Včeraj smo bili v gledališču. V Izoli. Ogledali smo si tri predstave kamišibajkarjev iz papirnega gledališča Ateljeja Slikovedke iz Ljubljane. Dve predstavi sta bili namenjeni otrokom, ena pa za odrasle. Izvrstna kamišibajkarja, Jerca Cvetko in Jure Engelsberger sta nam najprej razložila kaj sploh je kamišibaj, od kod prihaja, potem pa sta se lotila pripovedovanja zgodb s pomočjo lesenega butaja in slik, ki jih je ilustriral Jure Engelsberger. Prisluhnili smo njunima avtorskima pravljicama Čuden obisk in Gozdna zabava. Pravljici pripovedujeta o treh zajčkih, ki ponoči zaslišijo čuden hrup iz kleti njihove hiše. Le kdo so nepovabljeni gostje? Pa vsebine ne bomo preveč razkrili, da bomo, tako kot pravi, stari japonski kamišibajkarji, pustili bralce v napetosti, morda bodo naslednjič obiskali gledališče tudi tisti, ki so to predstavo zamudili. Toda moramo pohvaliti številne izolske starše, ki so pripeljali svoje otroke. Poslušanje zgodb ob slikah, blagodejno vpliva na otroke, jih umiri in poteši njihovo naravno radoživost. Med eno in drugo predstavo pa smo poslušali in gledali predstavo za odrasle: Panter, ki so ji z veseljem prisluhnili tudi otroci, zlasti zaradi prelepih ilustracij. Ob slikah smo poslušali eno izmed najbolj znanih pesmi Rainer Maria Rilke (1875 , † 1926) , ki spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, en roman, ter mnoge spise o umetnosti in kulturi. Kaj nas je najbolj navdušilo? Vse. Leseni butaji, pripovedovalca, vokalni vložki z avtorskimi pesmimi, zvoki klasične kitare in seveda ilustracije. ![]() Fotografija: 1. Spletni čas, 2. in 3. Atelje Slikovedke, januar 2019 Januar 2019, Nika Korsič, urednica piše |