

---

Privez na slepi pomol

---

Po dolgem in napornem jadranju nekega vročega julijskega dne sva si z Rudijem zaželela mrzlega piva. Prijadrava v Rovensko na Lošinju.

V zalivu pa je vse polno bark. Midva sva si pivo zamislila prav v tem zalivu, pa tudi jadranja sva imela že dovolj za ta dan.

Narediva en krog, ampak nikjer prostega veza. Zatem Rudi zagleda popolnoma prazen pomol. »Uuuu, privez!« zakliče.

S polnimi jadri lepo zlagoma pljujeva v bližino pomola. Na obali vidiva gostilne, polne ljudi, ki opazujejo prišleke.

Lepo priplujeva, vrževa sidro in priveževa barko.

Nato se oblečeva za v »lajf«⁵. Prav dobro sva bila videti.

Rudi elegantno skoči na pomol, jaz mu podam »lojtrco« in vržem najine natikače ter še sam stopim na pomol.

Trenutek zatem pa nama zaledeni kri od spoznanja, da ne moreva do gostilne, saj je vmes vsaj 20 metrov morja.

Klinar reče: »O, p…a, mrtev vez!«

Karseda neopazno vse lepo spakirava nazaj, odveževa barko in izgineva. Hitro kreneva proti naslednjemu možnemu pristanku, saj je medtem postalo že pozno.

Posnetek je z otoka Oliba  - captain vedno zadnji zapusti barko

---

<VEČ O KNJIGI ZGODB>