Kralj Matjaž, gumak, viski in surf, avtorica: Mojca Zelenko, september 2016

objavljeno: 12. sep. 2016 03:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. sep. 2016 03:29 ]

Kralj Matjaž, gumak, viski in surf  
Kot študent sem leta 1983 pričel sodelovati z osnovno šolo Tone Čufar. Tisto sezono so poleg drugih določili za plavalna učitelja v šoli v naravi tudi Kralja Matjaža in mene in zame so bile to prve morske izkušnje učitelja plavanja. 

Matjaž Kralj je bil športni pedagog na neki drugi osnovni šoli. Bil, ker ga ni več med nami. 

Bil je športnik od glave do pete, predvsem pa odličen potapljač in jadralec ter nadvse priljubljen pri ljudeh. Zaradi svojega blagega značaja si je prislužil kar dva vzdevka: Kraljiček in Maži.  

Kraljiček je sklenil vzeti s seboj malo večji gumijasti čoln ali gumak, dolžine kakih štirih ali petih metrov z lesenim dnom in motorjem in surf. Odločila sva se, da bova z vso to morsko ropotijo odšla na pot en dan prej z vlakom v Koper, nato pa po morju najprej do Pirana, kjer bi na barki njegovega prijatelja prespala. Naslednji dan pa bi odplula s čolnom do Savudrije, kamor je imela pripotovati z avtobusom skupina otrok z ostalimi plavalnimi učitelji.

S seboj sem imel steklenico viskija. Na vlaku sva jo odprla ter do Kopra spila približno polovico. Vedeti je treba, da je vlak vozil do Kopra vsaj tri ure.

Okoli pete ure popoldne sva prispela v Koper na železniško postajo, razložila vso ropotijo in pričela iskati prevoz do vode.

Našla sva kombi, ki naju je za ceno dveh steklenic piva zapeljal na koprski pomol.

Fotografija: Pomol v Kopru, Mojca Zelenko, 2016

Zatem sva s Kraljičkom razložila morsko prtljago, da bi začela sestavljati čoln. Pri tem pa Kraljiček ugotovi, da je doma pozabil gredelj. Gredelj je zelo pomemben del čolna, ki drži skupaj sestavne dele ter tako omogoča ravnotežje čolna.

In Matjaž reče, naj grem poklicat njegovo ženo Metko, ki je bila učiteljica na tej na osnovni šoli in tudi učiteljica v šoli v naravi, da naj vzame gredelj s seboj na avtobus.

To se mi je zdelo malo nenavadno, zato sem rekel: »A ne bi šel raje sam poklicat svoje žene?«

On pa pravi: »Poslušaj, ne moreva izgubljati časa. Jaz znam sestaviti čoln, ti pa ne in zato pojdi klicat!«

Argument se mi je zdel prepričljiv, poleg tega pa se je bližala tudi noč, in to so bile moje prve morske izkušnje.

Grem poklicat njegovo ženo Metko in se vse lepo dogovoriva.

Vedeti je treba, da v tistem času mobilni telefoni še niso obstajali in niti vsaka hiša ni imela telefona. Iti telefonirati je takrat pomenilo, najprej najti delujočo telefonsko govorilnico, če pa te ni bilo na voljo, pa je bilo treba prositi v gostilni, da dovolijo klic.

In tako je takrat preteklo več kot pol ure, preden sem prišel do telefona in nazaj.

Ko se vrnem, vidim Kralja rahlo zibajočega se med kramo, ki je bila popolnoma v enakem položaju kot pred mojim odhodom do telefona.

Zaskrbljeno in tudi malo v strahu mu rečem: »Ja, Maži, kaj si pa naredil med tem časom?«

On odgovori: »Vse! Viski sem izpil do konca, zdaj pa iščem, kako in s čim bom začel sestavljati čoln.«

Kralj Matjaž je imel znanstva povsod in slučajno je prišel mimo nekdo, ki je imel barko v bližini in nama je pomagal sestaviti čoln. Nanj sva privezala še surf, v čoln zložila prtljago za en teden bivanja in v mraku »odmotorirala« proti Piranu. 


Karikatura: Darij Novak, september 2016



Imela sva srečo, da je bilo morje mirno, saj čoln ni imel gredlja in ni bil stabilen.

Prišla sva v Piran in prespala na prijateljevi barki.

Zjutraj pa je Kralj odločil, da greva najprej v Jadralni klub Pirat obiskat njegovega jadralskega prijatelja Dušana Puha, s katerim sta skupaj prejadrala Biskajski preliv in Sredozemlje ter imela za seboj še mnoge druge jadralske izkušnje.

Tako prideva do kluba, potegneva čoln z vode na obalo in začneva iskati Dušana. Najdeva ga v kontejnerju s surfi in drugo športno opremo. Lepo se začnejo pogovarjati in Dušan ponudi Palinko.

Po kakih dvajsetih minutah pa pride nekdo od tehničnega osebja in pravi: »Dušan, pomisli, kakšne budale obstajajo! Tam so eni pustili čoln na obali in ga je val odplaknil v morje. K sreči se je zapletel med ostale barke in sem ga lahko rešil. Pa še surf imajo privezan za čoln!«

Kralj z njegovim znamenitim očarljivim nasmeškom na obrazu pogleda iz kontejnerja, vidi, da je to najin čoln, se udari z roko po čelu in reče: »Pismo, pa saj to je najin gumak!«

Dušan Puh je bil nemalo začuden, da se je kaj takega zgodilo prav Kralju.

Rešitelja sva seveda počastila, vesela, da je vsa oprema še v čolnu. Počakala sva, da so se valovi, ki so medtem nastali, umirili in končno sva odplula proti Savudriji in tja srečno prispela.

Pred prihodom v Savudrijo sva se dogovorila, da te zgodbe s čolnom in pozabljenim gredljem ter izpitim viskijem ne bova razglašala ne veliki zvon.

Vendar pa se skrivnost ni obdržala niti eno uro. Ko smo se srečali z ostalimi učitelji, je Kraljiček sam takoj rekel druščini: »Pojdimo na pivo, da vam povem, kako sva se rešila s čolnom in kakšno srečo sva imela!«

V času trajanja šole v naravi smo gumak uporabili le dvakrat po eno uro, obakrat, ko je šel Kraljiček lovit ribe. Surf pa je ostal nedotaknjen.




Zapisala: Mojca Zelenko