Prišli smo do objema, do skupne drže, v kateri bomo plesali. Vemo, da je ples gibanje v določenem ritmu. Glede tega tudi tango ni izjema. Je pa izjemen v nečem drugem, v plesnih korakih. Večina plesov ima na nek način predpisane korake, klasične figure, ki se plešejo povsod enako. Zato se jih lahko relativno hitro naučimo, jih s pridom uporabljamo na plesišču in se ob tem prijetno zabavamo in seveda uživamo. Argentinski tango pa nam odpira nova vrata v plesni svet. Seveda je tudi pri njem nekaj klasičnih figur, ki so nam v oporo. Kljub temu pa se, ko imamo nekaj vaje za seboj, opiramo na en sam korak. Kam se bo usmeril? Naprej, nazaj ali vstran? Morda ga sploh ne bo in bomo obstali v trenutku? In prav to pričakovanje je čar argentinskega tanga. Improvizacija, pogovor dveh teles, klepet bolj ali manj hitrih nog. Miren in varen objem zgoraj in živahne noge spodaj. 

Veliko vaje je potrebno, da se naučimo prisluhniti partnerju in to je vse prej kot lahko. Vajeni smo verbalnega komuniciranja in včasih bi najraje kar povedali, kaj želimo. Ob tem pa seveda izgubljamo čar tanga. Par mora najti tisto zlato sredino, v kateri se oba dobro počutita. Na tak način nihče ne prevladuje in je ples prijeten. Predati se morava eden drugemu. V nekaj minutah, kolikor traja ples, morava in želiva biti eno. In prav to je tisto, zaradi česar pri tangu nikoli ne pridemo do konca in nenehno raziskujemo. Govorica telesa je nekaj posebnega. Nekateri strokovnjaki pravijo, da z govorico telesa povemo več kot z besedami. Sama bi se kar strinjala s tem. Celo pri tujcu vsi lahko prepoznamo veselje, žalost, bolečino, skrb … Tudi če nam ta oseba tega ne pove. Če se poglobimo, bi verjetno razbrali še veliko več. Kaj pa, če zapremo oči? Bi z dotikom prepoznali občutke sočloveka? Bi zaznali, kaj nam želi povedati, kam bi nas rad usmeril? Na kaj bi se osredotočili, da bi razumeli namige? To so »težavice«, s katerimi se spopadamo in jih razrešujemo pri učenju tanga. Vsak gib je nekaj posebnega in ne potrebujemo sile, da bi se mu pridružili. Eno telo se pridruži drugemu, prepustimo se in se premikamo skozi prostor. Ko se naučimo prepustiti, se naša ostrina zaznavanja okrepi, postanemo bolj pozorni in gibanje je vse bolj prijetno. To velja za oba v paru. Nihče ni samo vodja ali samo sledilec. Z okrepljenim zaznavanjem giba počasi začutimo tudi partnerjevo dihanje. Če se mu pridružimo, pridemo do čudovite skladnosti in nepozabnega doživetja. Za kratek čas postaneva nerazdružljiva celota in svet okoli naju obstane. Ne zgodi se vedno, ampak ko ta občutek doživimo enkrat, ga vedno znova iščemo.

Popolna usklajenost para je vidna tudi navzven. Opazovalec – gledalec zelo hitro ugotovi, če so gibi pristni ali samo naučeni in narejeni za publiko. Velikokrat vidimo čudovite nastope iz katerih kar vre čutnost in povezanost partnerjev. Opazimo lahko, da je vsak njen gib odgovor na njegovega in obratno. Partnerja imata povsem različne korake, ni zrcalnih figur, pa sta vseeno povezana, skupaj se gibljeta skozi prostor in skupaj zastaneta v trenutku. 

Tudi tisti, ki tanga ne plešejo prepoznajo nekaj osnovnih gibov, ki so značilni za tango. Vsem je znano, da je v tangu veliko hoje ( CAMINADA = hoja naprej ), najbolj prepoznavni pa so gibi nog, kot je GANCHO = objem partnerjeve noge s svojo in BOLEO = nihaj noge in sprememba smeri. 

Lepo je, ko pustiš domišljiji prosto pot, ko se prilagajaš glasbi in njenemu ritmu, ko prisluhneš partnerju in njegovim željam. Ko neobremenjeno zmoreš ustvarjati vedno nove in posebne gibe, ki te popeljejo v čudovit svet občutkov. In prav to so stvari, ki jih ples ponuja. Zato je priporočljiv za vse in za vsakogar. Ponuja gibanje, raziskovanje, spoznavanje in neprecenljive trenutke dobrega počutja. 

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014