Uvod, avtor: Mojca Zelenko, junij 2016

objavljeno: 2. jun. 2016 00:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. jun. 2016 02:53 ]
Pred vami je serija zgodbic in dogodivščin, ki so se prav vse v resnici zgodile. Nekatere so se zgodile spontano, nekatere je pripovedovanje naredilo smešne, za nekatere pa so akterji celo naštudirali scenarij.

To so zgodbe in dogodivščine človeka, ki zna skoraj v vsaki stvari videti komično plat, še raje pa stvari sam obrne na veselo plat in zdi se celo kot da mu življenje pomeni izziv za komično akcijo. In prav taki so videti tudi njegovi prijatelji.

Govorimo o osebi, ki je po izobrazbi in poklicu pravnik, po duši dejansko športnik, zlasti pa duhovit sogovornik in družabnik.

Janez Kek »jih ima za ušesi« kot se reče. Je scenarist in režiser mnogih zabavnih dogodivščin, ki jih je izpeljal skupaj s prijatelji in znanci. Kadar mu pri njegovih naklepih pomagajo prijatelji, je vse še toliko bolje! Potem lahko dogodki dobijo neslutene razsežnosti – smešne se ve.

Študij in študentsko življenje, šola v naravi, športna tekmovanja in rekreacija, jadranje in vsakodnevno življenje, so v opisanih zgodbah generator domislic.

Janez se najbolje počuti v družbi, ki ima domišljijo in je pripravljena na akcijo. In neizmerno rad se podvigov s prijatelji tudi spominja, saj o njih z užitkom pripoveduje v družbi.

Idejo za zapisovanje zgodb je dal Silvo Planinc, gasilec in ljubiteljski igralec iz Krkavč, nekega dne v Koštaboni, ko je bil priča pripovedovanja Janezovih anekdot in se je vse omizje prav zabavalo ob tem. Zapisovalka sem idejo vzelo resno in tako je doslej nastalo kakih petdeset zapisanih anekdot. K sodelovanju sem pritegnila še Darija Novaka, umetniškega ustvarjalca s Puč, saj se zdi, da se njegova risba izvrstno prilega vzdušju dogodivščin.

K temu bom dodala še nekaj fotografij in razlag. Povedati je treba, da so se zapisane študentske zgodbe začele dogajati na začetku osemdesetih let in ta leta so za mlajše generacije, pa tudi za nas, že zgodovina.

Vse zgodbe in dogodki so resnični in ljudje v zgodbah so resnični. Dovolili so objavo imen ali pa se ve, da bi jo dovolili. Nekaterih akterjev namreč danes ni več med nami, pač pa so bili del druščine prijateljev, ki si je tako podobna v razmišljanju, zlasti v pripravljenosti »kaj ušpičiti«, da o pristanku na objavo ni dvoma.

Zgodbe so z leti in s pripovedovanjem pridobile še nekaj žlahtnosti. Mnoge odsevajo čas, v katerem so nastale.

In zdi se, kot da pripetljajem ni ne konca ne kraja.

Morda se je pričelo že v otroških letih ...


Kako vzbuditi pozornost?

Moj oče je bil železničar. Ko sem bil še majhen, je delal v treh izmenah. Spomnim se, da je nekoč zjutraj po nočni izmeni prišel domov, nekaj pojedel in legel na divan v dnevni sobi, da bi malo zaspal.

Bila sva sama doma. Mama je bila v službi. Moral sem imeti kake tri ali štiri leta in morala je biti zima takrat, saj sem se v kuhinji igral s poleni.

Nekaj časa sem se tako igral, potem pa sem začel hoditi moledovat očeta, da bi se ukvarjal z menoj. Njega je seveda premagoval spanec in je vsakič nekaj zagodrnjal kot: » Malo še počakaj, saj pridem ...«

Pa ni prišel, saj je od utrujenosti kmalu potonil v globok spanec.

Da bi ga še bolj zainteresiral za igro, sem pričel iz kuhinje k njemu na divan nositi polena in se tam igrati z njimi.

No, in v nekem trenutku, ko se ni odzval, sem dobil navdih, kako ga zbuditi. Pomagal sem si s polenom in ga mahnil po glavi ...

In res: oče se je pri priči prebudil ...



Zapisala: Mojca Zelenko





Karikatura: Darij Novak, junij 2016