Ko takole premišljujem in sama pri sebi razglabljam o plesu in gibanju, se rada vrnem v otroška leta. Kaj se je pravzaprav spremenilo v času odraščanja in zorenja. Življenje je danes drugačno, kot je bilo nekoč. Spremenil se je način razmišljanja, spremenile so se vrednote, razvila se je tehnologija, svet se je zmanjšal. Nič več ni nemogoče, nič ni predaleč. Nekaj, pa vedno ostaja enako. Otrok. Novorojenček na svet prijoka brez znanja, brez izkušenj, brez predsodkov, brez strahov. Sam pri sebi ve, da je lačen in z jokom opozarja na to. Ve in čuti, da je zaspan in zaspi, kjerkoli in kadarkoli. V kratkem času se zbudi njegova radovednost in kmalu začne raziskovati svet okoli sebe. Vedoželjno gleda okrog sebe, vse potipa, okuša, opazuje kaj sprožajo določena dejanja. Brez strahu se sooča z vsem, kar je okrog njega. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. Od nas pa je odvisno, kako bo sprejemal in uporabljal osvojena znanja. Mi smo tisti, ki mu predstavimo vrednote in ga spodbujamo, da izbira prave poti.

Med odraščanjem se veliko naučimo, sami ustvarjamo svojo usodo. V danih možnostih izbiramo najboljše zase. Žal pa na tej poti velikokrat marsikaj izgubimo. Manj zaupamo, izogibamo se neznanemu, nimamo poguma na hitro skočiti v neznano, prikrivamo govorico telesa in vse težje prepoznavamo sočloveka. Seveda se tega v večini primerov zavedamo, a ne storimo nič. Zlijemo se z množico, sprejmemo družbene norme in živimo v svoji zaprti lupinici. Bojimo se porazov, umikamo se, da nas ne bi kdo prizadel. Včasih je to sicer prav, ne bi pa to smel postati način življenja.
Po dolgem uvodu se morda sprašujete, kaj ima to s tangom, s plesom nasploh? Iz mojih izkušenj, veliko. Že samo dejstvo, da z nekom plešem v paru, je tisto, kar me spodbudi k razmišljanju o človeku, ki stoji pred menoj. Ga poznam, mu zaupam, se lahko prepustim, da me popelje v ples? Postavila bi si lahko nešteto vprašanj, s tem pa bi verjetno uničila energijo, ki bi lahko zakrožila. Z leti sem se naučila priklicati otroka, ki ga vsi nosimo v sebi. Naučila sem se prisluhniti in raziskovati, brez večjih strahov in nepotrebnih omejitev. Prav tango je bil tisti, ki me je popeljal v to smer razmišljanja. Ni namreč možnosti, da bi se naučila plesnih figur, ki bi bile uporabne vedno in povsod. Vsak ples je poseben in odraža občutke para, ko prisluhne glasbi in zaplava v ples. Veliko vaje je potrebno, da se naučimo brati gib, telesno govorico. Bereva eden drugega, združujeva dva svetova in morava poiskati in najti tisto nekaj, kar naju združuje. Ni lahko najti skupni »jezik«, saj je vsak od nas drugačen in po svoje poseben. Z veliko mero potrpljenja, z izostrenimi čuti in z zaupanjem med partnerjema pa je vsekakor vse možno.

Potrpljenje: Znanja in spretnosti se ne da pridobiti čez noč. Ni bližnjic, niti lažjih ali težjih poti. Potrebno je veliko dela, potrpljenja s partnerjem in s samim seboj. Nešteto spodletelih poskusov nam ne sme načeti potrpljenja. Tudi ko že veliko znamo, je potrpljenje še vedno prava začimba za prijeten ples, s komerkoli. Naj vas spomnim na otroka. Se sploh zavedamo, koliko krat je padel, se udaril in jokal, preden je shodil? Ampak ni odnehal. Zgledujmo se po njem.

Izostreni čuti: Če se sprašujete, kateri – vsi. Vse, kar znamo in zmoremo čutiti in občutiti nam je v pomoč. Več čutov prinaša več užitka in prijetnega gibanja. Težko bi rekla, da je en čut boljši od drugega, zato se vedno trudim vklopiti vse. Razmerje med njimi ni enako, je pa mešanica lahko popolna. Seveda moram čutiti sebe in partnerja. Najino dihanje, bitje srca, pogled, premik … vse je možno uskladiti. Malo za šalo – zaznali ste prijeten vonj, bi si upali kar tako povohati partnerja in vprašati kakšen parfum uporablja? Otrok bi!

Zaupanje: Naj kot primer navedem učenje COLGADE in VOLCADE, gibanje plesalcev izven lastne osi. Svojo os odmikamo od partnerja ali k partnerju. Če rečem otroku naj to naredi, se bo brez pomisleka prepustil. Kaj pa odrasli? Začeli bomo grabiti, stiskati, vleči eden drugega. Zakoreninjen strah pred padcem nam vztrajno postavlja ovire. Premlevamo teorijo, da sva eden drugemu v oporo in jo razumeva. Zakaj je potem to tako težko narediti? Moj odgovor je zaupanje! Če si partnerja zaupata, je zadeva preprosta in prijetna. Brez napora in obešanja eden na drugega lahko navidezno nemogoče figure izpeljemo.

Navedla sem nekaj razlogov, ki morda koga opogumijo, da bo zaplesal. Ples nas vrača h koreninam, tango pa je prava češnjica na torti. Učenje je zabavno, znanje nam lahko pomaga premostiti marsikatero oviro tudi v vsakdanjem življenju. To je način, da postanemo bolj strpni in razumevajoči do sočloveka. Ob tem pa spoznavamo tudi sebe in svoje zmožnosti. Vzbudili bomo čustva, ki so se skrili v nas in zaživeli bomo polnejše življenje. Razgibali bomo telo in duha in s tem poskrbeli za dobro počutje. Dovolimo otroku, ki se skriva v nas, da pokuka na plano. Zabaven je, igriv in navihan. Neustavljiv v iskanju novih izkušenj. In na koncu koncev, otroke imamo vsi radi. A ne?


Tatjana Brozič

Tatjana Brozič

 Morda se sprašujete, kaj imajo valovi s tangom in s plesom nasploh. Valovi so me navdihnili, ker imam rada morje, dolgo lahko zrem v valove in ob tem neizmerno uživam. In valovanje je vsekakor zelo povezano z glasbo. Tudi glasba valovi. Hitro, počasi, urejeno ali neurejeno, bolj ali manj glasno in vsak val ima svoj zaključek. Morski valovi zaključujejo svojo pot, ko pridejo do obale, val v glasbi pa je omejen s taktom. Tokrat se bom posvetila ¾ taktu v glasbi, taktu, ki ga vsi poznamo pod imenom valček. Danes me ta ritem navdušuje in izpolnjuje. A ni bilo vedno tako. Včasih je bil valček nekaj, kar so poslušali in plesali starši. To pa seveda ni moglo biti v redu za uporniško najstniško dušo.

Z leti se človek spreminja in raste, razvije svoj odnos do vsega, tudi do glasbe. Danes vem, da je valček zapisan v ¾ taktu, da takt sestavljajo dobe in da je takt opredeljen in zapisan že na začetku skladbe. Ampak če želim zaplesati v tem ritmu, mi zapis ni v pomoč. Takrat se moram zanesti na posluh, na občutek, ki mi ga ritem glasbe ponuja. In prav ritem valčka je tisti, ki me vedno znova zaziba in mi daje občutek valovanja. Število občutkov je neomejeno, saj je vsaka skladba drugačna. Različno število udarcev na minuto (počasi, umirjeno, hitro … ), tempo, ki se lahko spreminja (accelerando, ritardando … ), karakter glasbe (vivace, animato … ), vse to so prvine, ki dajejo glasbi moč.

Tudi tango vals je poln moči in občutkov. Ker ga plešemo v dvoje, pa se morajo občutki partnerjev združiti v eno. Morava se uskladiti, najti skupno doživljanje glasbe in ritma. Lahko sva v tesnem objemu ali v odprti drži, prilagajava se eden drugemu in glasbi. Ko nama to uspe, naju glasba lahko ponese. Tango vals je podoben ali celo enak nam poznanemu valčku, enak je ritem, enako je poudarjena prva doba, drugačnega ga naredijo le instrumenti, ki so značilni za tango. In prav zvoki teh instrumentov naju kot par zapeljejo čez plesišče. Lahko samo hodiva po ritmu in se poigrava s hitrostjo korakov, lahko pa se zavrtiva, kroživa eden okoli drugega, se ustaviva in v drži počakava naslednji udarec glasbe. Za tango vals je značilno veliko kroženja in obratov (calesita, molinete … ) in prav to so elementi, ki ga naredijo tako privlačnega in čutnega.

Ritem valčka nosimo v sebi. To je ritem, v katerem zibamo dojenčka, ritem v katerem se pozibavamo, ko nas kaj boli, ritem, ki nas spremlja kar povsod, čeprav se tega ne zavedamo. Morda je prav zato tako prijeten za uho in še bolj prijeten, ko se v njem gibljemo.

Tatjana Brozič

Ples vedno povezujemo z glasbo. Ritem in/ali melodija nas pritegneta k poslušanju, veliko krat se nezavedno pozibavamo, potrkavamo s prsti, z nogo udarjamo ritem, in ko nas glasba prevzame, tudi zapojemo. Veliko glasbe je namenjeno poslušanju, a še vedno nas zavede v nehoteno gibanje, zaplavamo na valovih melodije, na mnoge načine sledimo ritmu in poudarkom v glasbi, ob nežni melodiji zapremo oči in preprosto uživamo ob zvokih. Pri plesu pa nam glasba daje podporo pri ustvarjanju in izražanju, podkrepi vsak gib in nam nudi nešteto možnosti za ustvarjanje. Združitev glasbe in giba lahko ustvarita popolno harmonijo. Pri tangu harmonijo partnerjev, ki se prepustita in dovolita, da ju glasba popelje v čudovit svet plesa.

Tango glasba je mešanica mnogoterih ritmov, ki so našli pot iz Evrope v Buenos Aires in se tam pomešali z njihovimi, domačimi ritmi. Glasba je v veliki meri zapisana v 2/4 in 4/4 taktu. Melodijo pa ustvarjajo za tango značilni instrumenti – violina, klavir, kitara, flavta in nepogrešljiv bandoneon. Zanimivost bandoneona je, da je bil instrument izdelan v Nemčiji, v Argentino, ki ga je vzela za svojega, pa so ga prinesli nemški in italijanski emigranti. Besedila glasbe izražajo doživljanje časa, v katerem so nastajala. Zato je paleta te glasbe zelo barvita. Od otožne do vesele, od poskočne do umirjene. Značilni so trije ritmi: tango, milonga in vals. Vsak od njih izraža svoje občutke, in kot že prej omenjeno, mešanico različnih ritmov vseh kultur, ki so se znašle v Buenos Airesu. Tango je prišel v Evropo okoli leta 1920, za njegovo popularnost pa je zaslužen predvsem Carlos Gardel. Leta od 1935 do 1952 imenujemo zlata leta tanga. Sledi tako imenovani tango nuevo. Ime, ki ga povezujemo s tem časom pa je praktično vsem poznan Astor Piazzolla. Tango današnjega časa je poimenovan Neo Tango. Nove glasbene zvrsti, uvajanje elektronske glasbe, posodobljena besedila, vse to spremlja tango, ki ga plešemo danes. Mene navdušuje skupina Gotan Project, ki pa še zdaleč ni edina, ki izvaja in ustvarja to glasbeno zvrst. Ob tem (zares) kratkem povzetku lahko rečem le, da tango živi, se razvija in spreminja in nas spremlja na koncertih in v plesu.

Prisluhnem tangu, prestopim z noge na nogo, se premaknem … plešem. Ob ritmu valsa lebdim nekje nad tlemi, čeprav sem z nogami trdno na tleh. Ko zaigra mogočni tango moj korak sledi močnemu ritmu, včasih ga prehiti in spet ujame. Ko zaigra milonga, zaigra srce. Korak v hitrem, veselem ritmu leti čez dvorano. Pomislim, da mi je ritem blizu. Je to polka? Ni, bi pa lahko bila. Morda je prav to polko ponesel kdo od naših prednikov daleč čez morje. V partnerjevem objemu varno drsim po plesnem parketu. Zaupava si, raziskujeva in ustvarjava. Glasba nama daje zagon in energijo.

Naslednjič bom poskusila razkriti tančico vsakega ritma posebej, nekako razčleniti plesni korak in opisati, s čim se »bori« plesalec, da nekega dne doseže svoj plesni cilj, v katerem najde samega sebe in svoje občutke.


Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014

Tokrat sem se odločila preskočiti tematiko, ki sem jo podajala v prejšnjih člankih. Želim namreč zapisati nekaj spoznanj, do katerih sem prišla na nedavnem dogodku. Do tega so me pripeljali moji tečajniki, ko smo se družili na plesnem večeru. Na ta večer sem se pripravila kot vedno do sedaj. Nabava in priprava prigrizkov, na hitro nekaj sladkega v pečico, izbor glasbe za ves večer, priprava skupinske animacije in še kaka malenkost. Potem pa v avto in v plesno dvorano. Za začetek so me presenetili plesalci, ki so kar prihajali. Iskreno, nisem pričakovala take udeležbe. Seveda me je to razveselilo, saj je lepo videti tak odziv. Zunanji obiskovalec bi morda rekel: »Lepo, ljudje plešejo, se veselijo in zabavajo.« Res je bilo tako, vendar sem jaz opazila še marsikaj drugega.

Vzela sem si čas za opazovanje. Pa ne plesnih korakov, saj pravzaprav za vsakega posameznika vem, kaj zna in kaj zmore. Opazovala sem ljudi, različne generacije, ki se med seboj družijo. Zbrani so bili namreč upokojenci, zaposleni, nezaposleni, študentje. V tem večeru jim je bila skupna točka ples. Razvilo pa se je veliko več. Ob pogledu na plesišče sem ugotovila, kako nesebično si med seboj pomagajo. Lepo je bilo videti, kako mladi pomagajo starejšim in obratno. Ob tem pa se smejejo in vse je videti tako enostavno in lepo. Obsedela sem na svojem stolčku in pogled preusmerila naokrog. Ob bifeju so sproščeno klepetali. Nekateri so se prvič srečali prav ta večer. Ob vratih je bila še ena gruča ljudi. Videla sem, kako se smejijo in mahajo z rokami. Očitno so si pripovedovali zabavne stvari. Odločila sem se sprehoditi med vsemi temi dobrovoljneži, si jih ogledati od blizu in prisluhniti njihovim pogovorom. Na poti čez plesišče so mi postavljali vprašanja, z nekaterimi sem na hitro odplesala kak korak in jim s tem olajšala ples. Pri klepetuljah pa sem se kar pridružila v klepet. Teme pogovorov so bile zelo različne, zanimivo pa je bilo, da so sodelovali vsi, ne glede na starost. Vsak s svojimi argumenti in s svojo razlago, vsak s svojo zgodbo. Življenjske zgodbe naših starejših plesalcev so navdihnile mlajše. Dogodki mlajših so zabavali starejše. Zdelo se mi je, da so v tem večeru vsi potisnili skrbi na stran, odprli so se eden drugemu in bilo jim je prijetno. Moram priznati, da so me vsi skupaj navdušili in mi dali novih moči za nadaljnje delo. Odprle so se mi nove poti in smernice, ki jih bom poskusila izpeljati na vajah. Včasih namreč čisto nehote pozabimo, da je učenje veliko lažje, če nismo samo in zgolj strokovni. Potrebna je pozornost, včasih zabaven in navidez nestrokoven pristop. Potrebno je delati na sproščenosti, saj smo v tem času vse prevečkrat pod stresom.

Krasen večer je za menoj. Poln občudovanja in novih navdihov. Očitno pa je bil večer prijeten tudi plesalcem, ki so se ob odhodu objemali in pozdravljali in se že dogovarjali za novo srečanje. Obljubljam, da ponovno srečanje bo in to čimprej.

Ja, tudi to je ples – druženje generacij, ki v hitrem tempu življenja ni prav pogosto, veselje ob glasbi in zavedanje, da smo na koncu dneva vsi samo ljudje. Enaki in čudoviti!

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014

Prišli smo do objema, do skupne drže, v kateri bomo plesali. Vemo, da je ples gibanje v določenem ritmu. Glede tega tudi tango ni izjema. Je pa izjemen v nečem drugem, v plesnih korakih. Večina plesov ima na nek način predpisane korake, klasične figure, ki se plešejo povsod enako. Zato se jih lahko relativno hitro naučimo, jih s pridom uporabljamo na plesišču in se ob tem prijetno zabavamo in seveda uživamo. Argentinski tango pa nam odpira nova vrata v plesni svet. Seveda je tudi pri njem nekaj klasičnih figur, ki so nam v oporo. Kljub temu pa se, ko imamo nekaj vaje za seboj, opiramo na en sam korak. Kam se bo usmeril? Naprej, nazaj ali vstran? Morda ga sploh ne bo in bomo obstali v trenutku? In prav to pričakovanje je čar argentinskega tanga. Improvizacija, pogovor dveh teles, klepet bolj ali manj hitrih nog. Miren in varen objem zgoraj in živahne noge spodaj. 

Veliko vaje je potrebno, da se naučimo prisluhniti partnerju in to je vse prej kot lahko. Vajeni smo verbalnega komuniciranja in včasih bi najraje kar povedali, kaj želimo. Ob tem pa seveda izgubljamo čar tanga. Par mora najti tisto zlato sredino, v kateri se oba dobro počutita. Na tak način nihče ne prevladuje in je ples prijeten. Predati se morava eden drugemu. V nekaj minutah, kolikor traja ples, morava in želiva biti eno. In prav to je tisto, zaradi česar pri tangu nikoli ne pridemo do konca in nenehno raziskujemo. Govorica telesa je nekaj posebnega. Nekateri strokovnjaki pravijo, da z govorico telesa povemo več kot z besedami. Sama bi se kar strinjala s tem. Celo pri tujcu vsi lahko prepoznamo veselje, žalost, bolečino, skrb … Tudi če nam ta oseba tega ne pove. Če se poglobimo, bi verjetno razbrali še veliko več. Kaj pa, če zapremo oči? Bi z dotikom prepoznali občutke sočloveka? Bi zaznali, kaj nam želi povedati, kam bi nas rad usmeril? Na kaj bi se osredotočili, da bi razumeli namige? To so »težavice«, s katerimi se spopadamo in jih razrešujemo pri učenju tanga. Vsak gib je nekaj posebnega in ne potrebujemo sile, da bi se mu pridružili. Eno telo se pridruži drugemu, prepustimo se in se premikamo skozi prostor. Ko se naučimo prepustiti, se naša ostrina zaznavanja okrepi, postanemo bolj pozorni in gibanje je vse bolj prijetno. To velja za oba v paru. Nihče ni samo vodja ali samo sledilec. Z okrepljenim zaznavanjem giba počasi začutimo tudi partnerjevo dihanje. Če se mu pridružimo, pridemo do čudovite skladnosti in nepozabnega doživetja. Za kratek čas postaneva nerazdružljiva celota in svet okoli naju obstane. Ne zgodi se vedno, ampak ko ta občutek doživimo enkrat, ga vedno znova iščemo.

Popolna usklajenost para je vidna tudi navzven. Opazovalec – gledalec zelo hitro ugotovi, če so gibi pristni ali samo naučeni in narejeni za publiko. Velikokrat vidimo čudovite nastope iz katerih kar vre čutnost in povezanost partnerjev. Opazimo lahko, da je vsak njen gib odgovor na njegovega in obratno. Partnerja imata povsem različne korake, ni zrcalnih figur, pa sta vseeno povezana, skupaj se gibljeta skozi prostor in skupaj zastaneta v trenutku. 

Tudi tisti, ki tanga ne plešejo prepoznajo nekaj osnovnih gibov, ki so značilni za tango. Vsem je znano, da je v tangu veliko hoje ( CAMINADA = hoja naprej ), najbolj prepoznavni pa so gibi nog, kot je GANCHO = objem partnerjeve noge s svojo in BOLEO = nihaj noge in sprememba smeri. 

Lepo je, ko pustiš domišljiji prosto pot, ko se prilagajaš glasbi in njenemu ritmu, ko prisluhneš partnerju in njegovim željam. Ko neobremenjeno zmoreš ustvarjati vedno nove in posebne gibe, ki te popeljejo v čudovit svet občutkov. In prav to so stvari, ki jih ples ponuja. Zato je priporočljiv za vse in za vsakogar. Ponuja gibanje, raziskovanje, spoznavanje in neprecenljive trenutke dobrega počutja. 

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014

Pravijo, da se objema ni potrebno naučiti, da nam je prirojen. S to trditvijo se strinjam. Dovolj je pogledati novorojenčka, njegove drobne ročice, kako grabijo, kako se želijo oviti okrog mame, očeta, okrog ljudi, pri katerih se počutijo varne. Ko so sami pa objamejo blazino, odejico, plišasto igračo. Karkoli mehkega in prijetnega, kar jim daje občutek varnosti. Sama sem prepričana, da tega občutka ne bi smeli nikoli pozabiti ali se mu odreči. Vsekakor je odvisno tudi od vzgoje in okoliščin, v katerih odraščamo, kaj in koliko nam bo objem pomenil v življenju. Ko smo žalostni in obupani, veseli ali celo vzhičeni se nam želja po objemu porodi sama od sebe in pravzaprav nimamo nobenih zadržkov, da tega ne bi storili. Kaj pa objem kar tako? Bi objeli neznanca, mimoidočega, človeka, ki ga vidite prvič v življenju?

Na plesnih tečajih se s tem »problemom« velikokrat srečujemo. Že ko plešemo s svojim partnerjem, se pojavijo težavice. Namesto mehkega, varnega objema, naše roke naredijo oklep, služijo nam kot neke vrste orodje za premikanje, skupna drža postane prej problem, kot užitek. Do še večjih težav prihaja, ko plesnega partnerja zamenjamo. Vse prevečkrat sodimo po videzu, zbudijo se razni predsodki, včasih nam strah zbuja že misel, da se moramo stisniti k neki osebi. Ko kot učitelj vprašam, kaj je problem, velikokrat ni odgovora. Marsikdaj si še sami ne znamo odgovoriti, česa nas je strah, oziroma česa se sramujemo. Kaj nas omejuje, da se tako težko sprostimo? Učenje in plesanje tanga je pravi izziv, saj ga lahko plešemo v različni, bolj ali manj tesni drži. Dokler ga plešemo samo z dotikom dlani, pravzaprav nihče ne pomisli, da je to že neke vrste objem, sklenjen krog dveh teles, ki se pomikata skozi prostor. V letih učenja sem spoznala, da je tak način odličen za ( ponovno ) učenje objema. Pravzaprav niti ne učenje, ampak obujanje prijetnih občutkov, ki jih le-ta nudi. Smo namreč bitja, ki potrebujemo dotik in bližino. Ko prebrodimo prve težave, ki jih imamo v osebnem stiku z drugimi ljudmi, gre vse lažje. Pridobimo zaupanje in samozavest, dobro se počutimo mi in naš plesni partner. Pridemo do zaključka, da je ples veliko več, res veliko več kot samo plesni korak. Takrat pride do objema, ki ga želimo dati in ga želimo dobiti. Z občutkom ugodja se lažje učimo in sprejemamo informacije. Na nov način vzljubimo sebe in vse, ki so okrog nas.

Prijateljski objem pred in po vaji postane naša stalnica. In prav je tako, saj nas to resnično nič ne stane. Je le trenutek, ki naredi večer lepši. Objemajte se in imejte se radi. V mali tango slovarček pa lahko zapišete ABRAZO = OBJEM.

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014

 Že dneve brskam po spominu, kaj se je dogajalo v času, ko sem začela spoznavati tango od blizu. Tako kot mnogi, sem ga poznala samo iz filmov. Za razliko od mnogih, pa so mi bile zvezde naklonjene in imela sem privilegij srečati se s tangom med prvimi pri nas. In se učiti. Zelo kmalu sem prišla do spoznanja, da je učenje tanga nekaj povsem drugačnega, nekaj posebnega in da bo potrebno vložiti veliko truda, da bi dosegla rezultate, ki sem jih želela. In kaj je v vsem tem tako posebnega? Kot učitelju mi je bilo lažje le v tem, da sem vsaj teoretično dojemala informacije, ki so si sledile v neverjetnem zaporedju. Korak, ravnotežje, ritem, sledenje, čakanje in pričakovanje, ritem, glasba, razpoloženje, stil, in še in še.

Lahko bi rekli, da je tango ples vseh ljudi, saj je nastajal v času izseljevanja, ko so se ljudje v iskanju službe in novih možnosti selili na vse konce sveta in seveda tudi v Buenos Aires, zibelko tanga. Vsak je s seboj prinesel delček svoje kulture, svoje glasbe in svojega doživljanja. Med druženjem popolnih neznancev so se pomešali razni ritmi, zaigrali raznoliki inštrumenti in nastajati je začel nov način plesa. O nastanku in razvoju tanga obstaja veliko literature, za prvi vpogled pa je dovolj pogledati na splet, na stran Wikipedije.

Ker je zgodovina že zapisana, se bom vrnila k svojim razmišljanjem in ugotovitvam. Če si v spomin prikličem prve ure učenja se zavem, da tehnika pravzaprav ni nič tako zelo posebnega. Z željo, voljo in vztrajnostjo se vsega naučimo. Trdno stojimo na tleh, zaplešemo figuro in seveda, ponosni smo nase. Vse je v redu, dokler se ne pojavi vprašanje: »Kakšni so moji občutki med plesom?« V tem trenutku se dejansko začne razvoj vsakega posameznika. Med seboj smo različni. V gibanju, v občutkih, v željah in pričakovanjih. Drugačnost nas druži in dopolnjuje, če smo le pripravljeni sodelovati in se prilagajati drug drugemu. Spoštovanje sebe in partnerja nas lahko popelje v čudoviti svet občutkov, ki so v nekaj minutah plesa samo najini in neponovljivi. Vse se začne z dotikom in objemom, ko se prepustimo glasbi in si dovolimo stopiti v čarobni svet gibanja in čutenja. Komuniciramo brez besed, plešemo TANGO.

Tango je glasba, igranje inštrumentov, petje ali ples. Lahko je filozofija življenja ali le raziskovanje zgodovinskih dejstev. Zame je vsega po malo, seveda s poudarkom na plesu in vsemu, kar le ta nosi s seboj.

Prihodnjič bomo »skočili« v objem ... 

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014