V življenju se neprestano učimo, rastemo in dozorevamo. Žal pa včasih pozabimo na prirojene potrebe. Nekje v sebi vsi vemo, da so tam. A imamo jih za samoumevne in pozabimo jih negovati. Potreba po gibanju, dotiku in bližini, potreba po objemu, ki daje varnost, veselje in užitek. Če zavrtim čas nazaj se spomnim, kako je materin dotik zdravil rane in pregnal bolečino, objem ustavil jok ali pa bil nagrada za pridnost. Kaj pa najstniška leta? Prve ljubezni? Ob tem se moram nasmehniti. Ko pomislim, da smo bili sposobni ure in ure tičati v objemu ljubljene osebe. To je bilo vse, kar smo potrebovali in kar smo želeli. Ko odrastemo in stopimo v samostojno življenje se marsikaj spremeni. Skrb za preživetje, ustvarjanje doma in družine so samo nekatera dejstva, pred katera nas postavi odraslo življenje. Marsikdaj težko najdemo čas zase. Ali pa si ga preprosto ne vzamemo. Res je, da smo v današnjem času osveščeni in vemo, kako zelo pomembno je gibanje. Množica ljudi teče, hodi v fitnes, obiskuje takšno ali drugačno vadbo. Izbira je pestra. In prav je tako, naše telo to potrebuje. Kaj pa naša duša, naše srce, naša bit? Kaj lahko naredimo za telo in dušo naenkrat? Verjetno obstaja več odgovorov, moj je seveda PLES. Ples v paru, v družbi partnerja. To področje poznam in izkušnje govorijo, da je to dobra odločitev. Ples namreč ni samo korak. Je raziskovanje giba, prilagajanje, iskanje občutka prijetnosti, potovanje z glasbo in najpomembneje, s partnerjem. Spoznavamo sebe in svoje občutke, odkrivamo partnerja v novi luči, eden drugemu se prilagajava v topli intimi objema. Ni vedno lahko, a ko dosežemo prvi cilj in prvi užitek, si že želimo več. Ples nam ponuja sprostitev in zabavo, krepi telo in duha, trenira spomin in kar se mi zdi najbolj pomembno, krepi vez med partnerjema.

V prihajajočih zapisih se bom lotila argentinskega tanga, ki je meni osebno najljubši. Ponuja namreč vse, kar si človek lahko zaželi. V njem je cela paleta občutkov, od žalosti do veselja. Ponuja veliko improvizacije, možnosti da z gibom pokažemo kaj in kako čutimo. Svoje občutke in dognanja bom poskusila zapisati s preprostimi besedami in morda na ta način še v komu prebuditi strast do plesa.

Pa še misel za konec:

---

… pleši, kot da te nihče ne gleda…

                                        … naj glasba prebudi tvoje telo.

---