 Ko ima hudič mlade Big six, captain Rudi, Mojca in jaz. Naše jadranje tistega leta je šlo h kraju in delali smo načrte še za zadnji košček potovanja. Z Ilovika, kjer smo prenočevali, bomo odjadrali v naš priljubljeni zaliv Maračol na Unijah, šli na večerjo k Dušanki in Giorgiu, prespali in naslednji dan čez Kvarner odpluli v domačo Pulo. Za seboj smo imeli dolgo in nadvse prijetno plovbo po Jadranu, saj se je ekipa Big sixa v tej sestavi vedno odlično razumela in veliko nepozabnega doživela. Obisk Maračola in Unij je bil za nas še zadnja jadralska poslastica tega poletja. Zjutraj takoj, ko smo se zbudili, smo ugotovili, da piha burja. »Dobro!« smo rekli. »Burja je, zato moramo čim prej dvigniti sidro in odpluti.« Ko smo zapuščali Iloviški kanal in prijadrali izven zaščite otoka na odprto morje, se je burja močno okrepila. Skrajšali smo jadro na tako imenovano »kratico«, a se je kmalu pokazalo, da je še to preveč. Torej smo jadro sneli in nadaljevali z motorjem. S težavo smo pluli, valovi so bili visoki in barčico je divje premetavalo. Pluli smo ob Velikih in Malih Srakanah in bolj, ko smo se bližali Unijam, bolj se je burja stopnjevala. Spoznali smo, da bo vplutje v zaliv Maračol nemogoče, saj je severovzhodni položaj zaliva preveč izpostavljen burji. Naša jadrnica je majhna in težko kljubuje takemu vremenu. Zato smo se trudili doseči južni del otoka in pripluti na zahodno stran, da bi tako čim prej prišli v njegovo zavetje in se varno privezali v mestecu Unije. Po neskončnem »motoriranju« pa se nam v nekem trenutku zazdi, da se sploh nikamor ne premaknemo. Rudi se odloči preveriti, kaj je z motorjem in ugotovi, da smo izgubili eliso, to je propelerček na motorju, ki odriva vodo in potiska barko naprej. In glede na položaj in razdaljo do otoka Srakane ugotavljamo, da verjetno že vsaj pol ure »motoriramo« v prazno. Tako smo ostali brez motorja, jadrati pa zaradi močne burje tudi ni bilo mogoče. V neurju smo izgubili že večino dneva, vendar za vplutje na Unije ni bilo več nikakršnih šans. In tako se nam je v danih okoliščinah zazdelo še najbolj smotrno, da se napotimo preko Kvarnerja do zaliva Raše1, kjer bi naslednji dan popravili motor. Sčasoma pa je burja le toliko oslabela, da smo lahko spet napeli jadra. In potem smo z jadri prepluli že skoraj ves Kvarner, ko je kaki dve milji od vhoda v zaliv Raša iznenada nastopila bonaca ali popolno brezvetrje. Nismo mogli verjeti, kaj nas je spet doletelo. Tudi na morju obstaja možnost štopanja, vendar je bilo ob osmi uri zvečer le tu in tam, pa še to v veliki daljavi, videti zadnje barke, ki so hitele nekam v varna zavetja svojih privezov. In tako smo spet ostali sredi morja sami, brez motorja in brez vetra! In tu je bila že noč. Precejšen del noči smo skoraj na mestu »blutali« kot se reče na morju, kadar se barka ziblje, vendar se ne premakne z mesta. Rahel vetrič se je pojavil šele okoli tretje ure zjutraj. V Rašo ni imelo več smisla, zato je Rudi jadrnico usmeril proti rtu Kamenjak proti Puli. Povedati je treba, da zaradi neurja in s tem nepredvidenih sprememb plovbe, nismo imeli priložnosti zarisati kurza. In tako smo jadrali na pamet. Jadrnica Big six je bila opremljena sila špartansko. Ni bilo luči, niti mize, kjer bi lahko sredi noči razgrnil pomorske karte in izračunal ter zarisal smer plovbe in se tako izognil plitvinam in čerem na morju. Take stvari smo vedno naredili zjutraj pred izplutjem. Stal sem na jadrnici in z opazovanjem luči na obali skušal prepoznavati mesteca in kraje, mimo katerih smo trenutno pluli. Na srečo imam dober spomin in orientacijo, pa vendar take stvari raje počnem bolj za šalo kot zares, kajti na naši poti smo tokrat imeli še čeri, ki so vsem jadralcem dobro poznane kot nevarne. Nahajale so se namreč nekje prav na naši poti proti rtu Kamenjak in Rudi je brskal po spominu, kje naj bi bile, jaz pa sem jih videl skoraj v vsaki malo temnejši lisi na vodi. Pluli smo pač na pamet in po občutku in upali smo na najboljše. In bila je polna luna.  Fotografija: Janez motri obalo in išče orientacijske točke Po celodnevni in celonočni plovbi mi je Rudi predal krmilo in odšel počivat. Vedel je, da ga zjutraj še čaka vplutje v marino brez motorja. Vesel sem bil, da mi je zaupal krmilo in Mojca mi je delala družbo, da ne bi zaspal. Rudija sva zbudila, ko smo bili že mimo rta Kamenjak in se je pričelo daniti. Najprej je s svojim znamenitim ciničnim načinom vprašal, če nama je bilo lepo. Rekel je, da je v spanju slišal premikanje sidrne vrvi in zaradi načina širjenja zvoka po jadrnici mu je bilo postalo precej jasno, kaj ga povzroča. No, jaz bi rekel, da očitno tudi zaradi lastnih izkušenj … Jutranje sonce se je pričelo prikazovati izza obzornice in naredilo se je bleščeče jutro. Kakih sedem milj smo s polnimi jadri pluli v tej jutranji bleščavi, preden smo pripluli do vhoda v puljsko marino. Po marini ni dovoljeno jadrati, vendar pa tokrat ni šlo drugače. Luški mornar je videl, da plujemo z jadri in nam je mahal ter ukazal, naj snamemo jadra. Zavpili smo mu, da plujemo že vso noč, ker se nam je pokvaril motor, in da imamo privez le še nekaj metrov pred nami. Nejeverno je zmajeval z glavo, potem pa dobrovoljno zaklical: »Samo produžite!«2 Srečno smo se privezali in oddahnili po skoraj 24-urni neprekinjeni plovbi. Ko smo se privezali in pospravili barko, smo naredili načrt za popravilo Tomosovega motorja. Šel bom po avto, ga pripeljal do pomola, kjer bova z Rudijem naložila motor in potem ga bomo odpeljali k serviserju, ki ga je Rudi že poznal. Po neprespani in naporni noči sem odšel do parkiranega avtomobila in bilo je kake pol ure hoje do tja. Bil sem utrujen in videl sem se že, kako peljemo motor na servis in potem sedemo v prvo dobro gostilno. Ko skušam vžgati avto, ta ne vžge. Po nekaj poskusih sem spoznal, da je kriv akumulator. In kmalu sem ugotovil še vzrok: pozabil sem ugasniti radio in akumulator se je v dvotedenski odsotnosti izpraznil. Vzel sem pot pod noge in spet pol ure pešačil nazaj do naše barke. Parkirišče je bilo namreč popolnoma neobljudeno in nikogar ni bilo v bližini, ki bi mi lahko pomagal. V marini smo naprosili za pomoč tamkajšnje delavce in odpeljali so nas do avta in ga s »klemami« pomagali vžgati. Pri njih smo tudi poizvedeli, kje v Puli se dobijo akumulatorji in vsi trije smo se najprej odpeljali na servis po nov akumulator. Tu pa smo ugotovili, da popravljajo tudi Tomosove motorje, kar je bila najbolj srečna okoliščina tistega dne. V marino smo se vrnili še po motor in ga odpeljali nazaj na servis. Ko smo vse uredili, se je dan že krepko prevesil v popoldan, vendar pa se je naša utrujenost kar nekako porazgubila. Zato smo se na poti proti domu odločili še za obisk Motovuna. In gostilnica v enem najlepših istrskih mestec nam je ponudila čudovito gostoljubje za zaključek našega jadranja. ………………………….......................................................................................... 1 Zaliv ali tudi kanjon Raša se z južne strani zajeda v istrski polotok in v samem dnu zaliva se nahaja mestece Trget 2 Kar nadaljujte! ………………………….......................................................................................... Zapisala: Mojca Zelenko Fotografija: Osebni arhiv Janeza Keka |
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
