Spomnil sem se, da mi je Križaj povedal, da bo tudi on v naslednjem tednu službeno preživel tri dni v Radencih.

In sem si zamislil scenarij in takoj, ko sem se vrnil v Ljubljano, pričel z režijo.

Najprej sem se dogovoril s Križajem o poteku scenarija, saj je bila ključna vloga namenjena njemu.

Potem pokličem Podgorška in mu povem, da sem bil v družbi z nekim mojim prijateljem zdravnikom, ta pa mi je predstavil svojega kolega, ki je glavni specialist za jetra v Univerzitetni kliniki v Gradcu. Njegov priimek je Krieger, doktor Krieger.

Rečem mu tudi, da ima ta doktor Krieger naslednji teden tridnevni zdravstveni simpozij v Radencih.

Vedel sem, da je Anton pripravljen za svoje zdravje narediti vse, obiskati vse specialiste, sprejeti vse možne terapije. Ob tem je bil z zdravniki tudi zelo odkritosrčen in jim je povedal vse o svojih slabih življenjskih navadah. Da bi pa opustil kajenje in zlato kapljico – no, tu je njegova zagretost za zdravje v glavnem ponehala.

In sem mu rekel: »Tone, če hočeš, ker vem, da si zdaj tudi ti v Radencih, in ker tega zdravnika zdaj poznam, lahko uredim, da se dobita, pa te pregleda in tudi kaj svetuje. Lahko mu dam tvojo številko, da te pokliče.«

Tone ves navdušen: »Normalno! Hvala, hvala!« In je nadaljeval še s komentarjem: »Seveda je treba prijatelje tudi kdaj v rit brcnit, ne pa samo na veselice in malice z njimi hoditi!«

Jaz sem ga pa še malo izzival: »Tone, a ti znaš toliko nemško, da se bosta lahko normalno strokovno pogovarjala, da me ne boš blamiral?«

On pa na to ogorčeno odvrne: »Pa ti veš, da jaz govorim štiri tuje jezike! Sem uradni prevajalec za francoščino in govorim tudi »hoch deutsch«, ne »klaftern deutsch!«¹

»Dobro, dobro, ne razburjaj se, je že vse zmenjeno« sem odvrnil.

Tomaž Križaj res pride v Radence, pokliče Podgorška, se mu v nemščini predstavi za doktor Kriegerja ter mu pove, da glede na dogovor z gospodom Janezom Kekom in, če seveda želi, naj pride ob določeni uri k njemu v sobo na konzultacijo in pregled.

Anton je doktor Kriegerju seveda že po telefonu in v visoki nemščini razložil, da ga pač malo preveč pije, da kadi in še nekaj drugih hib. Tudi Križaj mu je odgovarjal v odlični nemščini in sta se dogovorila za sestanek v sobi doktor Kriegerja številka sto dvajset.

Križaj se je medtem temeljito pripravil na tretma in obisk pacienta: zatemnil je sobo, oblekel se je v kopalni plašč, na glavo si je dal čepico, da ga Anton ne bi takoj prepoznal, na TV pa je nastavil nemško govoreči program.

In Anton Podgoršek – Veličastni se je ob dogovorjenem času odpravil na obisk h graškemu specialistu.

Radenci so zelo velik kompleks hotelov in v njem se je naš Anton izgubil in sobe z doktor Kriegerjem nikakor ni našel. Ohranil je vso prisebnost, se vrnil na glavno recepcijo in receptorko prosil, da mu v sobo številka sto dvajset pokliče doktor Kriegerja.

No, tu se pa načrtovani scenarij iznenada konča.

Prijazna receptorka je Antonu odgovorila, da v sobi sto dvajset ni nobenega doktor Kriegerja, pač pa tam biva Tomaž Križaj.

In Antonu je v hipu postalo vse jasno.

Potem sta s Tomažem skupaj odšla na večerjo, od koder sta me poklicala in med smehom smo že po telefonu premleli celoten scenarij in zaporedje dogodkov in tako še večkrat kasneje.

In Antonu je bilo kar žal, da se je takrat izgubil v hotelu, saj je bilo nadaljevanje zgodbe slutiti kot dober izziv tudi zanj.


………………………………....................................................................................