Korak za korakom, avtor: Tatjana Brozič, 19.10.2014;

objavljeno: 19. okt. 2014 03:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. jan. 2015 13:55 ]
Korak za korakom
 Že dneve brskam po spominu, kaj se je dogajalo v času, ko sem začela spoznavati tango od blizu. Tako kot mnogi, sem ga poznala samo iz filmov. Za razliko od mnogih, pa so mi bile zvezde naklonjene in imela sem privilegij srečati se s tangom med prvimi pri nas. In se učiti. Zelo kmalu sem prišla do spoznanja, da je učenje tanga nekaj povsem drugačnega, nekaj posebnega in da bo potrebno vložiti veliko truda, da bi dosegla rezultate, ki sem jih želela. In kaj je v vsem tem tako posebnega? Kot učitelju mi je bilo lažje le v tem, da sem vsaj teoretično dojemala informacije, ki so si sledile v neverjetnem zaporedju. Korak, ravnotežje, ritem, sledenje, čakanje in pričakovanje, ritem, glasba, razpoloženje, stil, in še in še.

Lahko bi rekli, da je tango ples vseh ljudi, saj je nastajal v času izseljevanja, ko so se ljudje v iskanju službe in novih možnosti selili na vse konce sveta in seveda tudi v Buenos Aires, zibelko tanga. Vsak je s seboj prinesel delček svoje kulture, svoje glasbe in svojega doživljanja. Med druženjem popolnih neznancev so se pomešali razni ritmi, zaigrali raznoliki inštrumenti in nastajati je začel nov način plesa. O nastanku in razvoju tanga obstaja veliko literature, za prvi vpogled pa je dovolj pogledati na splet, na stran Wikipedije.

Ker je zgodovina že zapisana, se bom vrnila k svojim razmišljanjem in ugotovitvam. Če si v spomin prikličem prve ure učenja se zavem, da tehnika pravzaprav ni nič tako zelo posebnega. Z željo, voljo in vztrajnostjo se vsega naučimo. Trdno stojimo na tleh, zaplešemo figuro in seveda, ponosni smo nase. Vse je v redu, dokler se ne pojavi vprašanje: »Kakšni so moji občutki med plesom?« V tem trenutku se dejansko začne razvoj vsakega posameznika. Med seboj smo različni. V gibanju, v občutkih, v željah in pričakovanjih. Drugačnost nas druži in dopolnjuje, če smo le pripravljeni sodelovati in se prilagajati drug drugemu. Spoštovanje sebe in partnerja nas lahko popelje v čudoviti svet občutkov, ki so v nekaj minutah plesa samo najini in neponovljivi. Vse se začne z dotikom in objemom, ko se prepustimo glasbi in si dovolimo stopiti v čarobni svet gibanja in čutenja. Komuniciramo brez besed, plešemo TANGO.

Tango je glasba, igranje inštrumentov, petje ali ples. Lahko je filozofija življenja ali le raziskovanje zgodovinskih dejstev. Zame je vsega po malo, seveda s poudarkom na plesu in vsemu, kar le ta nosi s seboj.

Prihodnjič bomo »skočili« v objem ... 

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014