Kraja taborniške zastave, avtorica: Mojca Zelenko, september 2016

objavljeno: 4. sep. 2016 22:52 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. sep. 2016 22:52 ]
Ko se človeku porodi šaljiva domislica, običajno največ vznemirjenja nudi premišljevanje o njej in priprava nanjo. Tudi uživati v domislici je najbolje kar sproti, dokler je ta še v nastajanju, tako za vsak slučaj, kajti izid ni vedno veren tistemu v scenariju. 

Ideje tudi ne izbirajo ne časa ne kraja nastanka. Našima junakoma se je zamisel porodila v Blejskem jezeru in sta kovala načrte kar med plavanjem. In ko pomisliš, da nič hudega sluteč čofotaš takole po vodi, poleg tebe pa snujejo zarote, kdo ve kakih razsežnosti … brrr!

Ja, nikoli ne veš, kje te čaka, kaj te čaka in ali bo bolelo ...




Kraja taborniške zastave  
Nekega poletnega popoldne sva s Tomažem Križajem premišljevala, kako naj si popestriva popoldan. Bila sva pri njem doma in v gostilno se nama ni dalo iti. In pade ideja, da greva najprej plavat na Bled, zatem pa obiskat Andreja Kitaka v tabor.

Andrej Kitak je bil najin sošolec, poleti pa vodja tabornikov nekje na planoti nad Šobčevim bajerjem. Pred tem naju je že nekajkrat povabil, naj se kaj oglasiva pri njem, da bomo skupaj spili pivo, saj je bil stalno v taboru.

Med vožnjo na Bled in med plavanjem v jezeru pa razmišljava, da samo obisk s pivom ne bo ravno neki poseben podvig.

Zato skujeva načrt, kako bova ukradla taborniško zastavo. Vedela sva, da je za tabornike najhujša sramota, če jim kdo ukrade zastavo in zato imajo ves čas pri zastavi postavljeno stražo.

Bil je že mrak in avto sva pustila precej daleč vstran. Skrivaj se približava taboru in si ogledava situacijo.

Ugotoviva, da bo Tomaž z lahkoto splezal na drog, snel zastavo in potem hitro izginil v noč. Počakati je moral le na menjavo straže.

Sam sem ga čakal nižje doli ob cesti. Ko je pritekel do mene, sva skupaj stekla do avta, vrgla zastavo v prtljažnik in se odpeljala na Šobčev bajer na pivo.

Čez kake pol ure pa se z avtom vrneva do tabora in poiščeva Andreja. Poveva mu, da sva na Bledu in sva ga prišla povabit, če bi se šel z nama malo zabavat na Bled.

Videti je bil očitno nervozen in je rekel: »Žal danes ne, jebela cesta! Ravno danes nam je nekdo ukradel zastavo in dežuramo in ne vemo, ali naj pokličemo policijo ali ne. Med taborniki je prava panika …, ker je to pač sramota.«

Midva nisva z ničemer dala slutiti, da kaj veva o tem. Šli smo na pivo. Pogovor nikakor ni stekel, saj so Andreja pestile skrbi glede zastave. Zato sva mu kmalu rekla: »Če pač res ne moreš z nama, potem midva sedaj greva.«

Andrej naju pospremi do avta. Takrat pa Križaj iz prtljažnika vzame zastavo, jo ovije Andreju okoli ramen in mu smejoč se reče: »Zdaj si pa videti kot italijanski atlet Alberto Cova1

Karikatura: Darij Novak, avgust 2016
 

Andrej je prebledel, od osuplosti pa prav plitko zadihal. S tihim in grozeče obarvanim glasom je rekel: »Pojdita prosim, samo, da vaju ne vidijo, samo hitro! …. Nekako bom to uredil, samo izginita … nič ne bom zameril, samo izginita!«


Brez besed in jadrno sva jo odkurila s prizorišča.




1Alberto Cova italijanski atlet in tekač na dolge proge, leta 1984 v Los Angelesu olimpijski zmagovalec v teku na 10.000 m, si je po neki zmagi na svetovnem prvenstvu ovil zastavo okoli ramen.




Zapisala: Mojca Zelenko