MENU‎ > ‎Dogodki‎ > ‎Objave-dogodki‎ > ‎

Dom upokojencev Izola in Stanislava Čebron, napisala: Aljoša Križ, januar 2017

objavljeno: 4. jan. 2017 23:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Dom upokojencev Izola - varen in srčen dom za vse, ki ostanejo nemočni, osamljeni in potrebni nege, skrbi za nekoga, za življenje 



O tej tako pomembni, a dosti krat spregledani ustanovi se zelo malo govori in piše. Mogoče se mi med sabo le pogovarjamo o tem prostoru, vendar največkrat, ko kdo iz družine potrebuje njegovo zavetje, in žal največkrat le do takrat, ko ga ne potrebujemo več. Pa je vreden besed in tudi pohvale, prav iz vseh vidikov. 

V tem Domu upokojencev je moja mama preživela svojih zadnjih enajst let življenja, na neki način, tudi jaz z njo. Po začetnem olajšanju družine, čeprav je v njem največkrat velika žalost in strah, novega stanovalca, ko pride čas, da nekdo izmed nas, ni več sposoben živeti sam, ko njegova družina ni več v moči, mu ponuditi osnovno oskrbo in varnost ali pa, ko družine nima več, se začne za marsikoga izmed nas, novo življenjsko obdobje – obdobje velike družine, vseh njemu podobnih. Nekaj krat mi je pri besedah ušlo 'varovanci doma', pa so me popravili, stanovalci doma, ker v resnici dom upokojencev to je. Velika, največja izolska družina živi prav v tej ustanovi, ki jim nudi čisto vse, tudi ljubezen in iskreno skrb, ter sočutje zaposlenih.

O tem velikem človeškem daru, ki ga zaposleni od težkemu delu izpolnjujejo vestno, dosledno in predvsem iskreno, pa se zelo malo ve, saj tisti, ki so ga deležni, ga največkrat odnesejo s sabo v grob. Pa je tako, to lahko vidimo in čutimo, svojci, predvsem tisti, ki imamo srečo, da živimo v bližini in tako tudi možnost, da svoje obiskujemo pogosto. V domu, sicer je to moje osebno videnje in spoznanje, je skoraj največ ljubezni, kar sem jo jaz videla in srečala v mojem življenju v družinah nasploh. Zaposleni so, brez izjeme (lahko trdim, saj je moja mama v desetih letih menjala vsa poslopja za bivanje in tako srečala in spoznala vse zaposlene, sicer pa se zaposleni tudi menjajo, nadomeščajo po oddelkih), vsi pridni, dosledni in ob svojem delu premorejo tudi prijazno besedo, objem, tolažbo in pomiritev, ter stalno tudi osebni dotik in nasmeh, razumevanje za ljudi, ki ga mogoče najbolj potrebujejo, ker so nemočni in osamljeni. Prav vsi zaposleni so obdarjeni z darom sočutja, tudi vodstvo doma in tehnični kader, pa kuhinja, ki to dosledno ponuja v dobri, raznoliki in ostarelim primerni prehrani.

Videti je kot pravljica, to kar opisujem, pa ni. Največja izolska družina resnično tako živi.

Moja mama, Čebron Stanislava se je poslovila od življenja zadnje dni decembra. Ker pa je bil njen odhod težak in boleč, so ji z vso ljubeznijo, skrbjo in sočutjem to zelo olajšali in napolnili z ljubeznijo zaposleni v domu. Hvala vsem, vodstvu doma, tehničnemu kadru, zdravstvenim delavcem in tudi vsem ostalim zaposlenim, ki kot ena povezana skupina delajo skupaj in vsi za vse. V zadnjih mesecih življenja je moja mama ob meni imela še veliko hčera in sinov, ki so skrbeli zanjo. Hvala, resnično hvala vsem zaposlenim doma, zame ste zelo veliki ljudje, ki jih danes v življenju, izven doma, malo srečaš. Moje spoštovanje, za vse, kar delate in moj poklon, za to, kar ste.

Za vse Izolane, ki ste članek prebrali do tukaj, vam iskreno povem, če boste zboleli in postali nemočni, vam se ni bati, kaj in kako bo. V Domu upokojencev Izola boste našli vso potrebno oskrbo in ob tem še ljubezen, sočutje in človečnost, da vam ne bo tako zelo težko in hudo, v zadnjem življenjskem obdobju – če bo le ostalo, kot danes je. Za to pa se moramo vsi skupaj truditi in ne zapirati oči pred resnico, da je starost del življenja, in da srečni, doživijo lahko tudi to življenjsko izkušnjo.






Stanislava Čebron

  


Ob kavi sediva
in skozi dosti dni
beži najina sreča,
skrivava vse
kar naju boli
in boriva se
kot mati in hči.
Danes te več ni,
a še vedno
sediš z mano ob kavi,
ki jo pijem kot mati in tvoja hči.


V 87 letu življenja, se je zadnje dni decembra, od nas poslovila Čebron Stanislava ali Saša. Rojena v Zagrebu, a več kot 50 let Izolanka – vsaj sama je zase tako trdila. Ena od njenih večjih hvaležnosti mojemu očetu, Čebron Rihardu, je bila ta, da se je odločil za življenje v Izoli in je lahko to mesto postalo njeno mesto. Skozi življenje v Izoli se je zanjo zelo trudila, da bi se mesto izgradilo in postalo dober dom vsem nam, ki smo njegovi prebivalci. Službeno in ljubiteljsko je sodelovala na začetkih razvoja turizma, pri gradnji vrtcev in šol, je bil vedno njen glas za ... za vse nas. In tudi je bila, del nas, s smehom, druženjem, lumpanjem in trdim delo, ker so bile na začetku porodniški dopusti 3 mesece dolgi in sobote delavne. Kot njena hčerka lahko napišem, da je imela srce za vse male kmete in obrtnike, da je znala prisluhniti in razumeti in prispevati občini nekaj malega pri razvoju in razcvetu, v katerem je zaključila svoje delovno poslanstvo. Tudi v Domu upokojencev Izola, kjer je bivala svoja zadnja leta življenja zaradi težke bolezni, je prispevala svoje znanje in sposobnosti, za boljše okolje in lepše sožitje stanovalcev. Včasih smo nostalgični po preteklosti, pa je prav, ker današnjemu času manjka dosti srčnosti in človečnosti, da bi lahko živeli, kot smo nekoč. Hvala ti, mama, si me izgradila in utrdila. Hvala za Izolo, ki jo imam rada, kot si jo imela ti in ker je mesto, ki mi nudi dom in preživetje, malo tudi po tvoji zaslugi. 

Pogreba pokojnice ni bilo, ker se je darovala v znanstvene namene, od nje smo se poslovili v ožjem družinskem krogu. Vsi, ki ste jo poznali in ki ste z njo preživljali vesele in žalostne trenutke naših življenj, spomnite se kakšnega skupnega druženja in kakšnega dogodka, če bi lahko, bi se vam tudi Saša pri spominih pridružila.


Aljoša Križ