Košarkaška tekma v Berlinu, avtorica: Mojca Zelenko, oktober 2016

objavljeno: 24. okt. 2016 00:10 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

Poslovni vizumi, berlinski zid in proste sobe v Pragi  
Prijatelj in košarkarski kolega Marko Capuder – Capi je imel osebne stike s Slovenci v Berlinu.  

Za največji jugoslovanski državni praznik 29. november leta 1987 so slovenski izseljenci v Berlinu organizirali košarkarski turnir. Oni so sodelovali z dvema ekipama, povabili pa so nas iz Ljubljane in še eno ekipo iz Poljske. 

Na to potovanje smo se skrbno pripravljali in imeli namen izkoristiti vse možnosti in priložnosti, ki jih to potovanje ponuja.  

Na pot smo se odpravili z dvema avtomobiloma, enega je vozil Brane Gorše, drugega pa Suhy, ki je bil po poreklu iz Češkoslovaške. Zato smo načrtovali, da se bomo ob povratku za dva dni ustavili tudi v Pragi.

Prav tako smo imeli v načrtu obiskati Vzhodni Berlin, saj je bilo treba le na drugo stran berlinskega zidu. Zaradi sovjetskega strogega režima so bile za Vzhodni Berlin potrebni vstopni vizumi. Capi, ki je takrat delal na Obrambi na Mačkovi1, nam jih je že vnaprej priskrbel. V dobri veri o prednostih, ki jih prinašajo poslovni vizumi, nam je priskrbel le-te.

Tako opremljeni smo odpotovali na košarkarski turnir v Zahodni Berlin. Bivali smo pri slovenskih družinah, ki so se izkazale za zelo gostoljubne. Dodobra smo si ogledali Zahodni Berlin, na turnirju pa smo celo zmagali.

Na ogled Vzhodnega Berlina sta nas pospremila dva naša slovenska gostitelja. Mi, vsi nadobudni mladci, povprečno stari okoli 30 let, oblečeni športni sceni primerno, in razigrani od proslavljanja športne zmage, smo se lepo postavili v vrsto na vzhodnonemški meji.

Pri prvi kontroli smo oddali potne liste z vizumi. Nas, ki smo imeli poslovne vizume, so takoj usmerili na posebni šalter.

Prav veselo smo se napotili tja. Vzhodnonemški uradniki so nas na osebnem pregledu zelo natančno preiskali ter resno in posamično zaslišali vsakogar od nas. Celoten postopek nam je vzel dve uri in pol. Razmišljali smo, kako dobro, da imamo poslovne vizume in kakšen šele je postopek z običajnimi vizumi.

Ko smo se končno dobili z gostitelji na drugi strani meje, pa smo izvedeli, da je postopek z običajnim vstopnim vizumom trajal slabih 45 minut, kar je bil tri krat krajši čas od našega.

Seveda, naša mladost, športna oblačila in razigrano vedenje pač niso ustrezali predstavi o poslovnežu. Vzhodnonemški obmejni uradniki pa tudi niso mogli prezreti tako očitnega razkoraka med stereotipom in stvarnostjo …



Praga
V Pragi nismo imeli rezerviranega hotela, vendar nam je Suhy, ki je dobro poznal praške razmere in Prago rekel: »Fantje, ne se sekirati, vse bomo rešili, boste videli, kako!«

In tako pridemo v Pragi pred neki hotel, parkiramo avtomobile in Suhy reče: »Zdaj boste videli, kako to gre.«

Branetu in Capiju je ukazal, naj gresta na recepcijo in dobita prenočišče za osem oseb. Drugi smo medtem počakali zunaj.

Čez minuto ali dve se Brane in Capi vrneta z dolgimi nosovi češ, da ni prostora, in da je vse zasedeno. Ura pa je bila že deseta zvečer, kar je bilo zelo pozno za nočno življenje v Pragi takrat. Povrh vsega pa je bil to še zimski čas.

Suhy pa nato pravi: »Ne sekirajte se!«

Vzame bankovec za deset mark iz denarnice in mi reče, da greva skupaj na recepcijo. Lepo pozdravi receptorko, takoj položi na pult deset mark in reče receptorki, da potrebuje prenočišče za osem oseb.

Receptorka je z nasmehom vzela marke in rekla, da ni problema za sobe, naj še ostali prinesejo dokumente in dobimo ključe.

Hotel pa je bil, seveda, na pol prazen …


Berlinski zid
Po vrnitvi v Zahodni Berlin smo si ogledovali berlinski zid z vzhodnonemškimi stražarji na njihovi strani. Opazili smo tudi, da je bil na Zahodni strani zid že malo načet, saj je tu in tam manjkal kamen. Takrat smo mislili, da je to zaradi dotrajanosti. V resnici pa so manjkajoči kamni v zidu že naznanjali prihajajoče nove čase. Dve leti kasneje so berlinski zid končno porušili. 

Silvo Zibelnik si je tudi vzel en kamen iz zidu za spomin.


****************************************************************************
Nekoč je bila dejavnost Upravne enote, pristojne za izdajo osebnih dokumentov in vizumov locirana na Mačkovi ulici v Ljubljani

Brandenburška vrata so bila zgrajena v zadnjem desetletju 18. stoletja. Leta 1961 so postala del berlinskega zidu in tako bila zaprta za javnost. Leta l989 so berlinski zid zrušili.


vir: WikipedijaBradenburška vrata, oktober 2016



Zapisala: Mojca Zelenko




Comments