Pet dni težkih odločitev, napisala: Mojca Zelenko, februar 2017

objavljeno: 5. feb. 2017 14:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. feb. 2017 14:13 ]

Pet dni težkih odločitev na Unijah 
Mislim, da je bilo leta 1992 in v posadki Big sixa smo bili Rudi, Mojca in jaz. S tega jadranja sta mi ostala v spominu dva dogodka: moj prvi obisk otoka Unije in neko jutro v mestecu Trget v zalivu Raše. 

Stari morski volk Rudi Klinar se je odločil, da odjadramo na otok Unije, kjer je enkrat že sidral, vendar pa še nikoli v zalivu Maračol. Slišal je, da je ta zaliv prelep. Za javnost so ga odprli šele prejšnjo sezono, kajti prej je bil vojaška postojanka. 

Otok Unije je najzahodnejši jadranski otok. Tolikanj opevani, vendar dotlej še nikoli videni zaliv Maračol, se nahaja na vzhodni strani otoka, mestece Unije pa na zahodni.  

Ne,ne. Susak je v tisto smer!

Bilo je v nedeljo popoldne, morje je bilo mirno in za seboj smo imeli dan sanjskega jadranja. Pripluli smo v ustje zaliva Maračol. In odprl se nam je dih jemajoč pogled na ta rajski zaliv.

V zalivu ni bilo nikogar, niti enega samega samcatega čolna.

Kakšen jadralski užitek!

Vojna na Hrvaškem je izpraznila Jadransko morje. In vsi mi, ki smo se takrat kljub vsemu odpravili jadrat po Jadranu, smo doživljali to morje kot raj. V nejasni slutnji, da se bo nekega dne navtični turizem razbohotil v vse skrite zalivčke, smo uživali vsak trenutek miru in tišine in vsak delček nedotaknjenega morja. Vedeli smo, da si bomo to jadranje za vselej zapomnili.

Počasi smo drseli po zalivu in se približevali miniaturnemu in plitkemu mandraču* v dnu zaliva.

Jadrnica Big six ima ugreza le meter in dvajset centimetrov in tako smo lahko pripluli prav v mandrač. Tam so bili privezane štiri barčice domačih ribičev. Privezali smo se na eno od njih pripravljeni, da se tudi takoj odvežemo, če bi koga ovirali.

Razen ribiških barčic in kontejnerja za smeti v zalivu ni bilo ničesar.

Bilo je čudovito samotno in tiho, balzam za oči in ušesa.

Naših želodčkov in suhih ust pa ta dušni balzam ni zadovoljivo pomirjal in treba se je bilo odpraviti čez hrib na drugo stran otoka v civilizacijo.

In tako smo vročega julijskega popoldne vzeli pot pod noge. Žejni. Lačni.

Grizli smo v strmi hrib in sanjali o hladnem pivu.

Hodili smo že dobre pol ure in bližali smo se prelazu. Na prelazu smo nato zagledali osamljeno hišo in na tej hiši izvesek z napisom »Kod barda«.

Previdno smo se ji približali, saj nikoli ne veš, če ni hiša morda že dolgo zapuščena. Ampak vrata so bila odprta in v gostilnici sta čakala, videti je bilo, da le na nas, Dušanka in Giorgio. Ona je bila poštna uslužbenka v uradu, on pa poštar na terenu.

In kmalu po hladnem pivu je prispel na mizo brodet. Tak, ravnokar skuhan iz svežih rib in z vonjem po morju. Sledile so še druge dobrote in po pivu še vino, ki se k ribam precej bolje prilega.

Tistega dne mesteca Unije nismo videli in ob luninem siju smo se počasi opotekali nazaj proti naši barki.

Zjutraj nas je prebudilo stopicanje po krovu jadrnice. Mojca je šla previdno preverit, kaj se dogaja. Na sumu smo imeli podgane.

Zatem sta se zaslišala dva krika.

Prvi je bil galebov. Ustrašil se je blodečega bitja v rumeni pižami. Drugi krik je bil njen.

Jutranja toaleta in gospodinjska opravila posadke Big sixa


Skuhali smo kavo in delali plan za ta dan. Bilo je prelepo ponedeljkovo jutro. Najprej smo sklenili, da bomo opravili jutranjo toaleto, pospravili barko in se potem odločali. Tako smo tudi storili.

Potem smo se odločili ostati še en dan na Unijah.

Naslednje jutro smo po enakem zaporedju jutranjih opravil sprejeli enako odločitev: še en dan ostanemo na Unijah.

In tako je bilo ves teden vse do sobote.

Takrat nam je končno le uspelo dvigniti sidro in zapustiti naš ljubljeni Maračol.

………………………………..................................................................................................

*Mandrač ali varna luka

………………………………..................................................................................................

Napisala: Mojca Zelenko
Fotografije: Osebni arhiv Janeza Keka







Comments