---

Dve potegavščini z Antonom 

---

V pričakovanju telefonskega klica 

Blagopokojni Anton Podgoršek – Veličastni je bil zelo duhovit in pronicljiv sogovornik in je pogosto kakšno zakuhal. Včasih je znal biti tudi malo nadležen za okolico, vendar pa je zelo dobro prenesel šale na svoj račun. Zato smo se Podgoršek, Tomaž Križaj, ki je tudi sam poln domislic, predvsem pa zna dobro »kuriti« kot rečemo in jaz kar precej družili. Anton je bil dober plavalec in bivši vaterpolist in smo imeli tudi po športni plati skupne interese in srečanja.

S prijatelji smo se občasno dobivali v Tavčarjevem hramu v bližini moje takratne pisarne. Križaj in jaz sva se družila tudi s Podgorškovim prijateljem Marjanom Žmavcem, prav tako pravnikom po poklicu.

Nekoč sediva s Tomažem v Tavčarjevem hramu in on se domisli, da bi poklicala Podgorška, naj se nama za kako urico pridruži.
Tomaž ga pokliče, Anton pa ni dobro razbral številk na telefonu, niti ni počakal, da bi se klicatelj predstavil, pač pa je takoj zavpil v telefon: »A si ti Marjan (Žmavc)?«

Pričakoval je Žmavčev klic, ker ga je nujno potreboval za neko zadevo.

Križaj je takoj reagiral in z rahlo spremenjenim glasom rekel: »Seveda Tone. Tukaj te čakam v Tavčarjevem hramu.«
Nato pa Anton: » Počakaj dvajset minut, prihajam!«

S Tomažem sediva in ga čakava. Potem skozi okno opaziva, kako Podgoršek leze iz taksija.
Ko vstopi v gostilno, po svoji navadi pozdravi na ves glas.

Midva sva sedela v bližini vhoda in sva mu rekla, naj prisede in z nama nekaj spije.
On pa: »Ne, ne morem. Moram poiskati Žmavca, sem z njim zmenjen, pridem potem nazaj.«

Anton nato preišče vse kotičke Tavčarjevega hrama od točilnega pulta, obeh sob in pregleda vsa omizja.
Midva sva tiho čakala. Ko ni našel Žmavca, je prisedel k nama. Naročili smo malico in se pogovarjali. Anton pa je ves čas precej prizadevno kritiziral svojega »neodgovornega« prijatelja Žmavca.

Ko smo se namenili zapustiti gostilno, pa sva Antonu razložila potegavščino.

Zadevo je prenesel športno in zaključil: »Tako ali tako bi čez tri ure moral priti v center!«

---

Cestninska zapornica

---

Nekoč sva se s Podgorškom peljala na neko zabavo h Tomažu Križaju v Naklo. Vozil sem jaz, saj je Anton pred časom prodal svojega wartburga in od takrat ni več vozil avtomobila. In tako ni bil na tekočem z novostmi v prometu in ni mu bilo znano, da poleg sprotnega plačila cestnine obstaja tudi avtomatski sistem ABC. To je bilo precej časa pred uvedbo vinjet.

Voziva po avtocesti, debatirava vse sorte, kilometer pred cestninsko postajo pa vzamem mobitel, odtipkam v prazno nekaj številk, počakam nekaj sekund in začnem govoriti v telefon:
»Dober večer! Je tam cestninska postaja Torovo? Gospod Kek in gospod Podgoršek prihajata v Subaruju Legacy. Prosim, če dvignete zapornico in pošljete račun na mojo odvetniško pisarno.«

Medtem se približava zapornici, ki se avtomatsko dvigne. Podgoršek, ki je sledil mojemu telefonskemu »naročilu«, je ves presenečen vzkliknil: » Pa, ne morem verjeti! Saj nama dvigajo rampo kot Kučanu!«

Takoj, ko sva prispela h Križaju, se mu je Podgoršek pohvalil, kaj se je zgodilo in mu nadrobno opisal zadevo. Križaj je stvar hitro dojel in je lepo pustil Podgorška v veri, da je res tako, kot je opisal.

Ko sva se z Antonom vračala, sem postopek s »telefoniranjem« na cestninsko postajo Torovo ponovil in on se je še bolj utrdil v prepričanju, da imam tak vpliv na DARS-u.

Antona je dogodek res nadvse fasciniral in je zgodbo o tem, kako so njegovemu prijatelju Keku na Torovem dvignili cestninsko rampo, še dolgo pripovedoval naokoli, dokler mu nekdo le ni objasnil, da gre za ABC sistem.

In potem smo se še pogosto smejali na ta račun.

Ampak Anton zaradi potegavščine ni bil užaljen.

<VEČ O KNJIGI ZGODB>