Zajtrk v Trgetu, napisala: Mojca Zelenko, februar 2017

objavljeno: 12. feb. 2017 13:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. feb. 2017 14:08 ]

Zajtrk v Trgetu 
Trget 

Plovba po zalivu Raše se ti na trenutke lahko zazdi kot plovba po Bohinjskem jezeru. Zaliv je namreč razgibano zarezan med visoke in skalnate hribe Istre in res lahko za vsakim ovinkom dobiš občutek, da pluješ po jezeru obdanem z visokim hribovjem. 

Pričelo se je že mračiti in izkušeni kapitan Rudi je upal, da v Trgetu ne bo gneče, saj se jadralci ne podajajo pogosto vanj. 

Ko smo končno prispeli na cilj, je bila že noč. Trget takrat še ni bil osvetljen, zato nismo mogli videti, če je kje kaj prostora in navezali smo se na ogromno ribiško barko. To je bila stara lesenjača in videti je bilo, da je v popravilu.  

»Krasno,« smo rekli, »zjutraj nam ne bo treba zgodaj vstati. Ta, jutri, ne bo šla na ribolov.« 

Ostali smo kar na jadrnici in se lotili jedi iz ladijske zaloge. Pomenkovali smo se o tem in onem. V zalogi je bilo tudi nekaj steklenic vina in kmalu smo pričeli obujati spomine na pretekla in tudi to jadranje. Spomini so skladno s količino popitega vina postajali vse lepši in razburljivejši. Veseli smo bili tudi našega srečnega priveza, ker nismo bili nikomur napoti.


Lesena barka

Sredi noči sem se zbudil, ker mi je grozljivo nabijalo v glavi in spomnil sem se, da je sinoči na koncu že zmanjkalo vina. Odprl sem oči in opazil, da se že dani, glava je bila pa tako težka.

Kmalu se zbudi še Mojca in zastoka: »Joj, moja glava! Kot, da nekdo razbija po praznem sodu!«

Pripomnil sem nekaj o tem, da bi se o praznini dalo razpravljati in bil deležen grozečega pogleda.

Prebudi se tudi Rudi in pravi: «Ja, tistega vina sinoči pa je bilo morda za spoznanje preveč. V glavi mi sistematično razbijajo s kladivi.«

»Čakajte malo!« reče Mojca, ki je medtem že pričela kolovratiti po barki. »Tule zunaj pa res nekaj tolčejo!«

Z Rudijem sva se splazila na palubo in se pričela ozirati za ropotom. Kmalu se je izkazalo, da na stari lesenjači poleg nas ljudje nekaj intenzivno in skoraj ritmično tolčejo. Videti jih sicer ni bilo, ker je bila zelo visoka, slišalo pa se jih je po vsem zalivu.

Ura je bila štiri zjutraj.

Ogledovali smo si to ogromno leseno in glasno čudo od spodaj in se spraševali, kaj vendar zabijajo. Ni bilo slišati, da bi zabijali žeblje.

Mojca je rekla, da jo vse skupaj spominja na sestavljanje sodov. To, da je enkrat videla doma pri očetu. Rekla je, da je to isti zvok, samo močno pomnožen.

Zvok je bil res močno pomnožen, saj se je od hribov poleg vsega vračal še odmev.

Potem smo se trudili ponovno zaspati, vendar je bilo to v tistih okoliščinah v resnici iluzorno početje.

Čez nekaj ur pa, iznenada, kot bi odrezal, nastopi popolna tišina. V naših, vseeno mačkastih glavah je odzvanjal le še odmev večurnega zabijanja.

»Seveda, ura je deset dopoldne, čas za malico« ugotovi Rudi. »Gremo še mi, saj itak ne moremo spati!«

Potem smo si s pomola ogledali dela na barkači. Izkazalo se je prav to, kar je predvidevala Mojca. Štirje možakarji so tesnili lesene podnice tako, da so s kladivi udarjali po dletih, s katerimi so v špranje potiskali rogozove liste1.

Bili smo lačni in smo se odločili slediti kar ladijskim delavcem, ki so šli v trgovino kupit hrano. Tudi Mojca je šla noter, midva pa sva jo čakala pred trgovino. Iz trgovine so potem prihajali vsak s svojim ogromnim sendvičem, narejenim iz pol štruce kruha. Za njimi je prišla še Mojca s tremi prav takimi sendviči, kot so jih nosili oni. Delavci so odšli na teraso gostilne, mi pa za njimi.

Počakali smo, da je natakar postregel najprej njih.

Pred vsakega je postavil litrsko majoliko in nobenega kozarca. Spogledali smo se in na obrazih so se nam zarisali nagajivi nasmeški.

»Šta ćete popit?«2 vpraša natakar.

»Mi bi isto!« smo bili trdno odločeni.

V majolikah je bila seveda hladna bevanda3.

Po napornem jutru se je tudi nam prilegla krepka malica. Počasi so se nam pričele vračati moči in dobra volja. Gostilniška terasa je ležala v senci starih borovcev in nas vabila, da ostanemo na njej. In potem smo naročili še eno rundo majolik.

Ura je bila že krepko čez poldne, ko smo dobre volje zapuščali trgetsko ladjedelnico.

…….................................................................................................................................................


Rogoz1


Votli in posušeni listi rogoza so se uporabljali v sodarstvu in ladjedelništvu
2 Kaj boste spili?
3 Bevanda je pijača sestavljena iz enega dela vina in enega dela vode.


…….................................................................................................................................................

Napisala: Mojca Zelenko
Fotografije: Arhiv avtorice (iz interneta)


Preberite še: