Zlata ladjica, avtorica: Mojca Zelenko, julij 2016

objavljeno: 17. jul. 2016 14:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. jul. 2016 22:05 ]

Zgodbe iz Zlate ladjice 
Že res, da je gostilniško okolje nasploh in od nekdaj navdih umetnikom in vse sorte posebnežem. 

Prav nekaj posebnega pa je morala biti gostilna Zlata ladjica, pa ne le zaradi skupine Pepel in kri, ki ji je v sedemdesetih navdihnila pesem Dekle iz Zlate ladjice, pač pa je desetletje kasneje tam stalno zasedala skupina študentov, bodočih jezičnih dohtarjev in ob pomoči zlate tekočine v vrčkih snula zgodbe za takojšnjo rabo. 

Usidrala se je za veliko ovalno mizo desno od vhoda v gostilno zadaj za blagajno, ki je diskretno zastirala preveč direktne poglede na omizje, obenem pa je polovici omizja nudila strateški razgled po vsej gostilni.

Za to mizo je lahko sedlo deset ali dvanajst študentov, predvsem tistih iz višjih letnikov. K njim starejšim in izkušenim pa so tako radi prisedali bruci in bili zaradi tega tudi njihova priljubljena tarča.


Obrezovanje indeksov
Enkrat v tretjem ali četrtem letniku se je zgodilo, da kljub vsem previdnostnim ukrepom nekaj nas izkušenih študentov tega omizja ni pridobilo zadosti inskripcij ali frekvenc v indeks, ki so bile pogoj za pristop k izpitu.

Lahko bi jih sicer dobili z zdravniškimi potrdili, prošnjami in podobno, vendar se nam starim rutinerjem to ni zdelo dovolj privlačno.

In smo se domislili rešitve: »izgubili« smo indekse.

Takrat je bilo tako, da si v referatu prijavil izgubo indeksa, plačati je bilo treba neko nadomestilo za novega in tako smo dobili čisto nove indekse. Glavni smisel nadomestnega indeksa so bile rutinsko vpisane inskripcije. Le kaj bi bilo lahko še lepše od tega!

Inskripcije so bile rešene, vendar je sedaj nastopil resen problem, kaj storiti s starimi indeksi. Omizje v Zlati ladjici je zasedalo in premlevalo.

Ne spomnim se točno, kdo od omizja, Vanja Radanovič, Zoka ali kdo drug, je dobil genialno idejo. Najprej smo naredili scenarij in do potankosti razdelali dramaturgijo. Potem smo razdelili vloge in glavno vlogo so, seveda, dobili naši »izgubljeni« indeksi.

Najprej smo te indekse obrezali v obliko šesterokotnikov in opravili res estetsko in strokovno delo. Zatem pa smo čakali na primerne priložnosti za nadaljevanje akcije.

V tem času so se v študentskih domovih dogajali študentski protesti zaradi slabe hrane in nastanitve ali nekaj podobnega in v Zlato ladjico je prihajalo še več študentov kot običajno.

Mi smo to zmešnjavo izkoristili in z lahkoto plasirali prvo točko scenarija, namreč novico, da so se pojavili ponarejeni indeksi.

Ko smo po nekaj dneh, v katerih smo vestno vzdrževali govorice o ponarejenih indeksih in so se le-te že solidno zasidrale v zavest študentov, ponovno zasedali pri omizju skupaj z bruci in ostalimi, se je začela odvijati naslednja točka našega scenarija.

Vsakič, ko je kdo od »naših« prišel v Zlato ladjico in še preden je prisedel k omizju, je glasno vprašal: »Zoka, (ali Janez ali Tomaž itd) ali si že šel obrezat indeks?«

In vprašani je potegnil svoj, na šesterokotnik obrezani indeks iz žepa in rekel: » Ja, ja, sem že. Kaj pa ti?«

In potem je prišlek rekel: »Joj, ne še. Takoj zdaj moram iti v referat k Mileni to naredit.« In je odšel iz Ladjice.

Ko se je čez kakih dvajset minut vrnil, je pokazal svoj obrezani indeks, češ: »Milena mi je že zrihtala«.

Scenarij smo tako potrpežljivo odigravali kaka dva dni, vsakič z novim akterjem, bruci pa so to skrbno spremljali.

In tako so se pričele med študenti Pravne fakultete kmalu širiti govorice, da bo zaradi ponarejenih indeksov treba v referatu dati obrezati indekse.

Karikatura: Darij Novak, julij 2016


Kako se je končalo?

Bil je ravno čas izpitnih rokov in nekdo iz naše družbe se je šel prijaviti na izpit. Ko se je vrnil v Ladjico, je povedal, da je v referatu strašna gneča.

»Če se mora kdo prijaviti na izpit, naj ne hodi danes, ker se Milena ukvarja z bruci, ki hodijo k njej obrezovat indekse, pa je videti precej sitna …«

Fotografija: Mojca Zelenko,  julij 2016




Zapisala: Mojca Zelenko