Pravijo, da se objema ni potrebno naučiti, da nam je prirojen. S to trditvijo se strinjam. Dovolj je pogledati novorojenčka, njegove drobne ročice, kako grabijo, kako se želijo oviti okrog mame, očeta, okrog ljudi, pri katerih se počutijo varne. Ko so sami pa objamejo blazino, odejico, plišasto igračo. Karkoli mehkega in prijetnega, kar jim daje občutek varnosti. Sama sem prepričana, da tega občutka ne bi smeli nikoli pozabiti ali se mu odreči. Vsekakor je odvisno tudi od vzgoje in okoliščin, v katerih odraščamo, kaj in koliko nam bo objem pomenil v življenju. Ko smo žalostni in obupani, veseli ali celo vzhičeni se nam želja po objemu porodi sama od sebe in pravzaprav nimamo nobenih zadržkov, da tega ne bi storili. Kaj pa objem kar tako? Bi objeli neznanca, mimoidočega, človeka, ki ga vidite prvič v življenju?

Na plesnih tečajih se s tem »problemom« velikokrat srečujemo. Že ko plešemo s svojim partnerjem, se pojavijo težavice. Namesto mehkega, varnega objema, naše roke naredijo oklep, služijo nam kot neke vrste orodje za premikanje, skupna drža postane prej problem, kot užitek. Do še večjih težav prihaja, ko plesnega partnerja zamenjamo. Vse prevečkrat sodimo po videzu, zbudijo se razni predsodki, včasih nam strah zbuja že misel, da se moramo stisniti k neki osebi. Ko kot učitelj vprašam, kaj je problem, velikokrat ni odgovora. Marsikdaj si še sami ne znamo odgovoriti, česa nas je strah, oziroma česa se sramujemo. Kaj nas omejuje, da se tako težko sprostimo? Učenje in plesanje tanga je pravi izziv, saj ga lahko plešemo v različni, bolj ali manj tesni drži. Dokler ga plešemo samo z dotikom dlani, pravzaprav nihče ne pomisli, da je to že neke vrste objem, sklenjen krog dveh teles, ki se pomikata skozi prostor. V letih učenja sem spoznala, da je tak način odličen za ( ponovno ) učenje objema. Pravzaprav niti ne učenje, ampak obujanje prijetnih občutkov, ki jih le-ta nudi. Smo namreč bitja, ki potrebujemo dotik in bližino. Ko prebrodimo prve težave, ki jih imamo v osebnem stiku z drugimi ljudmi, gre vse lažje. Pridobimo zaupanje in samozavest, dobro se počutimo mi in naš plesni partner. Pridemo do zaključka, da je ples veliko več, res veliko več kot samo plesni korak. Takrat pride do objema, ki ga želimo dati in ga želimo dobiti. Z občutkom ugodja se lažje učimo in sprejemamo informacije. Na nov način vzljubimo sebe in vse, ki so okrog nas.

Prijateljski objem pred in po vaji postane naša stalnica. In prav je tako, saj nas to resnično nič ne stane. Je le trenutek, ki naredi večer lepši. Objemajte se in imejte se radi. V mali tango slovarček pa lahko zapišete ABRAZO = OBJEM.

Tatjana Brozič

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2014