Tisto, nekaj več - objem
Pravijo, da se objema ni potrebno naučiti, da nam je prirojen. S to trditvijo se strinjam. Dovolj je pogledati novorojenčka, njegove drobne ročice, kako grabijo, kako se želijo oviti okrog mame, očeta, okrog ljudi, pri katerih se počutijo varne. Ko so sami pa objamejo blazino, odejico, plišasto igračo. Karkoli mehkega in prijetnega, kar jim daje občutek varnosti. Sama sem prepričana, da tega občutka ne bi smeli nikoli pozabiti ali se mu odreči. Vsekakor je odvisno tudi od vzgoje in okoliščin, v katerih odraščamo, kaj in koliko nam bo objem pomenil v življenju. Ko smo žalostni in obupani, veseli ali celo vzhičeni se nam želja po objemu porodi sama od sebe in pravzaprav nimamo nobenih zadržkov, da tega ne bi storili. Kaj pa objem kar tako? Bi objeli neznanca, mimoidočega, človeka, ki ga vidite prvič v življenju? |