Posadka se prepušča pomirjujočim zvokom vetra in nežnemu pljuskanju vode ter škripanju jader. 

Vsakdo se ukvarja s svojo zadolžitvijo ali pa le čemi na svojem mestu in nikomur se ne ljubi pogovarjati.

V nekem trenutku si kapitan Marjan za krmilom zaželi kozarec vina.
V podpalubje po kozarec in vino se odpravi Tone Seliškar – vnuk in kmalu zasliši za seboj klice: »Meni tudi, meni tudi …«


Prinesel je pet plastičnih kozarcev in jih razpostavil po klopi v kokpitu. Zatem je odmašil trilitrski flaškon refoška in se pripravil k natakanju. Pri tem je uporabil njemu lastno tehniko: iz flaškona je z zvrha in pod kotom pričel točiti vino. Močan sunek refoška je plastični kozarec v hipu prevrnil in vino se je razlilo po klopi. Tone se ni dal motiti in je z isto tehniko nadaljeval. Kozarci so pričeli padati kot domine. Šele, ko se je prevrnil že tretji kozarec refoška, nam ga je uspelo zaustaviti.

Kapitan Marjan je z grozo zavpil: » Tone, ja kaj pa počneš?!«

Snežno bela jadrnica je bila videti kot da bi se na njej ravnokar zgodila bitka na Kosovem polju.

Tone je potreboval nekaj trenutkov, da je dojel situacijo, nato pa nas je seznanil z grenkim spoznanjem: » Jebemti živlene, jaz sem pa res en baksus!«

Palube jadrnic so narejene iz bele plastike, zato tudi, če si pazljiv, ni pametno prinašati rdečega vina, ker je posledice razlitja zelo težko čistiti.

Tone je seveda moral počistiti barko, vino pa smo si odslej natakali sami.

In pričeli smo kar malo paziti nanj. Kadar smo zaslišali njegov znameniti stavek: »Jaz sem pa res en baksus!« smo takoj vedeli, da je spet nekaj ušpičil.

---

Bit će yelow³

---

Nekega jutra na otoku Iloviku je naša posadka mirno zajtrkovala. Spokojno smo se razgledovali po zalivu in se pomenkovali o tem, kdaj bomo izpluli.

S pomola nas je opazoval neki domačin in se neprestano sprehajal gor in dol v naši bližini. Videti je bil precej poseben.
Ko je slišal nekoga iz naše posadke na glas izraziti željo po požirku travarice, je prišel do nas in rekel, da bi tudi on požirek travarice.

Presenečen mu kapitan Marjan reče: »Pa, dobro, a imaš i ti nešto za nas?«¹

On pravi: »Pa, normalno!«² in iz žepa potegne dve popolnoma zeleni limoni.

Marjan reče: »Pa kaj bomo s temi zelenimi limonami?«


On pa na to:» Ne sekiraj se šefe, bit če yellow.«³

Seveda smo mu dali travarico, limoni pa smo mu pustili, da postaneta »yellow« kar pri njem.

Zdelo pa se nam je, da je tistega jutra na svoji limoni že ujel kakšno travarico.

……………………................................................................................................
¹ V redu. A imaš tudi ti kaj za nas?
² Seveda!
³ Ne sekiraj se šef, bosta že postali rumeni.