---

Kdo pripoveduje 

---

Giuliana Hussu je 74 letna gospa, prijetna in živahna sogovornica. Zelo rada pripoveduje o svojem življenju in o istrskih običajih iz svojega otroštva. Rodila se je na Pomjanu, v družini Peroša, vendar je prvih devet let preživela pri svoji noni, Ani Koren iz Vanganela. Nato je živela na Pomjanu, pri drugi noni, skupaj z mamo, bratom in sestro, oče pa je delal v Italiji kot bolničar. Bila je najmlajši otrok. Vendar sta ji oče in mama kmalu umrla, v razdobju treh let. Takrat je otroke vzela v skrbništvo njihova teta, očetova sestra. Ko je dopolnila 14 let, je odšla v Trst. V Trstu se je zaposlila kot kontrolorka v tržaškem pristanišču, vmes pa se je izšolala za šiviljo. Nekaj let kasneje si je v Trstu ustvarila družino. 

---

Velika krušna peč na Pomjanu 

---

Njen prvi spomin seže, ko so pekli kruh v 'črepnji', v veliki okrogli litoželezni posodi s pokrovom, za peko v oglju, za podpeko na prostem. V zemljo so skopali luknjo, zakurili ogenj, počakali na žerjavico in nato vanjo položili posodo in spekli kruh. Kasneje pa so začeli zidati velike krušne peči. Na Pomjanu sta Toni Peroša in njegova mama, Vanca Peroša, peko kruha modernizirala. Zgradila sta veliko krušno peč. Sama nista imela dovolj 'grunta', zemlje, za obdelovanje, zato sta si domislila gradnjo peči, ki bi služila vsej vasi. Tako so v tej peči pekli kruh vsi vaščani. Bila je neke vrste skupna pekarna, le da je lastnik poskrbel, da je bila peč zakurjena, za vse drugo pa so poskrbeli vaščani sami. Običajno so imeli dogovorjene določene dneve v tednu, ko so ga lahko pekli. Vsaka družina je dobila svojo številko dneva. Njihova družina je pekla kruh ob četrtkih. Lastnik krušne peči pa je peč zakuril in poskrbel, da je bila peč primerno topla in čista. Peč je bila zgrajena iz 'tavell', to so bile ročno izdelane tanke opeke. Bila je ovalne oblike, kot ima obliko polovica jajca ali iglu. Imela je polkrožna vrata, nad njimi pa odprtino, ki so jo po potrebi odpirali in zapirali s kamnom, ki se je dovolj dobro prilegal odprtini. Z njim so uravnavali temperaturo zraka v peči. Pa tudi vodo so polivali na ogrete 'tavelle', da se je zrak primerno ovlažil in po potrebi malce ohladil. Zjutraj je gospod Toni Peroša zakuril peč, z robido, ki so mu jo prinašali vaščani. Danes je robida rastlina, ki se hitro razrašča in se je kmetje ne veselijo preveč, a v tistih časih pred, med in po 2. svetovi vojni, je bila robida zelo iskano grmovje. Gozdovi in obronki njiv so bili popolnoma izčiščeni. Robida je bila takrat iskana kot zlato, je rekla gospa Guiliana, kajti bila je zelo primerna za kurjavo v krušni peči. Včasih so pravili, da robida v peči 'štrka', poka.

Družina gospe Guliane je imela veliko posestvo oz. 'grunt' , kot ga sama imenuje, sami so pridelovali pšenico, koruzo, različno zelenjavo ter veliko vrst sadja, od melon, lubenic do sadovnjakov češenj, fig, hrušk, sliv, orehov, mandljev … Samo jabolk so imeli 20 različnih vrst. Imeli so tudi vinograde in velike oljčne nasade. Tudi za živino so skrbeli, imeli so konje, krave, prašiče, 'mušo', osla ter perutnino. Meso so shranjevali v 'šterni', vodnjaku, ki je imel dovolj nizko temperaturo, da se je hrana obdržala tudi po mesec dni. Hrane jim torej nikoli ni primanjkovalo, le oblačila so bila zelo draga. Vse svoje pridelke so tudi prodajali na tržnici v Kopru in Trstu. Do Kopra je nona hodila peš, v Trst pa se je vozila z ladjico, t.im. 'vaporetto', ko so linijo ukinili, pa z avtobusom. V Trst in Koper je hodila vse do leta 1987.

V hiši so imeli odprto ognjišče pa tudi krušno peč, oblečeno v ploščice, in v kateri so prav tako pekli kruh, pozimi pa so ob večerih na njej ležali in se greli. 

Za pripravo testa je skrbela nona, ki je vstajala ob četrtkih, zgodaj zjutraj, natanko ob 2. 30. uri in začela mesiti kruh v veliki leseni kadi- 'kodinji'. To je pravokotna posoda velikosti zibelke, s štirimi ročaji, ki so jo nato ženske nosile na glavi. Testa je bilo za 16 hlebcev, povprečno je posamezen hlebec tehtal po 2 kilograma. Kvasni nastavek so pridelovali iz grozdja. Ko je grozdje začelo vreti in proizvajati peno, so jo pobirali in jo v kupčkih sušili na belih krpah. Posušeni snovi so pravili 'škrlica' in je je bilo ravno dovolj za 16 hlebov, 'balote' pa so bile za manjšo količino kruha, za 3 do 4 kilograme kruha. Šele po vojni se je dobil pivski kvas. Najprej je torej zamesila kruh (moka, kvasni nastavek- 'škrlica', voda, sol, malo oljčnega olja in malo 'štrutta,' svinjske masti) v 'kodinji' in ga pustila vzhajati. Po določenem času je s prstom preverjala, ali je testo dovolj vzhajano. Glede na globino ugreza, ki jo je naredil pritisk prsta, je ugotovila, ali je testo vzhajano dovolj in v tem primeru je oblikovala hlebce, ki jih je polagala na desko ter pustila, da so hlebci ponovno vzhajali. Ob dogovorjeni uri si je 'kodinjo' z vzhajanimi hlebci postavila na glavo in jo odnesla v »pekarno«. Lastnik peči je zjutraj zakuril in tudi počistil žerjavico iz dna pečice z metlo, ki je bila narejena iz listja koruze. Imeli so okrogel pladenj z dolgim ročajem, podoben, kot jih imajo danes za peko pic, s pomočjo katerega so polagali hlebce, enega za drugim, v peč. Temperaturo peči so pred peko preverjali tako, da so potresli moko po dnu peči – če je bila prevroča, se je moka zažgala in potem so peč ohlajevali z reguliranjem zaprtosti odprtine na peči. Kruh se je nato pekel eno dobro uro, morda deset minut več. Za plačilo si je lastnik krušne peči zadržal en hlebec. Tako dobljen kruh je porabil zase, pa tudi prodajal ga je tistim, ki si ga iz različnih razlogov sami niso pekli. Peč je bila velika, v njej so lahko hkrati napekli tudi do 20 velikih hlebcev.

---

Pekarna v Vanganelu

---

Že prej omenjena nona gospe Giuliane, Ana Koren, pri kateri je gospa Giuliana živela v otroštvu, je imela v Vanganelu pravo pekarno. Pri njih so pekli kruh za Koper, pa tudi za vasi okoli Kopra. Ob hiši so imeli krušno peč zgrajeno s 'škrlicami', še večjo, kot je bila na Pomjanu. V njej so lahko hkrati napekli tudi 30 hlebcev in več. Poleg hlebcev so pekli različne oblike manjših kruhov: kornete, pletenice, sladek kruh - buhtlelje, pince, kruh s figami, ki so ga narezali na tanke rezine, bele piškote posute s sladkorjem in mandlji, maslen kruh z orehi, potico … Pecivo so pekli enkrat na teden, v petek in soboto. Običajno so ga napekli za dve veliki košari. Za sladek kruh so ogreli peč na manjšo temperaturo. Drobno pecivo se je namreč zelo hitro speklo. Včasih so ga obarvali v različne barve (rožnato, rdeče in rumeno) in ga posuli z grobo mletim, sladkorjem rumene barve. Barvila in sladkor so kupovali v Trstu. Ob nedeljah so hodili njeni sinovi, tudi gospa Giuliana, pred cerkev, in tam prodajali pecivo. Ob praznikih, na primer za Veliko noč, pa so vaščani iz okolice Kopra pri njih naročali pince. Kruh in druge izdelke iz testa pa so prodajali, poleg vaščanom, tudi trgovinam v Kopru in Trstu. Kmetje so na tržnicah prodajali prosto, ni bilo treba imeti nobenega dovoljenja, tudi davkov na prodajo niso plačevali. Gospa Ana Koren je bila zelo podjetna ženska. Ni imela šol, ni znala ne brati, ne pisati, toda bila je podjetna. Ko je v Istri nastopila predvojna kriza, je za ugodno ceno kupovala zemljo in vztrajno povečevala svoj »grunt«, ki so ga kasneje podedovali njeni potomci. Vse, kar se je dalo kupiti, od kmetijske mehanizacije do modernih strojev, je tudi sama kupila.

---

Pšenica

---

Obe družini, tako po mamini, kot po očetovi strani so sami pridelovali pšenico. Pšenico so sejali zadnje dneve oktobra, novembra je pšenica že pognala. Semena so sami gojili. Imeli so tri vrste pšenice: belo, rdeče-rumeno in črno. Najbolj cenjena je bila belica, ki pa je bila zelo občutljiva. Če je niso poželi pravočasno in ob pravem vremenu, so se semena usula. Želi so jo na roke, včasih so najeli delavce, a najraje so jo poželi sami, saj so morali biti previdni, da ne bi izgubili preveč semen. Žetev se je običajno začela julija, zgodaj zjutraj, okoli štirih, trajala je do desetih, ker je potem sonce preveč osušilo semena. Če jim ni uspelo požeti do desete ure, so počakali do večera in takrat nadaljevali z delom. Naredili so snope, ki so jih vezali z upogljivimi vejami iz beke (drevo). S snopi so nato ravnali zelo previdno, da ne bi izgubili preveč semen. Pri njih doma so imeli posebne naprave, imenovali so jih robat - za mlatenje pšenice, ločevalnik za semena, slamo in tekoči trak, kamor se je trosila slama, ki so jo nato shranjevali v žaklje. Imeli so tudi manjši mlin, ki ga je poganjala elektrika, na baterije. Vse dele pšenice so uporabili, slamo za steljo v hlevu in hrano za konje.

Poleg pšenice so od žit gojili še koruzo in 'sirk', sirek, katerih zrna so bila namenjena za živalsko krmo.

---

Okus istrskega kruha

---

Kruh so pekli iz bele in črne moke, včasih so moko mešali, odvisno, katere moke so imeli več. Velikokrat so pekli koruzni kruh, tako da so koruzno moko zmešali z belo, v enakem razmerju.

Tako pečen kruh v krušni peči je imel poseben, zelo dober okus, pa tudi vonj je bil drugačen, prav zaradi vinskega kvasa. Bil je rahel, skorja pa je bila hrustljava. Hlebce so zavijali v papir ali blago, da se ni presušil. Rezali so ga na debele dolge rezine in ga jedli z domačim sirom na katerega so posuli sladkor. Namazali so ga tudi z marmelado, medom in toplim oljčnim oljem z zelišči. Kruh so jedli pri vseh obrokih, ki jih je bilo pet, poleg glavnih obrokov še dopoldanska in popoldanska 'merenda', malica, za dopoldansko malico skupaj s solato, za popoldansko pa s kavo. Na poljih so delali najeti delavci, ki so komaj čakali na obrok hrane. Delali so za hrano, košček kruha, ki so ga lahko odnesli domov, morda za cigarete. Življenje takratnih ljudi, ki so bili brez svoje zemlje, je bilo zelo težko.

Na vprašanje, kaj ji pomeni kruh, je gospa Giuliana takoj odgovorila: »Ljubezen, ljubezen, ... Ko kruh položimo na mizo, mora biti vedno pravilno obrnjen, tako da gleda navzgor. Tako me je naučila mama, njo pa njena. To navado sem prenesla tudi na svojega moža, hčer in vnuka. Ko smo bili majhni, smo kruhu dali še poljubček. Brez kruha še danes nimamo obroka, čeprav le majhen košček.«