Upravnik Toni, avtorica: Mojca Zelenko, avgust 2016

objavljeno: 27. avg. 2016 23:40 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. avg. 2016 23:42 ]

Telefon 
Telefon, zlasti v prejšnjih časih, je znal pogosto nuditi komične ali pa vsaj zanimive situacije, še zlasti, ko se je na drugi strani žice oglasila oseba, za katero smo mi mislili, da je tista, ki jo želimo, pa v resnici ni bila tista. 

Prijatelji ali sodelavci so si pogosto privoščili koga v svojo zabavo tako, da so mu na pisalno mizo dali listek s telefonsko številko z imenom in pripisom, naj nujno čim prej pokliče. 

In, ko je bilo poleg telefonske številke napisano na primer gospod Medved, si pač poklical to številko in rekel: »Dober dan! Kličem iz podjetja tega in tega. Lahko dobim gospoda Medveda, prosim?«  

In so ti z druge strani odgovorili: »Ne, trenutno ne morete, ker je na kosilu.« 

Seveda se nisi pustil kar tako odgnati in si vprašal: »Kdaj pa bo končal s kosilom?«

In so ti rekli: »Tega pa ne vemo, ker smo mu ravnokar vrgli dve vedri hrane.«

No, včasih so na drugi strani žice takoj odgovorili: »Tukaj Živalski vrt«, odvisno pač od trenutnega razpoloženja takih klicev vajenih uslužbencev ljubljanskega živalskega vrta.

Včasih pa si kdo s preveliko vztrajnostjo celo sam prisluži kak bolj nenavaden odgovor kot, recimo, klicatelj v današnji zgodbici.

Karikatura: Darij Novak, avgust 2016


Upravnik Toni
Nekega leta sva bila s Tomažem Križajem športna referenta v koloniji Doma zveze prijateljev mladine v Umagu. Učila sva plavanje. Upravnik doma je bil Toni, oficir v pokoju.

Njegov najbolj značilni stavek je bil: »Boljši je prisrčen red kot zmešana demokracija«, in ga je ponavljal ob prav vsaki priložnosti.

Kot je bilo v kolonijah že kar običajno, sva bila v večinski ženski ekipi s Tomažem edina moška, zato sva večkrat ob večerih pomenila Toniju dobrodošlo moško družbo. Zelo rad nama je pripovedoval svoje oficirske dogodivščine.

Njegove dogodivščine pa niso bile le iz oficirskih časov, pač pa so se Toniju redno dogajale tudi v civilnem življenju in je znal marsikatero zgodbo tudi sam dodobra zabeliti.

Enkrat sedimo takole zvečer v njegovi upravniški sobi, ko zazvoni telefon. Toni dvigne slušalko in reče: »Prosim«.

Po Tonijevem odgovoru sva s Tomažem sklepala, da je glas na drugi strani žice vprašal, ali je tam porodnišnica, saj je Toni vljudno odgovoril: »Ne, tukaj ni porodnišnica, tu je Dom zveze prijateljev mladine.«

Čez minuto spet zazvoni telefon. Toni dvigne in več kot očitno je bilo, da je klicatelj isti kot prej, saj Toni, zdaj že malce nejevoljno, odgovori: »Ne, ne, tukaj ni porodnišnica, to je Dom zveze prijateljev mladine …!«

Toni malo zavije z očmi in sitno vrže slušalko na vilice.

In telefon zazvoni še tretjič.

Toni počasi dvigne slušalko, posluša, nato pa resno, a s spremenjenim glasom reče: »Da, tukaj je porodnišnica.«

Moški glas na drugi strani se je gotovo moral pozanimati, ali je njegova žena že rodila, saj je Toni počasi, a odločno odgovoril: »Ja, je! Rodila je pred kratkim.«

Novopečeni očka pa je zatem seveda še vprašal, kaj je rodila, Toni pa reče: »Majmuna! In je že na lustru!«

Karikatura: Darij Novak, avgust 2016




Zapisala: Mojca Zelenko