Je ali ni, avtor: Tatjana Brozič, 25.3.2015

objavljeno: 24. mar. 2015 17:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia
Je ali ni

Tatjana Brozič  Veliko ljudi vidi tango kot senzualen ples, včasih celo na meji erotike. Kar nekaj je tudi takih, ki jim ta ples postane način življenja in se zaradi njega odpovedo vsem drugim plesnim zvrstem. Kolikor je plesalcev, toliko je razlag, kaj jim ta ples pomeni. Ker se veliko gibljem med plesalci, sem videla in slišala že marsikaj. Dejstvo je, da je pravzaprav ples nasploh užitek. Gibanje nam je prirojeno, prav tako potreba po bližini, objemu, nežnosti in še po marsičem. Glasba nas združuje, saj smo, navsezadnje, družabna bitja in prav druženje je tisto, kar nam prinaša dobro počutje. Družimo pa se lahko na tisoč in en način.

Zakaj je torej tango tako drugačen in poseben? Je to samo mit, ki smo ga čez leta sprejeli kot resnico? Ali je v njem res nekaj posebnega? Zavedati se moramo, da je tango v osnovi nastajal v bordelih. V začetku je bil eden od mnogih plesov, ki so jih priseljenci prinesli s seboj. Večinoma so to bili moški, ki so zaradi dela prišli v Argentino. Do ženske družbe je bilo težko priti. Zato je bilo za plesalce pomembno, da so ples obvladali in si tako pridobili čast, da so se pozabavali v ženski družbi. Morda je prav to vzrok, da je tango pridobil čutno in erotično noto, ki se je obdržala do danes. Poseben čar je dajala tudi glasba sama po sebi. Raznolikost stilov in instrumentov je vsekakor pripomogla k dobremu počutju. Pomembna pa so tudi besedila, ki so opevala življenje tistega časa – delo, ljubezen, domotožje … pa še kaj. Vse to je vzbujalo občutke, ki so vplivali tudi na ples. Če združimo vse te elemente lahko rečem ja, res je nekaj posebnega. In dobro je, da se je razširil na ulice Buenos Airesa in našel pot do Evrope in do vseh nas.

Ko danes beremo knjige in si ogledujemo filme, si ustvarjamo mnenje o tem, kaj vse nam lahko ta ples ponuja. V večini primerov naletimo na zapeljevanje in zbujanje strasti. Tango je na neki način vsemogočen, saj nam ponuja neizmerno veliko možnosti za improvizacijo. Nič ni strogo predpisano, vse je dovoljeno. Vse, kar je potrebno je, da se soplesalca najdeta in zbližata. Ne zgodi se vedno, pravzaprav se zgodi le redkokdaj, da se najdeta popolna soplesalca. Dve duši, ki enako mislita, dve telesi, ki se gibljeta kot eno. Težko je namreč plesati z neznancem in se prepustiti. Ni pa se težko poigrati s plesom. Tesen objem, trenutek mirovanja med plesom, noge ki se prepletajo in božajo. Vrtenje, kot bi lovila eden drugega in se nikoli ne ujela. Zaupanje. Vse to v kratkem času ene skladbe. Porodi se neke vrste simpatija, želja da bi trajalo. Občutek vznesenosti in hitrejše bitje srca. Ko glasba izzveni, obstaneva v drži in sledi le še slovo. Vsak odnese s seboj svoje občutke. Zgodilo se je vse in nič. Morda ta ples ostane v spominu za vedno, morda pa je le trenutek, ki bo v spominu počasi zbledel.

Lahko rečem, da se to ne dogaja le v knjigah in filmih. Tudi sama sem že doživela trenutke, ko me je dobesedno odneslo. In prav ti občutki zadovoljstva in vznesenosti me ženejo naprej. Ni lepšega, kot je zaplavati v ritmu glasbe in se prepustiti toku. Vsak ples je nekaj novega in vsak naključni soplesalec je zgodba zase. Doživetje, ki nas naredi boljše in dovzetnejše za soljudi. Obenem pa spoznavamo sami sebe in s tem postajamo močnejši in samozavestnejši.

Rada imam tango in verjetno me bo spremljal skozi vse življenje. Ko ne bom več mogla migati, bom poslušala glasbo in najverjetneje podoživljala veliko zadovoljnih občutkov in prijetnih trenutkov. Moram pa dodati še nekaj. Tango me ne bo oddaljil od ostalih plesov, saj so vsi lepi, zanimivi in vsak na svoj način posebni. Pa čeprav se o njih morda manj govori. Ples je zabaven v vseh oblikah. Zdrav je za dušo in telo in ohranja nas mlade. Plešimo z veseljem, uživajmo v glasbi in bližini soplesalca. Kdo ve, morda bo naslednji ples eden »tistih« trenutkov …


Tatjana Brozič