Janko, kam pa hodiš, Janko, napisala: Mojca Zelenko, marec 2017

objavljeno: 12. mar. 2017 13:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. mar. 2017 20:35 ]

Janko, kam pa hodiš, Janko 
Pred leti sva bila s Tomažem Križajem gosta pri njegovem prijatelju Tomažu Erjavcu v Čilu.

Oba sva si dotlej nabrala že mnogo potovalnih izkušenj, zato sva vedela, da naju čaka sprememba prehrane, ki tako rada prinese s seboj tudi kako črevesno neprijetnost. Doma sva se oborožila z zalogo oglja in sklenila, da v Čilu pač ne bova pila vode, saj je gotovo neprimerna za pitje. Tudi najin gostitelj je dal vedeti, da čilenska voda nam Evropejcem ne stori dobro.

Prvi dan obiska sva tako namesto vode raje konzumirala viski, saj sva računala zlasti na njegove razkuževalne učinke.

Gostitelj nama je dal na voljo avtomobil in najprej sva se podala na mondeno plažo Vina del Mar. V tistem času je imel tam svojo rezidenco še čilenski predsednik Pinochet. 

Vina del Mar je lepa in razsežna peščena plaža s sinjim morjem. Temperatura zraka je bila 30 stopinj in plaža je bila polna ljudi, le v vodi ni bilo nikogar, niti enega samcatega plavalca ne.

Slečeva se v kopalke in se sprehajava po plaži. Križaja prične iznenada črvičiti po črevesju in mi reče, če vidim kje kak WC. Kakih dvesto metrov naprej zagledava edini zidan objekt na plaži in se usmeriva tja. Izkazalo se je, da je to le skladišče obalne opreme, o WC pa ni bilo ne duha ne sluha.

V trenutku pa se je Tomažu pričelo strahotno muditi in steče proti morju. Gledam za njim in opazim, kako se mu v zadnjem delu z vsakim korakom povečujejo kopalke.

Ko sem dojel, kaj se dogaja, me je popadel nezadržen smeh. Tomaž se končno z vso silo vrže v ledeno mrzlo pacifiško vodo po odrešitev, mene pa je kar zvijalo od smeha. In voda je imela v tem času komaj 15 stopinj.

S svojim podvigom je Tomaž zbudil pozornost vse plaže, ki ga je opazovala vse, dokler je bil v vodi. K temu sem najbrž malo pripomogel še sam s svojim krohotanjem. Vse tiste dni je bil Tomaž zagotovo edini kopalec v vodi.

Po tem, ko se je Tomaž osušil in sva se oblekla ter odšla na pivo, sva premlevala o vzrokih za to nepričakovano popuščanje imunskega sistema. Ugotovila sva, da je moral biti kriv led v viskiju, saj so ga gotovo delali iz nerazkužene vode iz pipe. Sam takrat nisem imel težav. Sem pa vsakič znova prasnil v smeh, čim sem pomislil na prizor bežečega Tomaža in njegovih kopalk.

Ampak, vse vrača, vse se plača.

Čez približno dva tedna sva se vračala domov. Iz Santiaga sva potovala preko Rio de Janeira, kjer smo pristali za dve uri. Na letališču pa me je začelo nekaj črvičiti po črevesju. Med čakanjem sem odšel kar nekajkrat na WC. Pa se nisem preveč sekiral, saj sem imel s seboj oglje, ki sem ga zaužil. Kmalu po vzletu pa se je začelo najhujše. Dobil sem vročino in pričela me je tresti mrzlica tako hudo, da je stevardesa prinesla odejo in me pokrila. Poleg tega pa sem vsakih dvajset minut moral še na WC. Takrat pa je Tomaž pričel peti svojo pesmico: »Janko, kam pa hodiš, Janko?! A se spomniš štirinajst dni nazaj Vinje del Mar? Ha, Janko!«

Let je trajal dvanajst neskončnih ur. Nisem mogel ne jesti ne piti in vsakič, ko je stevardesa prinesla obrok hrane, sem jo odklonil in jo ponudil Križaju. Tomaž je vse moje obroke z veseljem in z lahkoto pospravil.

Blizu naju je sedel nek možakar in je z veliko radovednostjo in vidnim začudenjem opazoval najino vedenje, ko so delili obroke hrane. Videl je tudi, da sem jaz precej obilnejši od Križaja, ki je v resnici pravi suhec. In gospod naju je naposled nagovoril. Predstavil se je in povedal, da je Švicar, in da ga zelo zanima, če sva morda sklenila stavo, da se mora Tomaž naglo zrediti, jaz pa naglo shujšati.

Seveda smo se vsi smejali, ko sva mu razložila, v čem je problem. Še vedno pa se je neznansko čudil, ko je videl Tomaža s tako slastjo in lahkoto jesti dvojne obroke, ob tem pa je bil suh kot trlica.

Končno smo prispeli v London in do naslednjega leta je bilo treba čakati skoraj ves dan. Šla sva si ogledovat London in kjerkoli sva se ustavila na pijači, je Tomaž naročil pivo, jaz pa čaj. In kar naprej je žebral svojo pesmico: »Janko, kako je dobro pivo!«

Ko smo potem prispeli na Dunaj, sem se že bolje počutil. Najprej sva sicer morala opraviti še formalnosti, ker so izgubili mojo prtljago. Do leta na Brnik sva imela dve uri časa. Bil sem sestradan in žejen, saj nisem jedel več kot 30 ur. Križaj me je povabil na dunajski zrezek in pivo in oboje je kar padlo vame. Komaj pa sem utegnil pojesti zadnji grižljaj, sem spet pristal na letališkem veceju. In tudi na letalu sem presedel več časa na veceju kot pa na svojem sedežu.

Na Brnik sem prispel brez prtljage, shujšan in oslabel, v ušesih pa mi je odzvanjal Tomažev refren: »Janko, kam hodiš, Janko!«

Plaža Vina del Mar

Napisala: Mojca Zelenko
Pripoveduje: Janez Kek
Fotografije: Arhiv avtorice


Klik na sliko odpre novo spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/