---

Ladijska kuhinja 

---

Oskrba s hrano na jadrnici Big six je prilagojena dejstvu, da na njej ni hladilnika in ga je vsekakor treba upoštevati pri sestavi ladijskih zalog.

Od doma prinesen golaž ali polnjene paprike in očiščeno listnato solato je treba pojesti najkasneje naslednji dan. Testenine, krompir, glava zelja, čebula, paprika in različne konzerve in prepečenec pa so železna zaloga za dolgo plovbo.

Tudi ladijska vinska karta na začetku plovbe ponuja eno ali dve vrsti vrhunskih slovenskih vin, sicer res v kanistrih zaradi enostavnejšega transporta, ki pa ga kasneje prične nadomeščati ustekleničena dalmatinska »glavoboljština«¹. 

Vsaj v tistih letih najinih skupnih jadranj z Rudijem Klinarjem je bilo tako. 

Toda, daleč najbolj zaželeno živilo na barki je sveži, beli in omamno dišeči dalmatinski kruh, pa čeprav imamo doma radi črnega ali rženega. Vendar ni boljše jedi na morju, kot je mehki beli kruh. Lahko ga ješ od jutra do večera k vsemu, kar nudi ladijska kuhinja ali samega h kozarcu vina. 

In neizmerno se prilega k pečenim sveže ulovljenim ribam, ki so večkrat kar darilo ribičev na otokih, ko zagledajo preprosto barčico, kot je Big six in potem, seveda, na povabilo posadke popijejo kozarec vina, ki ga pa je na barki vedno dovolj na zalogi, in dejstvo, da ni hladilnika, v tem primeru niti ni tako moteče. Ob vsaki priložnosti je vino pač pitno.

Jadranje z Rudijem je bilo vedno zanimivo in polno prijetnih pripetljajev. Nekateri so se zgodili spontano, nekatere sva pa včasih, hote ali nehote, tudi sama izzvala.

Po otokih pa sva pogosto naletela na svojstvene in originalne osebke, ki so se nama globoko vtisnili v spomin.

Kot na primer »šjor«² Ivan z Ista, ki nama je dal življenjski nasvet.

Captain Rudi v kuhinji v podpalubju Big sixa

---

Šjor Ivan 

---

Po nekaj dneh jadranja sva z Rudijem neke nedelje konec meseca julija prispela v južno luko otoka Ist³.

Bilo je še zgodaj dopoldne in po pregledu zalog hrane sva ugotovila, da so le-te še kar dobre, le kruha nimava niti skorjice več.

Hodiva po zalivu in iščeva odprto trgovino. Nikjer ni videti nobenega človeka. Čez nekaj minut pa le naletiva na možakarja, ki je v visokih škornjih pometal obalo in plažo.

Takoj ugotoviva, da je domačin. Pristopiva in ga vprašava, kje bi se dalo kupiti kruh.

On pa nama pravi: » Ja sam šjor Ivan, i da vam zapravo kažem, u ovo dobo visokog turizma, nigdje! Možete ga dobiti jedino kod mene. Ajde sa mnom kuči!«⁴ 


Nekaj časa smo se še pogovarjali, zatem pa odšli na njegov dom. Tam je prižgal radio z nekim italijanskim programom in postregel z brazilskim pivom.

V osemdesetih je bilo dobiti tuje pivo še prava eksotika, zato sva ga vprašala, kako to, da ima brazilsko pivo.

Rekel je, da je delal tudi na ladji. In pričel je pripovedovati ladijske dogodivščine.

Kar sredi lastnega stavka pa iznenada vpraša: »Dal vam smeta ovo?«⁵ misleč pri tem na italijansko radijsko postajo.

In v isti sapi nadaljuje: »K…c vam smeta! Ovako i onako ne razumijete talijansko!«⁶

Z Rudijem sva se zasmejala in spogledala, saj nama je pripisal neznanje italijanščine, ne da bi se karkoli pozanimal o naju. Vedel je le, da sva Slovenca. Ampak, imel je popolnoma prav, saj italijansko res ne znava.

Potem nama je dal nekaj kruha, za katerega pa nikakor ni želel plačila. Naše srečanje je zaključil z besedami: » Život treba shvatiti veoma neozbiljno, a radu pristupiti svom odgovornošču. Vi na barku, a ja da završim svoj posao!«⁷

In smo se razšli.

……………………………......................................................................................................

<VEČ O KNJIGI ZGODB>