Trebuh mi bo razparalo, napisala: Mojca Zelenko, januar 2017

objavljeno: 2. jan. 2017 03:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. jan. 2017 07:55 ]

Trebuh mi bo razparalo 
Bil je spet eden tistih dolgih, vročih a prelepih dni na Jadranu, ko je nebo modro in oblački ovčice le tu in tam prekinejo nebeško sinjino. Vetrc je bil preslaboten in skoraj ga ni bilo zaznati niti, če si oslinil prst in ga pomolil v zrak, kaj šele, da bi mu uspelo vsaj malo napeti jadra Big sixa. 

Z Rudijem sva ljubitelja tišine na jadranju in motor sva uporabila le, ko ni bilo več nobene druge možnosti.  

Med druge možnosti sva poleg vetra v pravo smer, štela še lovljenje nasprotnega vetra v jadra.
To izgleda tako, da jadraš nekaj časa pod kotom približno 45 stopinj v levo, nato pa pod enakim kotom še v desno in tako obdržiš osnovno smer proti cilju. Skratka, tako jadranje je videti kot neke vrste morski slalom, sicer pa smo temu načinu, tako med nami, rekli kar »žaganje«.
V tem slogu jadranja opraviš tudi štirikrat daljšo pot kot bi jo ob ugodnem vetru, so pa zato ušesa spočita in duša vesela.

Če pa sredi odprtega morja niti sapice ni, potem pa večina posadk običajno prižge motorje in se odpravi v bližino kakega otoka in v kakšen romantičen zaliv, kjer si obetajo kaj bolj zanimivega od lebdenja na vodi sredi ničesar .

Omenjeni vroč in dolg dan smo doživeli nekje na koncu Dugega otoka blizu Ista, kjer smo v neki ožini pripluli v popolno brezvetrje.

Na srečo je imel tudi ženski del posadke enak odnos do ropotanja motorjev na jadranju kot midva z Rudijem. In tako smo pač mirno obstali sredi ničesar in pustili plapolati jadra.

Z gorivom smo bili že na tesnem, pa tudi sonce je bilo še visoko na nebu. Zato se je kapitan Rudi odločil, da še ne bomo zagnali motorja. Bila je priložnost za sončenje, mirno spanje ali čofotanje v vodi.

Bilo je res vroče in Duška se odloči za osvežitev. Spusti stopničke, se spusti v vodo, prime za stopničke in veselo čofota. In neizmerno uživa.

Sčasoma začne po kanalu vleči rahel vetrič. Z Rudijem se veselo spogledava, saj je bil vetrič znanilec skorajšnjega ponovnega jadranja.

Bil sem pri krmilu in pričel spraševati Duško, če bo prišla gor na jadrnico, ker je začelo pihljati in bo jadrnica najbrž kmalu potegnila.

Ona pa pravi v kleni štajerščini: »Ne še! Čuj mi tak paše, ker me tak lepo masira po trebuhu.«

Čez kaki dve minuti pa dobimo močan sunek vetra, jadra se napnejo in jadrnica močno pospeši. Takrat pa je Duški masaža prenehala goditi in je poskušala zlesti po stopničkah na barko. Zaradi močnega upora vode pa ji ni in ni uspelo.

In v paniki je zaklicala: »Čuj Rudi! Fstavi, fstavi! Trebuh mi bo razparalo!«

Rudi redkokdaj zakolne. Tokrat pa se ni mogel zadržati: »Jebemti, pa kaj misliš, da ima barka bremze?!«

Seveda je ukrepal kot se za dobrega kapitana spodobi. Obrnila sva jadrnico vstran od vetra in Duška je lahko zlezla na barko.


Karikatura: Darij Novak, januar 2017



Zapisala: Mojca Zelenko
Karikatura: Darij Novak


Preberite še:


Tudi zvezde niso moje, Jože Brenčič

Šentanel, Lidija Polak

Kruha in soli, Zarja Trkman


Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko


December 2016, Nika Korsič