MENU‎ > ‎In še kaj‎ > ‎

Objave - In še kaj

Notranjost od zunaj, avtorica: Mojca Zelenko, junij 2016

objavljeno: 24. jun. 2016 16:30 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. jun. 2016 16:45 ]


Nova pesniška zbirka Franca Tominca z ilustracijami Darija Novaka

»Čedalje več delamo in čedalje manj se ukvarjamo s kulturo in ustvarjanjem.« To misel je izrekel Franc Tominec na predstavitvi svoje tretje pesniške zbirke z naslovom Notranjost od zunaj v postojnski knjižnici prejšnji četrtek.

In mi je dala misliti.



Večkrat obiščem kulturni dogodek tako imenovanih amaterskih ustvarjalcev, pa naj gre za plesalce, pevce, slikarje ali pesnike.

Prav tako hodim gledat in poslušati predstave in razstave profesionalcev. In se vedno pogosteje sprašujem, zakaj delamo v svojih glavah tako razliko med ljubiteljskim in profesionalnim ustvarjanjem?

Zakaj sploh uporabljamo izraz amaterski pevec, amaterski plesalec, amaterski slikar in na drugi strani le pevec, plesalec, slikar, ko gre za profesionalne umetnike?

Ali zaradi tega, ker menimo, da umetnina profesionalnega umetnika pusti trajnejšo sled od umetnine amaterskega?

Ali jo res?

Franc Tominec je pesnik, slikar in še marsikaj, amaterski, se ve. Tako se deklarira sam in tako ga pač brez razmišljanja dojemamo odjemalci njegovega ustvarjanja. In ob njem in prav v isti zbirki nastopa še en ustvarjalec, ki mu tudi pravimo amaterski, to je ilustrator te zbirke Darij Novak.

Pa vendar sem se prav ob tokratni predstavitvi pesniške zbirke vprašala, zakaj je tako. Kajti za pesmi iz te zbirke nikakor ni možno trditi, da so amaterske, če naj imamo v mislih tisti slabšalni pomen besede amaterski, ki se nam je že nekaj tega zasidral v zavest. In prav tako ne moremo tega trditi za risbe Darija Novaka.

Bojana Čampa je v spremni besedi pesniške zbirke Notranjost od zunaj med drugim zapisala:

» Partitura besed pripoveduje elementarno, preprosto, a z globokim občutkom za opazovanje življenja, ljudi in pojavov v njem. Subtilna zaznavanja drobnih, a pomembnih utrinkov človeškega bitja prehajajo iz preprostega vsakdana do bežnih odstiranj duše in globokih uvidov srca.«

Če sem z iztrganim citatom iz spremne besede poskusila opisati Tominčevo poezijo, bi za opis Novakovih ilustracij lahko uporabila skoraj iste besede.

Vsaka risba je svoja lastna pripoved in ne potrebuje nujno pesmi ob sebi. In vendar ji Tominčeve besede dodajo sok.

Enako lahko rečemo za poezijo. Ne potrebuje nujno Novakove risbe, vendarle pa je pesem zaradi nje polnejša.

Ko listam to knjigo poezij, je vsaka stran umetnina zase. In vsaka stran posebej odtiskuje celo paleto čustev in občutenj v zavest. In postavlja vprašanja o bivanjskem smislu in človekovi biti.

In na vprašanje »Kaj je življenje«, poda skoraj srhljiv odgovor:


»Vdih …

Izdih …

Življenje je tisto vmes.«


Napisala in fotografija: Mojca Zelenko
Ilustracija: Darij Novak




3. Istrski maraton, Nadaljujem s tekom, avtor: Vanja Čibej

objavljeno: 11. apr. 2016 23:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. apr. 2016 01:10 ]

V nedeljo, 10. 4. 2016,  se je na obali odvijal 3. Istrski maraton, ki povezuje vsa tri obalna mesta Izolo, Koper in Piran. Istrski maraton je postal množičen športni dogodek, ki promovira zdrav način življenja in predstavlja nekakšen uvod v turistično sezono. 

Tako se je tudi letos, zdaj že tretjič zapored, udeležila tudi Erna Čibej, "superavnateljica", kot so jo imenovali v intervjuju v reviji Tekac.si. Erna Čibej je ravnateljica Osnovne šole Dravlje v Ljubljani. S tekom se je začela ukvarjati šele pri svojih 57. letih, že lani, pa je pri svojih 60. letih pretekla tudi svoj 1. maraton. Posebnost njenega 1. maratona je, da se ga je udeležila v New Yorku in ga odlično pretekla v 4 urah, 41 minutah in 55 sekundah. 

Istrski maraton predstavlja zanjo uvod v predpriprave na naslednjo tekaško sezono. Tako kot lani je tudi letos tekla na rekreativnem teku. Letošnja trasa je bila dolga 11,5 km (Portorož-Strunjan-Piran-Portorož), pretekla ga je v 1 uri, 10 minutah in 17 sekundah. Odličen čas za njeno starost!

Letos je Erno spremljala tudi njena soseda, vrhunska triatlonka Nataša Nakrst, ki jo ves čas spremlja, spodbuja in motivira ter pripravlja program njenih treningov.



Nataša Nakrst in Erna Čibej po teku




Tudi predsednika Slovenije Boruta Pahorja smo ujeli v objektiv




Boruta Pahorja je pozdravila Nataša Nakrst, ki je bila njegova sošolka v srednji šoli.




Čakanje na prve tekače 


 

Kolajne je delila mestna dama




Počitek po napornem teku




Zadnji metri





Navdušenje na cilju






Napitki za izčrpane tekače





Z
apisala: Vanja Čibej
Fotografije: Nika Korsič






Selivke se vračajo - rubrika v Virtualni galeriji

objavljeno: 29. mar. 2016 00:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. mar. 2016 00:58 ]

V dneh, ko vsak dan prebiramo novice o preseljevanju narodov - če begunsko krizo umestimo v zgodovinski okvir - najbrž ne pomislimo na vsakoletno selitev ptic. Na pot jih ne silijo medsebojni spopadi zaradi različnih prepričanj, prisiljene so se seliti zaradi podnebnih okoliščin, ko se življenjske razmere letnim časom primerno poslabšajo. Pravzaprav se jih večina odseli še v blagostanju, ko je jagodičja in žuželk še na pretek, pravimo, da se instinktivno ravnajo po notranji uri in jih imenujemo prave selivke. Druge se selijo glede na dane okoliščine, običajno potujejo le toliko kolikor je potrebno, da najdejo primerna prehranjevališča. Imenujemo jih klateške selivke. Med pravimi selivkami najdemo takšne, katerih celotna populacija se odseli in takšne, pri katerih se odseli le del populacije, odvisno od zemljepisne razširjenosti posamezne vrste. Prave selivke potujejo bodisi frontalno, bodisi po koridorjih, večinoma po isti poti tako jeseni kot spomladi, klateške selivke pa nemalokrat v krogu, pri čemer se pri nas pojavljajo bodisi spomladi bodisi jeseni.

Spomladi, ko se selivke vračajo skozi naše kraje, jih lahko opazujemo kot preletnice, kar pomeni, da pri nas ne gnezdijo ali kot povratnice, kar pomeni, da so se iz prezimovanja vrnile v svoj gnezditveni okoliš. Prve ostanejo pri nas le toliko časa, da si opomorejo, kar lahko traja nekaj ur ali nekaj dni, druge seveda ostanejo. Glede na velikost našega ozemlja pa sicer velja, da se večina selivk namenjenih bolj ali manj na sever pri nas niti ne ustavi, torej ne prekine svojega potovanja z namenom počitka.

Tako seleče se osebke kot povratnike, govorimo o pravih selivkah, prepoznamo po vedenju. Utrujene čepijo na mestu ali pa se pospešeno prehranjujejo, kar oboje lahko počnejo v jatah ali raztreseno. Tudi varnostna razdalja pred človekom je manjša kot običajno. So pa tudi vrste, ki že na preletu kažejo gnezditveno razpoloženje - s petjem ali druženjem v paru - četudi so še kako oddaljene od gnezditvenega okoliša.

Vedno sem se spraševal, kako to, da si zanimivi dogodki v zvezi s selitvijo ptic ne zaslužijo medijske pozornosti. Mogoče ne bom nikoli dočakal, da bi se na naslovnici dnevnega časnika ali pri tv dnevniku pojavila novica, da se je ta ali ona vrsta ptic včeraj ali danes vrnila ali preletela naše kraje. Morda je štorklja izjema, ki potrjujejo pravilo, tako kot ta rubrika na straneh SpletnegaČasa.

Iztok Geister



Za ogled nabora ptic, ki ga je za vas izbral in ga izbira Iztok, kliknite na spodnjo fotografijo:

http://virtualnagalerija.inovelmedia.si/selivke-se-vracajo
Fotografija: Iztok Geister, Šmarnica

Utrinek, Iztok Geister

objavljeno: 24. feb. 2016 03:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. feb. 2016 03:33 ]

VODOMEC Alcedo atthis 


Fotografija: Marjan Cigoj 

Fotografije vodomca nas vedno navdušujejo. Dovolj, da ptica le čepi na veji nad vodo, smaragdna modrina njenega nadrepnega perja vtisne posnetku nepozabni pečat. Vznemirljivejši so seveda prizori z ribo v kljunu, obrnjeno živalsko iznajdljivo z glavo naprej. Razburljivejši tisti med strmoglavljenju v vodo, ko kapljice kot razstreljene zameglijo prizor. In očarljivejši, kot v sanje potopljeni, posneti pod vodo. Posnetek Marjana Cigoja pa nam razodeva tenkočutni odtenek ptičjega značaja. Vodomec sprošča svojo napadalno naravo na žametno voljnem valju rogozovega ženskega socvetja.

Iztok Geister
 


Prostovoljstvo ali "delo osvobaja človeka", Zarja Trkman

objavljeno: 29. jan. 2016 03:18 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. jan. 2016 07:06 ]

Prostovoljstvo ali "delo osvobaja človeka"


Sprašujem se, ali delo res osvobaja človeka. Po moje ga osvobaja. Ne morem pa mimo dejstva, da nekdo, ki hoče delati, in to celo zastonj kot prostovoljec, tega ne more početi. Moja preprosta logika tega ne more in ne more razumeti. 

Naj osvetlim zgodbo, ki se je zgodila trem mladim, ki so se podali na pot, ki je vse prej, kot lahka v tej preljubi deželici na sončni strani Alp. Dogaja se v neokrnjeni naravi, sredi tako lepe Trnovske in Banjške planote, konkretneje na Lokvah, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih naravnost cvetela tako v zimskem kot tudi v spomladanskem času. Takrat je bilo res veliko snega in se je marsikateri prihodnji skakalni ali smučarski šampion (recimo Jure Franko) prav tam naučil smučati ali skakati, tam so organizirali nič koliko tečajev za vaditelje in učitelje smučanja, ki so bili res kakovostni (vem iz lastnih izkušenj, saj sem prav na Lokvah pridobila naziv vaditelja smučanja). Raj na zemlji bi lahko rekla, so bile tedanje Lokve. 

Fotografija: Wikipedia

Danes si troje mladih, zagnanih ljudi prizadeva Lokvam povrniti nekdanji sijaj, ki so bile prava Meka tudi za zamejce in Italijane tržaške pokrajine. Poleti so se hladili v senci mogočnih dreves, pozimi in ob koncih tedna so otroke pripeljali na njihovo najbližje smučišče, ki je bilo res primerno za učenje smučanja. 

No: troje mladih je ustanovilo Zavod Turistično središče Planota in najelo Penzion Planota od Evroinvesta v stečaju (da, prav ste prebrali, od tistega, ki je zgradil zloglasno stolpnico Eda sredi Nove Gorice). Vse svoje prihranke so ti mladci porabili za obnovo penziona, ki poleg restavracije ponuja tudi 20 prenočišč v šestih sobah s kopalnico, pa tudi savno si gostje lahko privoščijo. Penzion Planota je začel obratovati 20. oktobra lani. Ljudje so izredno zadovoljni s ponudbo, v glavnem domačih jedi, ki jih dandanes marsikdo pogreša. Skupaj z domačini, ki jim ni vseeno za Lokve in BIT planoto, dorečejo marsikatero odločitev, kako naprej, kako zopet vzpostaviti Lokvarski raj. In sicer ob prasketanju ognja v velikem kaminu sredi restavracije. 

Ti mladi so sklenili pogodbe o prostovoljnem delu, pa se je zataknilo pri inšpektorici, mislim, da tržni, ki jim je rekla, da pa tako ne bo šlo. Morajo se zaposliti in ne morejo prostovoljno delati. Po besedah teh mladih, zagnanih ljudi, bi, če bi se zaposlili, propadli v dveh mesecih. 

Zastavljam si vprašanje, kam pelje politika to državo. Zakaj na vse načine preprečuje mladim, da bi delali, in to celo zastonj, da bi vlagali v projekte, ki so smiselni, ki vodijo ljudi nazaj k naravi, v še dokaj neokrnjen del Slovenije, med drevesa, na sonce, med zasnežene travnike in pašnike, med petje ptic in poslušanje vetra, to tako čudovito melodijo sveta. 

Le kam gre ta naš planet in z njim človeštvo, če ne znamo več biti malo manj po črti zakona in malo več po »zakonu« človečnosti, spoštovanja in razumevanja. 


Zarja Trkman

Tečem in se pripravljam na Newyorški maraton 2015

objavljeno: 13. apr. 2015 03:27 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. jan. 2016 20:51 ]

Tečem in se pripravljam na newyorški maraton 2015 

Imam posebno čast in srečo, da lahko iz prve roke pišem o osebi, ki bo tekla na letošnjem newyorškem maratonu, ki bo 1. novembra 2015 (originalni naziv, TCS New York City Marathon). Na maratonu lahko tečeš le, če dosežeš dobre tekaške rezultate v preteklem letu ali če te enostavno izžrebajo. 

Erna Čibej, moja svakinja, je v preteklosti dosegla predpisano normo in se s svojimi dobrimi rezultati avtomatično uvrstila na ta množični, najbolj slaven in prestižni maraton. Nanj pa jo je prijavil njen sin, ki živi in dela v New Yorku, za darilo za njen rojstni dan.

Velja omeniti, da je prav včeraj praznovala svoj 60. rojstni dan. Tako naporen podvig, kot je tek na 42 km dolgi trasi po Newyorških ulicah pa resnično, v njenih letih, nista kar tako. Pred leti sem imela priložnost doživeti in spremljati Newyorški maraton, kjer sem burno navijala za njenega sina Vida Čibej. Nikoli si nisem zares predstavljala, da je tek na take dolge proge tako zelo naporen in dejansko rezerviran za tiste najbolj motivirane in z jekleno voljo. Naporen je bil tudi za nas, gledalce, ko smo tekali, hiteli in se prevažali po podzemni železnici, da smo lahko ujeli Vida med njegovim tekom in ga spodbujali, trepetali, glasno navijali zanj ter mu mahali s slovensko zastavo. Takrat Erna še ni tekla na maratonih, nekaj zadnjih metrov, malo pred ciljem, pa je navkljub vsem varnostnim pravilom stekla na cesto in tekla skupaj z Vidom ter nad glavo vihtela zastavo. 

Tako bo približno tudi letos, le da bo vloga nekoliko obrnjena. 



Prvi zaresni letošnji preizkus kondicije je bil 2. istrski maraton v Izoli


Erna se je na maraton pripravljala vse leto, veliko teče, kolesari in se preko joge sprošča.

Aprila pa se je prijavila na najbolj slikovit istrski maraton, saj se tekaška proga iz leta v leto spreminja in prehaja iz ene obalne občine v drugo. Lani je bila v Kopru, letos v Izoli, prihodnje leto pa bo v Piranu. Ker ima kar nekaj vzponov in strmih spustov, sodi istrski maraton med zahtevnejše. 

Tokrat je izbrala rekreativni tek v dolžini 10 km. Mnogi so tek odtekli, vsi ostali, ljubitelji virtualne resničnosti, pa lahko "odtečemo" progo tako, da si jo ogledamo na filmu.




V samem središču Izole, v pričakovanju tekačev na cilj in preverjanje končnega rezultata

 

 
 
fotografija: Vanja Čibej, 2. istrski maraton, Izola, april 2014



Z rezultatom na 2. istrskem maratonu je bila zadovoljna, tudi njen mož, ki jo ves čas spodbuja in spremlja njeno pripravljenost. 

Kaj pa danes? Do Newyorškega maratona je še dobra dva tedna. Ob vprašanju, kako je z njeno kondicijo, mi je odgovorila, da je pripravljena in naslednji teden že leti čez lužo.

Mi pa bomo doma, njene vmesne rezultate bomo spremljali preko interneta, stiskali pesti in bili v mislih z njo. Ko se bo vrnila domov, jo bomo o vsem doživetem bolj podrobno povprašali in objavili intervju.



Vanja Čibej



Peka kruha nekoč, v Istri, avtor: VC, 10.3.2015

objavljeno: 9. mar. 2015 23:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. mar. 2015 08:35 ]


Kdo pripoveduje 


Giuliana Hussu je 74 letna gospa, prijetna in živahna sogovornica. Zelo rada pripoveduje o svojem življenju in o istrskih običajih iz svojega otroštva. Rodila se je na Pomjanu, v družini Peroša, vendar je prvih devet let preživela pri svoji noni, Ani Koren iz Vanganela. Nato je živela na Pomjanu, pri drugi noni, skupaj z mamo, bratom in sestro, oče pa je delal v Italiji kot bolničar. Bila je najmlajši otrok. Vendar sta ji oče in mama kmalu umrla, v razdobju treh let. Takrat je otroke vzela v skrbništvo njihova teta, očetova sestra. Ko je dopolnila 14 let, je odšla v Trst. V Trstu se je zaposlila kot kontrolorka v tržaškem pristanišču, vmes pa se je izšolala za šiviljo. Nekaj let kasneje si je v Trstu ustvarila družino. 


Velika krušna peč na Pomjanu 


Njen prvi spomin seže, ko so pekli kruh v 'črepnji', v veliki okrogli litoželezni posodi s pokrovom, za peko v oglju, za podpeko na prostem. V zemljo so skopali luknjo, zakurili ogenj, počakali na žerjavico in nato vanjo položili posodo in spekli kruh. Kasneje pa so začeli zidati velike krušne peči. Na Pomjanu sta Toni Peroša in njegova mama, Vanca Peroša, peko kruha modernizirala. Zgradila sta veliko krušno peč. Sama nista imela dovolj 'grunta', zemlje, za obdelovanje, zato sta si domislila gradnjo peči, ki bi služila vsej vasi. Tako so v tej peči pekli kruh vsi vaščani. Bila je neke vrste skupna pekarna, le da je lastnik poskrbel, da je bila peč zakurjena, za vse drugo pa so poskrbeli vaščani sami. Običajno so imeli dogovorjene določene dneve v tednu, ko so ga lahko pekli. Vsaka družina je dobila svojo številko dneva. Njihova družina je pekla kruh ob četrtkih. Lastnik krušne peči pa je peč zakuril in poskrbel, da je bila peč primerno topla in čista. Peč je bila zgrajena iz 'tavell', to so bile ročno izdelane tanke opeke. Bila je ovalne oblike, kot ima obliko polovica jajca ali iglu. Imela je polkrožna vrata, nad njimi pa odprtino, ki so jo po potrebi odpirali in zapirali s kamnom, ki se je dovolj dobro prilegal odprtini. Z njim so uravnavali temperaturo zraka v peči. Pa tudi vodo so polivali na ogrete 'tavelle', da se je zrak primerno ovlažil in po potrebi malce ohladil. Zjutraj je gospod Toni Peroša zakuril peč, z robido, ki so mu jo prinašali vaščani. Danes je robida rastlina, ki se hitro razrašča in se je kmetje ne veselijo preveč, a v tistih časih pred, med in po 2. svetovi vojni, je bila robida zelo iskano grmovje. Gozdovi in obronki njiv so bili popolnoma izčiščeni. Robida je bila takrat iskana kot zlato, je rekla gospa Guiliana, kajti bila je zelo primerna za kurjavo v krušni peči. Včasih so pravili, da robida v peči 'štrka', poka.

Družina gospe Guliane je imela veliko posestvo oz. 'grunt' , kot ga sama imenuje, sami so pridelovali pšenico, koruzo, različno zelenjavo ter veliko vrst sadja, od melon, lubenic do sadovnjakov češenj, fig, hrušk, sliv, orehov, mandljev … Samo jabolk so imeli 20 različnih vrst. Imeli so tudi vinograde in velike oljčne nasade. Tudi za živino so skrbeli, imeli so konje, krave, prašiče, 'mušo', osla ter perutnino. Meso so shranjevali v 'šterni', vodnjaku, ki je imel dovolj nizko temperaturo, da se je hrana obdržala tudi po mesec dni. Hrane jim torej nikoli ni primanjkovalo, le oblačila so bila zelo draga. Vse svoje pridelke so tudi prodajali na tržnici v Kopru in Trstu. Do Kopra je nona hodila peš, v Trst pa se je vozila z ladjico, t.im. 'vaporetto', ko so linijo ukinili, pa z avtobusom. V Trst in Koper je hodila vse do leta 1987.

V hiši so imeli odprto ognjišče pa tudi krušno peč, oblečeno v ploščice, in v kateri so prav tako pekli kruh, pozimi pa so ob večerih na njej ležali in se greli. 

Za pripravo testa je skrbela nona, ki je vstajala ob četrtkih, zgodaj zjutraj, natanko ob 2. 30. uri in začela mesiti kruh v veliki leseni kadi- 'kodinji'. To je pravokotna posoda velikosti zibelke, s štirimi ročaji, ki so jo nato ženske nosile na glavi. Testa je bilo za 16 hlebcev, povprečno je posamezen hlebec tehtal po 2 kilograma. Kvasni nastavek so pridelovali iz grozdja. Ko je grozdje začelo vreti in proizvajati peno, so jo pobirali in jo v kupčkih sušili na belih krpah. Posušeni snovi so pravili 'škrlica' in je je bilo ravno dovolj za 16 hlebov, 'balote' pa so bile za manjšo količino kruha, za 3 do 4 kilograme kruha. Šele po vojni se je dobil pivski kvas. Najprej je torej zamesila kruh (moka, kvasni nastavek- 'škrlica', voda, sol, malo oljčnega olja in malo 'štrutta,' svinjske masti) v 'kodinji' in ga pustila vzhajati. Po določenem času je s prstom preverjala, ali je testo dovolj vzhajano. Glede na globino ugreza, ki jo je naredil pritisk prsta, je ugotovila, ali je testo vzhajano dovolj in v tem primeru je oblikovala hlebce, ki jih je polagala na desko ter pustila, da so hlebci ponovno vzhajali. Ob dogovorjeni uri si je 'kodinjo' z vzhajanimi hlebci postavila na glavo in jo odnesla v »pekarno«. Lastnik peči je zjutraj zakuril in tudi počistil žerjavico iz dna pečice z metlo, ki je bila narejena iz listja koruze. Imeli so okrogel pladenj z dolgim ročajem, podoben, kot jih imajo danes za peko pic, s pomočjo katerega so polagali hlebce, enega za drugim, v peč. Temperaturo peči so pred peko preverjali tako, da so potresli moko po dnu peči – če je bila prevroča, se je moka zažgala in potem so peč ohlajevali z reguliranjem zaprtosti odprtine na peči. Kruh se je nato pekel eno dobro uro, morda deset minut več. Za plačilo si je lastnik krušne peči zadržal en hlebec. Tako dobljen kruh je porabil zase, pa tudi prodajal ga je tistim, ki si ga iz različnih razlogov sami niso pekli. Peč je bila velika, v njej so lahko hkrati napekli tudi do 20 velikih hlebcev.


Pekarna v Vanganelu


Že prej omenjena nona gospe Giuliane, Ana Koren, pri kateri je gospa Giuliana živela v otroštvu, je imela v Vanganelu pravo pekarno. Pri njih so pekli kruh za Koper, pa tudi za vasi okoli Kopra. Ob hiši so imeli krušno peč zgrajeno s 'škrlicami', še večjo, kot je bila na Pomjanu. V njej so lahko hkrati napekli tudi 30 hlebcev in več. Poleg hlebcev so pekli različne oblike manjših kruhov: kornete, pletenice, sladek kruh - buhtlelje, pince, kruh s figami, ki so ga narezali na tanke rezine, bele piškote posute s sladkorjem in mandlji, maslen kruh z orehi, potico … Pecivo so pekli enkrat na teden, v petek in soboto. Običajno so ga napekli za dve veliki košari. Za sladek kruh so ogreli peč na manjšo temperaturo. Drobno pecivo se je namreč zelo hitro speklo. Včasih so ga obarvali v različne barve (rožnato, rdeče in rumeno) in ga posuli z grobo mletim, sladkorjem rumene barve. Barvila in sladkor so kupovali v Trstu. Ob nedeljah so hodili njeni sinovi, tudi gospa Giuliana, pred cerkev, in tam prodajali pecivo. Ob praznikih, na primer za Veliko noč, pa so vaščani iz okolice Kopra pri njih naročali pince. Kruh in druge izdelke iz testa pa so prodajali, poleg vaščanom, tudi trgovinam v Kopru in Trstu. Kmetje so na tržnicah prodajali prosto, ni bilo treba imeti nobenega dovoljenja, tudi davkov na prodajo niso plačevali. Gospa Ana Koren je bila zelo podjetna ženska. Ni imela šol, ni znala ne brati, ne pisati, toda bila je podjetna. Ko je v Istri nastopila predvojna kriza, je za ugodno ceno kupovala zemljo in vztrajno povečevala svoj »grunt«, ki so ga kasneje podedovali njeni potomci. Vse, kar se je dalo kupiti, od kmetijske mehanizacije do modernih strojev, je tudi sama kupila.


Pšenica

Obe družini, tako po mamini, kot po očetovi strani so sami pridelovali pšenico. Pšenico so sejali zadnje dneve oktobra, novembra je pšenica že pognala. Semena so sami gojili. Imeli so tri vrste pšenice: belo, rdeče-rumeno in črno. Najbolj cenjena je bila belica, ki pa je bila zelo občutljiva. Če je niso poželi pravočasno in ob pravem vremenu, so se semena usula. Želi so jo na roke, včasih so najeli delavce, a najraje so jo poželi sami, saj so morali biti previdni, da ne bi izgubili preveč semen. Žetev se je običajno začela julija, zgodaj zjutraj, okoli štirih, trajala je do desetih, ker je potem sonce preveč osušilo semena. Če jim ni uspelo požeti do desete ure, so počakali do večera in takrat nadaljevali z delom. Naredili so snope, ki so jih vezali z upogljivimi vejami iz beke (drevo). S snopi so nato ravnali zelo previdno, da ne bi izgubili preveč semen. Pri njih doma so imeli posebne naprave, imenovali so jih robat - za mlatenje pšenice, ločevalnik za semena, slamo in tekoči trak, kamor se je trosila slama, ki so jo nato shranjevali v žaklje. Imeli so tudi manjši mlin, ki ga je poganjala elektrika, na baterije. Vse dele pšenice so uporabili, slamo za steljo v hlevu in hrano za konje.

Poleg pšenice so od žit gojili še koruzo in 'sirk', sirek, katerih zrna so bila namenjena za živalsko krmo.


Okus istrskega kruha

Kruh so pekli iz bele in črne moke, včasih so moko mešali, odvisno, katere moke so imeli več. Velikokrat so pekli koruzni kruh, tako da so koruzno moko zmešali z belo, v enakem razmerju.

Tako pečen kruh v krušni peči je imel poseben, zelo dober okus, pa tudi vonj je bil drugačen, prav zaradi vinskega kvasa. Bil je rahel, skorja pa je bila hrustljava. Hlebce so zavijali v papir ali blago, da se ni presušil. Rezali so ga na debele dolge rezine in ga jedli z domačim sirom na katerega so posuli sladkor. Namazali so ga tudi z marmelado, medom in toplim oljčnim oljem z zelišči. Kruh so jedli pri vseh obrokih, ki jih je bilo pet, poleg glavnih obrokov še dopoldanska in popoldanska 'merenda', malica, za dopoldansko malico skupaj s solato, za popoldansko pa s kavo. Na poljih so delali najeti delavci, ki so komaj čakali na obrok hrane. Delali so za hrano, košček kruha, ki so ga lahko odnesli domov, morda za cigarete. Življenje takratnih ljudi, ki so bili brez svoje zemlje, je bilo zelo težko.

Na vprašanje, kaj ji pomeni kruh, je gospa Giuliana takoj odgovorila: »Ljubezen, ljubezen, ... Ko kruh položimo na mizo, mora biti vedno pravilno obrnjen, tako da gleda navzgor. Tako me je naučila mama, njo pa njena. To navado sem prenesla tudi na svojega moža, hčer in vnuka. Ko smo bili majhni, smo kruhu dali še poljubček. Brez kruha še danes nimamo obroka, čeprav le majhen košček.«




1-7 of 7