---

Ladijski dnevnik 

---

Po dolgem in napornem dnevu jadranja smo se privezali v zalivu otoka Šolta. Ženski članici posadke sta se odločili za pripravo zgodnje večerje, naju z Rudijem pa sta poslali na pivo, da ju ne motiva pri kuhi. 
Rečeno je bilo, da bo hrana čez pol ure. 
Zavila sva v prvo konobo¹, ki je bila od barke oddaljena le slabih petdeset metrov. Sedla sva na teraso, na katero je bil vhod skozi konobo. S terase je bil prekrasen razgled na celoten zaliv in barko, s tal pa terase ni bilo videti.
Stregli so nemško pivo Dortmunder Union, kar je bilo za tiste čase dobrodošlo presenečenje. Po vročem in napornem dnevu se nama je res prileglo. Tako zelo, da sva kmalu naročila še eno, ob tem pa ugotovila, da že zamujava na večerjo.
»Kamor je šel bik, naj gre še štrik!« sva rekla in naročila še tretje pivo. Izvrstno sva se počutila. 

Natakar nama je ravno prinesel pivo, kar spodaj zagledava Mojco, kako naju išče za večerjo. Morala naju je iskati že dalj časa, saj je bilo iz njenega načina hoje, telesne drže in naprej nagnjene glave razbrati zatajevano jezo.
V zalivu so bile vsega tri oštarije in nedvomno naju je iskala že v vseh treh. Nikakor naju ni mogla odkriti, kajti najina terasa s ceste sploh ni bila vidna.

Pa reče Rudi: » Glej jo! Hodi kot stezosledec!«
Jaz pa: »Meni se zdi bolj kot Eichmann!²«
In sva se brezskrbno in na ves glas zakrohotala, saj sva bila tam gori povsem varna.

Sčasoma pa naju je le pričela gruditi lakota, malček pa tudi slaba vest in odšla sva na barko.
Nadvse veselo in z najbolj razorožujočimi nasmehi na obrazih in gostobesedno sva hitela dekletoma razlagati, kako naju je žeja povsem premagala in da na terasi strežejo celo nemško pivo Dortmunder Union Spezial.

Večerjo sva dobila, ne preveč ljubečih pogledov, vendar pa brez komentarjev. Tudi preostali del večera je potekal mirno in brez očitkov.

Naslednji dan je, kot običajno vsak dan, captain Rudi nameraval vpisati jadralske novice prejšnjega dne v ladijski dnevnik. Tam pa je zagledal nekaj, kar mu je povsem pobralo navdih za pisanje.
Pričel je prepoznavati posamezne elemente risbe v dnevniku in podoba je nenavadno spominjala na dva prašiča s polnimi trebuhi lepo zloženih pločevink piva Dortmunder Union Spezial.

Bilo je tiho maščevanje ženskega dela posadke.

Originalna stran ladijskega dnevnika

---

Barka je malena

---

Ko smo se vračali proti domu, smo na poti nekje od Šolte proti Dugemu otoku iznenada zajadrali v močan veter in visoke valove, ki pa so se še stopnjevali. Z Rudijem sva preučevala situacijo in se pri tem zamišljeno pogledovala. Vse je kazalo, da se bodo razmere še poslabšale.
Bila sva že na tem, da predlagava posadki, naj si nadene rešilne jopiče. V tem pa Mojca vpraša, če je sedaj morda pravi trenutek za rešilne jopiče.
Vendar Rudiju vprašanje v tistem trenutku ni prijalo, zato je odvrnil, da ne, jaz pa sem to še podkrepil z lastnim »Ne!« Odločitve kapitana Rudija sem vedno brez ugovarjanja podprl.

Vremenske razmere res niso bile prijazne in Rudi je vozil prečno na valove ter s krmilom in z veliko truda držal jadrnico v pravi smeri. Sam sem zelo pozorno spremljal vožnjo, pripravljen karkoli poprijeti, če bo treba.

Valovi so nas močno premetavali. Duški je bilo slabo in je bruhala čez ograjico.

Mojca pa ni kazala nikakršne zaskrbljenosti. Celo nasprotno: vidno se je dolgočasila. Nato je vzela še kitaro in pričela peti:

»Barka je malena,
plovit se ne može,
Maro, oj Marice,
utopit ćemo se!³« 

Od vseh šestih pesmic, ki jih je znala, je izbrala prav to!
Kajti captain Rudi je bil rahlo vraževeren in ga napoved takega izida plovbe sredi neurja ni najbolj osrečevala.

Vendarle se je vse srečno izšlo.

---

<VEČ O KNJIGI ZGODB>