Tokrat sem se odločila preskočiti tematiko, ki sem jo podajala v prejšnjih člankih. Želim namreč zapisati nekaj spoznanj, do katerih sem prišla na nedavnem dogodku. Do tega so me pripeljali moji tečajniki, ko smo se družili na plesnem večeru. Na ta večer sem se pripravila kot vedno do sedaj. Nabava in priprava prigrizkov, na hitro nekaj sladkega v pečico, izbor glasbe za ves večer, priprava skupinske animacije in še kaka malenkost. Potem pa v avto in v plesno dvorano. Za začetek so me presenetili plesalci, ki so kar prihajali. Iskreno, nisem pričakovala take udeležbe. Seveda me je to razveselilo, saj je lepo videti tak odziv. Zunanji obiskovalec bi morda rekel: »Lepo, ljudje plešejo, se veselijo in zabavajo.« Res je bilo tako, vendar sem jaz opazila še marsikaj drugega.

Vzela sem si čas za opazovanje. Pa ne plesnih korakov, saj pravzaprav za vsakega posameznika vem, kaj zna in kaj zmore. Opazovala sem ljudi, različne generacije, ki se med seboj družijo. Zbrani so bili namreč upokojenci, zaposleni, nezaposleni, študentje. V tem večeru jim je bila skupna točka ples. Razvilo pa se je veliko več. Ob pogledu na plesišče sem ugotovila, kako nesebično si med seboj pomagajo. Lepo je bilo videti, kako mladi pomagajo starejšim in obratno. Ob tem pa se smejejo in vse je videti tako enostavno in lepo. Obsedela sem na svojem stolčku in pogled preusmerila naokrog. Ob bifeju so sproščeno klepetali. Nekateri so se prvič srečali prav ta večer. Ob vratih je bila še ena gruča ljudi. Videla sem, kako se smejijo in mahajo z rokami. Očitno so si pripovedovali zabavne stvari. Odločila sem se sprehoditi med vsemi temi dobrovoljneži, si jih ogledati od blizu in prisluhniti njihovim pogovorom. Na poti čez plesišče so mi postavljali vprašanja, z nekaterimi sem na hitro odplesala kak korak in jim s tem olajšala ples. Pri klepetuljah pa sem se kar pridružila v klepet. Teme pogovorov so bile zelo različne, zanimivo pa je bilo, da so sodelovali vsi, ne glede na starost. Vsak s svojimi argumenti in s svojo razlago, vsak s svojo zgodbo. Življenjske zgodbe naših starejših plesalcev so navdihnile mlajše. Dogodki mlajših so zabavali starejše. Zdelo se mi je, da so v tem večeru vsi potisnili skrbi na stran, odprli so se eden drugemu in bilo jim je prijetno. Moram priznati, da so me vsi skupaj navdušili in mi dali novih moči za nadaljnje delo. Odprle so se mi nove poti in smernice, ki jih bom poskusila izpeljati na vajah. Včasih namreč čisto nehote pozabimo, da je učenje veliko lažje, če nismo samo in zgolj strokovni. Potrebna je pozornost, včasih zabaven in navidez nestrokoven pristop. Potrebno je delati na sproščenosti, saj smo v tem času vse prevečkrat pod stresom.

Krasen večer je za menoj. Poln občudovanja in novih navdihov. Očitno pa je bil večer prijeten tudi plesalcem, ki so se ob odhodu objemali in pozdravljali in se že dogovarjali za novo srečanje. Obljubljam, da ponovno srečanje bo in to čimprej.

Ja, tudi to je ples – druženje generacij, ki v hitrem tempu življenja ni prav pogosto, veselje ob glasbi in zavedanje, da smo na koncu dneva vsi samo ljudje. Enaki in čudoviti!

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014