---

Kako sem šokiral štoparko 

---

Prijatelj Brane Gorše je bil moj košarkarski kolega, poznava pa se tudi s Pravne fakultete, kjer je bil vpisan letnik pred mano. Na osnovni šoli Tone Čufar sva skupaj trenirala otroke košarko.

Nekoč sva se odpravila na otok Lošinj barvat nek čoln. Iz Brestovega sva s trajektom potovala najprej na otok Cres, s Cresa pa nadaljevala z avtom na Lošinj.

Na trajektu naju je ogovorila prijetna in zgovorna gospa kakih štiridesetih let in naju vprašala, kam sva namenjena, saj je videla avto ljubljanske registracije. Povedala sva, da je najin končni cilj Lošinj. Prosila naju je, če se sme z nama peljati do Lošinja. Brez oklevanja sva se strinjala in jo povabila, naj gre z nama.

Po pristanku trajekta smo se vsi trije vkrcali v avto in krenili proti Lošinju. Med vožnjo klepetamo in gospa pove, da je doma iz Reke, in da gre v bolnišnico na Lošinj na zdravniške preglede. Zdravniki, da so ji svetovali, naj že pred tem pregledom pazi na prehrano, čeprav je vitka in ji svetovali veliko gibanja.

To tukaj je povedano na kratko, gospa pa se je takrat razgovorila na dolgo in široko. Saj jo je bilo prijetno poslušati, ko je sočno in v podrobnostih razlagala, kaj vse so ji svetovali zdravniki. Le midva z Branetom nisva prišla dosti do besede.

Njena pripoved mi je dala misliti in sam pri sebi sem se pričel spraševati, zakaj ljudje, ko jim zdravnik svetuje, naj se več gibljejo, tega v resnici ne storijo. Sam sem športnik in rekreacija je moj način življenja.

In iznenada se mi utrne sijajna ideja!

Ko je gospa končala svojo pripoved in smo imeli še kakih deset kilometrov do cilja, rečem Branetu z glasom, ki ni trpel ugovora: »Ustavi, prosim!«

Brane me je presenečeno pogledal, vendar je brez komentarja ustavil avto na prvem izogibališču.

Odprl sem vrata, izstopil iz avta, dvignil prvi sedež, da bi gospa, ki je sedela zadaj, lahko izstopila in resno ukazal: » U vezi upute vašeg doktora, u svrhu vašeg zdravlja i medicine, molim vas, da odmah izlazite iz avta i nastavite putem peške!«¹ 

Gospa je odprla usta in prebledela. Od šoka ni mogla izreči niti besede.

Tudi Branetu se je osuplost videla na obrazu, vendar je molčal.

Gospa je bila v hudi dilemi in ni vedela, kaj naj stori. Nekaj sekund sem še takole počakal pri odprtih vratih, potem pa sem se nasmejal in rekel: » No, no, kar ostanite notri. Saj boste potem na Lošinju okoli bolnišnice hodili!«

Gospa se je vidno oddahnila in vsi skupaj smo se veselo nasmejali.

Je pa res, da je po tem izgubila nekaj svoje zgovornosti.

Avtotrajekt

…………………………..........................................................................................

¹V zvezi z navodilom vašega zdravnika in v dobro vašega zdravja in medicine vas prosim, da takoj izstopite iz avta in nadaljujete pot peš.

<VEČ O KNJIGI ZGODB>