---

»Misija nemogoče« - zmaga dveh proti petim v podaljšku

---

V Trim ligi Medvode smo se našli bivši aktivni košarkarji, ki smo se po zaključkih naših športnih karier s košarko ukvarjali le še rekreativno. Ta liga je bila takrat kar na visokem nivoju.

Naša ekipa je igrala proti eni favoriziranih ekip v ligi. Vso tekmo je bil rezultat izenačen, vendar so si fantje iz naše ekipe nabrali toliko osebnih napak, da sva na koncu na igrišču ostala le še Brane Gorše in jaz.

Ker pa je bil rezultat ob koncu tekme izenačen, je bilo treba igrati pet minutni podaljšek. Situacija je bila videti neresnična: dva igralca proti petim na igrišču in do takrat se kaj takega ni še nikoli zgodilo.

Preden je sodnik zapiskal podaljšek, je k nama z Branetom pristopil igralec nasprotne ekipe Gino, ki je bil daleč naokoli poznan po svoji škrtosti in je v naših krogih veljal za »tipičnega Gorenjca« in nama rekel: » Če pa tole zmagate, pa dam jaz za zaboj piva!«

Ko je to slišal njegov soigralec Brkovič, ki je bil zelo dober košarkar, je rekel: »Če pa je Gino to rekel, potem dam pa jaz za dve gajbi, če zmagate!

Trije zaboji piva nasprotne ekipe so bili res solidna motivacija, pa vendar je realno gledano bila zmaga za našo ekipo »misija nemogoče«.

Vendar sva Brane in jaz tiste vrste športnika, ki se ne bosta vdala ali odstopila, preden bi sploh poskusila.

Dogovorila sva se za taktiko. Brane, ki je kakih 10 cm višji od mene, bo šel v skok za sodniško žogo in če jo dobi, je ne meče proti meni, temveč takoj proti nasprotnikovemu košu, kajti jaz sem se namesto v krogu čakati na žogo, kot je to običajno¹, odločil steči proti košu.

Brane je uspel žogo odbiti in žoga je res prišla do mene in jaz sem neovirano vrgel trojko ter zadel. Lahko bi šel sicer na zanesljivo dvojko, vendar me takrat ni zanimala in sem tvegal trojko.

Nasprotniki so bili kar rahlo presenečeni in potem so šli v organiziran napad pet proti dva.

V podaljških je čas napada neomejen in ne 30 sekund kot med tekmo. Ker sva midva do tedaj nabrala le malo osebnih napak, sva jih sedaj začela izkoriščati, da bi pridobila na času. Vedela pa sva, da pete osebne napake nobeden od naju ne sme napraviti.

Čez nekaj časa nasprotna ekipa napravi napako, žoga jim uide v aut in dobiva jo midva. Greva v nasprotni napad dva proti pet.


Vsi so pričakovali, da mi bo Brane delal prostor z blokado drugih, da bi tako jaz prišel do čistega meta za trojko. Jaz pa sem naredil nasprotno: šel sem v prodor proti košu, kjer so višji igralci (sam merim le 183 cm v višino). Vsi so se bili skoncentrirali name in mi onemogočali, da bi dal zadetek izpod koša.

Vendar pa sem jaz podal žogo Branetu, ki je prost čakal na poziciji za trojko. Podal sem mu torej žogo in Brane je zadel trojko, česar nasprotniki niso pričakovali niti v sanjah. In tako sva midva kar iznenada vodila šest košev razlike.

V nasprotni ekipi je tedaj nastala panika, saj je pričelo zmanjkovati časa v podaljšku. Midva sva potem še na vse pretege zavlačevala igro in preprečevala, da bi kdo od njih vrgel trojko. Potem jim je le uspelo vreči en koš za dve točki, vendar pa je medtem čas potekel v najino korist.

Zgodilo se je nemogoče! Zmagali smo tekmo z dvema igralcema proti petim.

Čez teden dni, ko smo se spet dobili na tekmah lige in je bil določen nov razpored tekem, smo v našo garderobo res dobili tri zaboje piva.

In, ko smo zaključili vsak svojo tekmo, smo naše nasprotnike izpred tedna dni povabili k nam na pivo. In skupaj smo obujali sladke spomine naše ekipe.

………………………………….................................................................................

<VEČ O KNJIGI ZGODB>