Ladijska kuhinja, napisala: Mojca Zelenko, december 2016

objavljeno: 4. dec. 2016 07:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. dec. 2016 01:10 ]

Ladijska kuhinja 
Oskrba s hrano na jadrnici Big six je prilagojena dejstvu, da na njej ni hladilnika in ga je vsekakor treba upoštevati pri sestavi ladijskih zalog.

Od doma prinesen golaž ali polnjene paprike in očiščeno listnato solato je treba pojesti najkasneje naslednji dan. Testenine, krompir, glava zelja, čebula, paprika in različne konzerve in prepečenec pa so železna zaloga za dolgo plovbo.

Tudi ladijska vinska karta na začetku plovbe ponuja eno ali dve vrsti vrhunskih slovenskih vin, sicer res v kanistrih zaradi enostavnejšega transporta, ki pa ga kasneje prične nadomeščati ustekleničena dalmatinska »glavoboljština«1

Vsaj v tistih letih najinih skupnih jadranj z Rudijem Klinarjem je bilo tako. 

Toda, daleč najbolj zaželeno živilo na barki je sveži, beli in omamno dišeči dalmatinski kruh, pa čeprav imamo doma radi črnega ali rženega. Vendar ni boljše jedi na morju, kot je mehki beli kruh. Lahko ga ješ od jutra do večera k vsemu, kar nudi ladijska kuhinja ali samega h kozarcu vina. 

In neizmerno se prilega k pečenim sveže ulovljenim ribam, ki so večkrat kar darilo ribičev na otokih, ko zagledajo preprosto barčico, kot je Big six in potem, seveda, na povabilo posadke popijejo kozarec vina, ki ga pa je na barki vedno dovolj na zalogi, in dejstvo, da ni hladilnika, v tem primeru niti ni tako moteče. Ob vsaki priložnosti je vino pač pitno.

Jadranje z Rudijem je bilo vedno zanimivo in polno prijetnih pripetljajev. Nekateri so se zgodili spontano, nekatere sva pa včasih, hote ali nehote, tudi sama izzvala.

Po otokih pa sva pogosto naletela na svojstvene in originalne osebke, ki so se nama globoko vtisnili v spomin.

Kot na primer »šjor«2 Ivan z Ista, ki nama je dal življenjski nasvet.

Captain Rudi v kuhinji v podpalubju Big sixa



Šjor Ivan 
Po nekaj dneh jadranja sva z Rudijem neke nedelje konec meseca julija prispela v južno luko otoka Ist3.

Bilo je še zgodaj dopoldne in po pregledu zalog hrane sva ugotovila, da so le-te še kar dobre, le kruha nimava niti skorjice več.

Hodiva po zalivu in iščeva odprto trgovino. Nikjer ni videti nobenega človeka. Čez nekaj minut pa le naletiva na možakarja, ki je v visokih škornjih pometal obalo in plažo.

Takoj ugotoviva, da je domačin. Pristopiva in ga vprašava, kje bi se dalo kupiti kruh.

On pa nama pravi: » Ja sam šjor Ivan, i da vam zapravo kažem, u ovo dobo visokog turizma, nigdje! Možete ga dobiti jedino kod mene. Ajde sa mnom kuči!«4 


Nekaj časa smo se še pogovarjali, zatem pa odšli na njegov dom. Tam je prižgal radio z nekim italijanskim programom in postregel z brazilskim pivom.

V osemdesetih je bilo dobiti tuje pivo še prava eksotika, zato sva ga vprašala, kako to, da ima brazilsko pivo.

Rekel je, da je delal tudi na ladji. In pričel je pripovedovati ladijske dogodivščine.

Kar sredi lastnega stavka pa iznenada vpraša: »Dal vam smeta ovo?«5 misleč pri tem na italijansko radijsko postajo.

In v isti sapi nadaljuje: »K…c vam smeta! Ovako i onako ne razumijete talijansko!«6

Z Rudijem sva se zasmejala in spogledala, saj nama je pripisal neznanje italijanščine, ne da bi se karkoli pozanimal o naju. Vedel je le, da sva Slovenca. Ampak, imel je popolnoma prav, saj italijansko res ne znava.

Potem nama je dal nekaj kruha, za katerega pa nikakor ni želel plačila. Naše srečanje je zaključil z besedami: » Život treba shvatiti veoma neozbiljno, a radu pristupiti svom odgovornošču. Vi na barku, a ja da završim svoj posao!«7

In smo se razšli.

……………………………......................................................................................................................

1 Glavoboljština – tako smo Slovenci radi poimenovali močna dalmatinska vina na otokih, nekoč zelo pogosto narejena kar iz praškov, ki so jih ekonomski migranti skupaj z ameriško tehnologijo izdelave prinašali s seboj iz Amerike ob povratku na domače otoke. Slovenci, vajeni naravnih slovenskih vin, smo po zaužitju teh zvarkov, morda večkrat tudi nezmernem, pogosto doživljali močan glavobol.

2 gospod; beseda prihaja od italijanske besede signore

3 Ist je otok, ki leži v severnem delu Zadarskega arhipelaga. Na otoku se nahaja tudi istoimensko naselje.

4 Jaz sem gospod Ivan, in da vam povem po resnici, nikjer v tej dobi visokega turizma. Lahko ga dobite edino pri meni. Pridite z menoj domov.

5 Ali vas to moti?

6 »K…c« vas moti. Tako ali tako ne razumete italijansko!

7 Življenja ne jemlji preresno, dela pa se loti z vso odgovornostjo. Vi na barko, jaz pa dokončat svoje delo!
.......................................................................................................................................................

Zapisala: Mojca Zelenko
Fotografija: Osebni arhiv Janeza Keka


Vse objave te rubrike si lahko ogledate s klikom na sliko!

Dogodivščine Janeza Keka




Preberite še:

P kot Pahor, Viktorija Wit


Cafee Kamelija, Niko Slana

Zaklenjene mavriceDolores Peroša

Čarobna megla, Lidija Polak

De mortuis, Andrej Kos

Dotore Rudi, Mojca Zelenko