In mi je dala misliti.



Večkrat obiščem kulturni dogodek tako imenovanih amaterskih ustvarjalcev, pa naj gre za plesalce, pevce, slikarje ali pesnike.

Prav tako hodim gledat in poslušati predstave in razstave profesionalcev. In se vedno pogosteje sprašujem, zakaj delamo v svojih glavah tako razliko med ljubiteljskim in profesionalnim ustvarjanjem?

Zakaj sploh uporabljamo izraz amaterski pevec, amaterski plesalec, amaterski slikar in na drugi strani le pevec, plesalec, slikar, ko gre za profesionalne umetnike?

Ali zaradi tega, ker menimo, da umetnina profesionalnega umetnika pusti trajnejšo sled od umetnine amaterskega?

Ali jo res?

Franc Tominec je pesnik, slikar in še marsikaj, amaterski, se ve. Tako se deklarira sam in tako ga pač brez razmišljanja dojemamo odjemalci njegovega ustvarjanja. In ob njem in prav v isti zbirki nastopa še en ustvarjalec, ki mu tudi pravimo amaterski, to je ilustrator te zbirke Darij Novak.

Pa vendar sem se prav ob tokratni predstavitvi pesniške zbirke vprašala, zakaj je tako. Kajti za pesmi iz te zbirke nikakor ni možno trditi, da so amaterske, če naj imamo v mislih tisti slabšalni pomen besede amaterski, ki se nam je že nekaj tega zasidral v zavest. In prav tako ne moremo tega trditi za risbe Darija Novaka.

Bojana Čampa je v spremni besedi pesniške zbirke Notranjost od zunaj med drugim zapisala:

» Partitura besed pripoveduje elementarno, preprosto, a z globokim občutkom za opazovanje življenja, ljudi in pojavov v njem. Subtilna zaznavanja drobnih, a pomembnih utrinkov človeškega bitja prehajajo iz preprostega vsakdana do bežnih odstiranj duše in globokih uvidov srca.«

Če sem z iztrganim citatom iz spremne besede poskusila opisati Tominčevo poezijo, bi za opis Novakovih ilustracij lahko uporabila skoraj iste besede.

Vsaka risba je svoja lastna pripoved in ne potrebuje nujno pesmi ob sebi. In vendar ji Tominčeve besede dodajo sok.

Enako lahko rečemo za poezijo. Ne potrebuje nujno Novakove risbe, vendarle pa je pesem zaradi nje polnejša.

Ko listam to knjigo poezij, je vsaka stran umetnina zase. In vsaka stran posebej odtiskuje celo paleto čustev in občutenj v zavest. In postavlja vprašanja o bivanjskem smislu in človekovi biti.

In na vprašanje »Kaj je življenje«, poda skoraj srhljiv odgovor: