Ženska prtljaga, napisala: Mojca Zelenko, december 2016

objavljeno: 18. dec. 2016 11:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. dec. 2016 11:30 ]

Dramaturški lok na jadrnici 

Jadranje je preizkusni kamen medsebojnih odnosov za vse jadralske ekipe. Vse, kar se zdi od doma in iz daljave tako »filmsko«, ima od blizu pogosto precej drugačno podobo. 
Ne glede na velikost in udobje jadrnic veljajo tu povsem drugačne razmere kot na dopustu v kampu ali hotelu, kaj šele v vsakodnevnem življenju.

Na jadrnici ni umika. 

S posadko si prisiljen sobivati dneve in noči ter sodelovati pri opravilih. Načeloma smo vsi pripravljeni sodelovati in se tudi prilagajati. Prve dva ali tri dni gre po navadi brez večjih posebnosti, še zlasti, če so razmere za jadranje ugodne in stvari tečejo po načrtu.
Sčasoma pa duševni mir posadk začne popuščati.
Najbolj se to pokaže pri pristajanju na otokih, kjer so v neposredni bližini pomolov skoraj vedno tudi gostilne s terasami, polnimi gostov.
Kapitan potrebuje sodelovanje in posadka se pred vplutjem dogovori, za kaj bo kdo odgovoren in kdaj bo to storil.
Res pa je težko predvideti prav vsako malenkost: včasih veter malo preveč zanaša barko in jo je treba z nogami (ali kakorkoli) odrivati od sosednjih bark, potem, sidro ni dobro prijelo, pa skoraj drviš proti pomolu, potem, kdo pozabi svojo nalogo … in tako naslednje povelje pridobi močnejšo jakost in višjo intonacijo, pa tudi sicer komunikacija med posadko pridobiva vse živahnejšo in čustveno obarvano dinamiko. 

In tako dobimo napeto predstavo, v kateri pa uživajo predvsem gostje na terasah. Četudi govor na jadrnici ni vedno dovolj artikuliran, da bi ga gostje lahko povsem razumeli, pa se da iz intonacije in dinamike govora ter gestikulacije in paničnega premikanja po barki, natančno slediti dramaturškemu loku dogajanja.
In pri tem uživati.
Med gosti so pogosto tudi posadke, ki so se ob pomol pod teraso privezalo ravno toliko prej, da so že uspele naročiti pijačo, s katero hladijo svoje živčke in kri, ki je zavrela ob njihovi lastni drami privezovanja.
In prav oni se ob predstavi najbolj naslajajo, še zlasti, ker se s terase precej bolje, kot na sami jadrnici, vidi, kako je treba vpluti in privezati barko, pa tudi zato, ker po nekaj požirkih piva pač postaneš največji strokovnjak za jadranje.

Obstajajo pa tudi nekatere, na srečo redke, a precej dolgočasne jadralske ekipe, ki proces vplutja in priveza opravijo brezhibno ali pa vsaj v tišini.

Posameznikove značajske značilnosti ob kritičnih situacijah dobijo svoj pravi obraz, zato so izhodi v otoška mesteca ali sprehodi po otoku ob večernih pristankih še kako dobrodošli za razelektritev ozračja.

Za ekipe, ki se ne poznajo dobro med seboj ali pa so njihovi člani prvič na jadrnici, je lahko jadranje zelo tvegana reč. Še starim in utečenim prijateljstvom se po končanem jadranju ali pa kar vmes rada pripeti razvodenitev odnosov, v nekaterih primerih pa še celo kaj hujšega.



Ženska jadralska ekipa 
Ko sem spoznal Mojco, sem jo po nekaj mesecih druženja povabil na poletno jadranje. Seveda sem se predhodno posvetoval s kapitanom Rudijem, ki se je takoj strinjal, vendar ob pogoju, da Mojca pripelje s seboj še kakšno prijateljico.
Čeprav do takrat ni še nikoli jadrala, je bila takoj za akcijo in s seboj je pripeljala prijateljico Duško.
Z Rudijem sva želela dekletoma pokazati kar največ dalmatinskih lepot, zato sva predlagala dvotedensko jadranje.

Določili smo datum odhoda in nekega vročega večera v poznem juliju smo krenili na pot. Dekleti sta se pojavili vsaka s svojo prtljago. Tu so bile potovalke, pa neseserji, pa vrečke, pa torbice in na koncu še kitara.

Z Rudijem sva se naskrivaj spogledala: »Pa, kaj mislijo, da imava ladjo?!«
A sva brez komentarja pričela zlagati prtljago v avto, kar bo, pa bo!

In smo krenili na pot. Odločili smo se za nočno vožnjo, saj je bilo čez dan izredno vroče. Rudi je vozil prijateljevega golfa. Po poti pa se je izkazalo, da gretje v avtu izredno učinkovito deluje. A ta lastnost je bila za ta čas malce neprijetna, še zlasti, ko smo ugotovili, da ga nikakor ni moč izključiti, niti kakorkoli znižati temperature.
No, dekleti sta to dejstvo kljub dolgi vožnji še kar junaško prenesli.

V splitski marini smo parkirali avto in pričeli raztovarjati prtljago. Poleg osebne prtljage so bile tu tudi zaloge hrane. Na pomol, kjer je bil privezan Big six, smo pričeli nositi svoje stvari.
In sojadralki sta iznenada spoznali, da je najina tista najmanjša jadrnica, privezana za pomol, razložene prtljage pa je bilo za celo dolžino jadrnice.

Dekliško čebljanje je prenehalo in nastopila je tišina.
Le vetrič je rahlo cingljal z jambori bark v marini.

No, vseeno sta dekleti potem brez komentarja pričeli nositi prtljago v jadrnico in sta se pri tem še dobro znašli in z najino pomočjo organizirali. Vse je našlo svoje mesto, kitaro pa smo na koncu privezali kar za jambor.

Naše jadranje je trajalo šestnajst dni. Naredili smo turo s Hvara, preko Šolte, Drvenika, Primoštena, spodnjih in zgornjih Kornatov, Dugega otoka, Ista, Premude in Škarde, Ilovika, Suska in Unij do domače marine v Puli.

Posadka kakih resnejših prepirov ni doživela. Bilo je pa nekaj zanimivih doživetij, ki so ostala v spominu vse do danes in jih bomo brali naslednjič.



Karikatura: Darij Novak, december 2016


Morski pes v ponvi



Zapisala: Mojca Zelenko
Karikatura: Darij Novak
Fotografija: osebni arhiv Janeza Keka



Preberite še:



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Violončelist, Niko Slana

Jadranje, Mojca Zelenko

Na vsakem listu strup, Lidija Polak