---

Naslednja serija jadralskih zgodbic je nepozabna predvsem zaradi Toneta Seliškarja – vnuka.
Tone je dobričina, pravnik po poklicu, spozna se na demokratično vzgojo psov, sicer pa ima neverjeten talent za nespretnost.
No, pravniki tudi sicer ne veljamo ravno za tehnične tipe, vsaj po večini, vendar pa ima Tone morda celo izrazitejše tovrstne poteze kot povprečna pravniška populacija.
Tone Seliškar – vnuk, tako je namreč skoraj vedno rad pokazal svojo sorodstveno vez s slavnim avtorjem Bratovščine Sinjega galeba, je drugače zelo prisrčen in dobrovoljen prijatelj, ki ne kuha zamer.
Ko sem že omenil njegovo vzgojo psov, ne morem mimo tega, da ne bi povedal še nekaj pripetljajev z legendarno Medo.

Meda je bila malo večja, kratkodlaka in nadvse priljudna črna pasja prijateljica.

Nekoč je pripeljal Medo s seboj v našo teniško družbo in prijatelji smo se po nekaj popitih hmeljevih napitkih po teniški igri poznavalsko lotili ocenjevanja Medinih rasnih značilnosti.

Nekdo je rekel: » Kaj ni nekam velika za labradorko?« Drugi je ugotovil, da ima za labradorko malce nenavadno obliko glave in ušes. Tretji pa je bil prepričan, da ima Meda čudno hojo in sploh nima labradorske postave. In potem je prvi rekel, da Meda v resnici ne more biti labradorka.
Tone, ki mu je naše draženje čez nekaj časa vseeno načelo živce, je vzrojil: » Dajte mi že mir! Kupil sem jo za labradorko!«

Enkrat sva bila s Tonetom zmenjena za tenis in na dogovorjeno mesto me je prišel pobrat z avtom. Medtem, ko sem ga čakal, sem si kupil sladoled. Tone pripelje in na zadnjem sedežu sedi Meda.
Sedem spredaj in Toneta, medtem ko pazim na svoj sladoled, vprašujoče pogledam. Tone je takoj razumel moj pogled in dejal: »Ne skrbi zaradi Mede, ona nikoli ne vzame!«
Sedem torej na prednji sedež in približam sladoled ustom in … že ga ni bilo več.
Meda nikoli …!

Tone je športnik in čisto zaresen tekač. Tekel je in še teče maratone. Na treningih je z njim redno tekla tudi Meda. Nekoč so okoliščine nanesle tako, da Meda dalj časa ni več tekla s Tonetom, ker je bila v varstvu drugje.
Čez nekaj mesecev pa mu sporočijo, da je Meda noseča.
Tone se odpelje nas obisk k Medi, si jo ogleda in ugotovi, da se je revica precej zredila.
Jedla je še vedno toliko kot prej, le na treninge ni več hodila …

Tone se je z družbo neke lepe zimske nedelje iz Ljubljane odpravil na kosilo v Piran. Bil je sončen dan in sedeli so za mizo zunaj na terasi gostilne Pavel. Medo, ki je bila vedno zelo mirna, je Tone s povodcem privezal kar za nogo gostilniške mize.

Natakar prinese ribo. Razdeli jo na porcije in jo lepo razporedi po krožnikih. Na mizo naloži še skledice s solato in dotoči vino v kozarce.

V tistem se mimo njihove mize počasi in provokativno sprehodi piranski maček.

Meda ga zagleda in se požene vanj.

No, družbi je uspelo rešiti pribor.

Karikatura: Darij Novak, januar 2017

---

Tista najbolj pomembna zadeva na barki 

---

Za septembrsko jadranje se je zbrala moška jadralska ekipa. Bilo nas je šest, najeli smo enajstmetrsko jadrnico in kapitan je bil Marjan Podstudenšek.

Brez posebnosti smo prispeli v Zadar, kjer nas je čakala jadrnica in povsem nepričakovano za ta čas tudi zelo slabo vreme.
Organizirali smo se za prevzem in naselitev jadrnice. Polovica ekipe so bili novinci in med njimi tudi prijatelj Tone Seliškar – vnuk.
Kapitan Marjan je razlagal prvo lekcijo osnov jadranja tistim, ki so bili prvič na jadrnici. Med »šolanjem« novincev smo ostali člani posadke nosili prtljago na barko.

Toneta je močno zanimalo vse v zvezi z jadrnico. Trudil se je izvedeti kar največ o jadralskih veščinah in postavljal je mnogotera vprašanja. Zavedal se je svoje »netehničnosti« , zato je še toliko bolj kot drugi preverjal, če je odgovore in dejstva, ki jih je izvedel, pravilno razumel.

Kapitan Marjan je potrpežljivo odgovarjal na vsa vprašanja. Marjan je oseba s pedagoškim talentom in snov je znal odlično razlagati in znal biti pri tem tudi ustrezno nazoren.
V roke je vzel »vinč«*1, ga vsem pokazal in razložil, da se s tem predmetom navija in razvija jadra. Povedal je, da mora jadrnica imeti dva vinča. Ob tem je z dvignjenim kazalcem poudaril, da je to najpomembnejša zadeva na jadrnici in trditev še ponovil, da bi si jo novinci res zapomnili.

Medtem se je lekcija končala in tudi naša prtljaga je bila večinoma že na jadrnici, le razporediti jo je še bilo treba. Tudi z uradnim prevzemom jadrnice smo počasi že zaključevali.

Tone je premleval slišano, se potikal po krovu in si ogledoval naprave. V nekem trenutku pa prav počasi reče: »A veste, kaj se mi je zgodilo?!«

Nekaj v njegovem glasu nam je vzbudilo pozornost, zato smo ga prav vsi pogledali in vprašali: »Kaj?«

»Tista najbolj pomembna zadeva na barki mi je padla v vodo.«

»O, groza!« sem se prijel za glavo, ko sem dojel situacijo. Samo z enim vinčem na taki jadrnici ne moreš jadrati, poleg tega pa za izgubljenega ob predaji plačaš še visoko odškodnino.
Vreme je bilo obupno in prav nobene vidljivosti ni bilo. Globina priveza v zadarski marini je deset metrov, v vodo pa se ni videlo niti centimeter. Potapljanje za vinčem v teh razmerah sploh ne pride v poštev. Kaj zdaj?

Na hitro sem se odločil rešiti zaplet po svoje in sem kapitanu Marjanu rekel, naj priskrbi dodatne odeje pri »šefu«, saj je vreme katastrofalno in nas bo na jadranju gotovo zeblo.

Marjan in ostali so odšli z luškim uradnikom po dodatne odeje, jaz pa sem medtem na neki drugi čarterski jadrnici odkril še en vinč …
………………………………………………….............................................................................

¹ Obstaja mnogo vrst vinčev. Približno takega nam je s Tonetovo pomočjo pogoltnilo morje.