Plavala si petnajst let, do vnetja ušes

---

"Saj mi dovoliš, da uživam v plavanju? Veš, kako te pogrešam!" Oči se mi orosijo, knedelj je v grlu, v glavi napetost, občutek, da bom eksplodirala. Bum! In streznim se. Ničesar ne morem spremeniti. Zgodilo se je. Nikakor nisem pomislila, da bi spregledala prve znake vnetja tvojih ušes.

"Ah, ti ne moreš več uživati v plavanju, potapljaš se. Vseh petnajst let sva vsaj pol leta bili ob primernem vremenu v objemu morja, tudi po uro dolgo. Lani si šla tako radostno v morje, lajala njemu v pozdrav in nam v pogum, da se ti čim prej pridružimo. Prišel je val, nisi mu bila kos, zalil te je, stresla si z glavo, zadek ti je šel pod gladino vode. V sekundi sem bila pri tebi, te podprla za prsni koš in te povlekla na kopno. Popila sem kar nekaj morja, a čvrsto sem te dvigovala na gladino." 

Božam jo, ona leži stisnjena ob tla. Nežno jo božam v enem potegu od glave do repa. Moja lahka roka nežno drsi in stara dlaka ima resast občutek. Zavedam se, da je čas za krtačenje prišel hitreje kot do zdaj.



"Ah, tvoje srce je polno občutkov svobode, ki si ga občutila med plavanjem z menoj. Pomisli, vselej si plavala z menoj in samo z menoj si šla v vodo. Jurij je bil užaljen. Dolgo mi ni povedal, da ne gre s teboj, ker nočeš z njim plavati."

Božam te po licu, uhljev ne premakneš. Lepo ti je.

"Skoraj vsakokrat sem te doma umila s sladko vodo, najprej je bila zelo topla, nato pa čedalje bolj mrzla in stresala si se in tekala po trati, radoživa, srečna. V kotu sosedinega okna sem pogosto videla senco in jezen pogled. In ti si nagajivo lajala v smeri sosede. Vedno sem obžalovala, da ne moreva s sosedo deliti prvinske sreče. Kajne?" 

In tvoj pogled se ustavi na mojem obrazu kot bi hotela potolažiti in sprejeti dejstvo.

Morja si se naužila od prvih mesecev 1998 vse do lani. Žal, ti je morje namočilo sluhovod. Čeprav niste ovčarji nagnjeni k vnetjem sluhovoda, se je zgodilo, da se ti je zaredila glivica in dva meseca sva spirali dvakrat dnevno obe ušesi. Vem, prepozno ali kasno sem prepoznala, da stresaš z glavo zaradi vnetja sluhovodov. Mi lahko oprostiš, prosim?"

In zopet se mi oko orosi, cmok v grlu, vrtenje in šumenje v glavi. Kot, da bi prišel tornado in vrtinčil v rano, ki ponovno zakrvavi. Dvigneš glavo in jo položiš na moja kolena. In solze sreče mi drsijo po licu. Pravijo, da so solze, srčni dragulji in vredna si jih. Postajam panična? Prav, tudi prav. Saj nikomur ne škodim, sami sva, sami v objemu piša morja, drobne kaplje se nama posedejo in mene drobno požgečkajo. To malomarnost sem plačala, drago plačala. Med vnetjem nisva mogli plavati. Po vnetju pa nikoli več nisi zavijala kot volkovi.

---

Naglušnost po vnetju ušes

---

"Vena poj!" in ostaneš kot si. Neodzivna si. "Vena poglej me!" in iščem očesni stik. Gledaš me. "Vena, poj!" Odmakneš glavo z mojih dlani, pogledaš v tla. Zakaj me ne ubogaš!? Le zakaj nočeš več zatuliti. Sprašujem se in dobim opravičilo in ne silim več vate. Spoštujem te. Omamljena se ne sprašujem več. In prikrivam si resnico, da ne slišiš več ali da slišiš zelo slabo. Od tod sledi, da se glasovnega sporazumevanja ne uporabljam več. In moji otroci so zadovoljni, ker je več tišine.

Pa tako čudovito si pela, zavijala, kot pravi volk. In tako na ukaz si to naredila. Ob polni luni si bila tiho. Čudovita si, ti moja božanskost! Ah, minilo je ... ta starost!

---

Venin podvig

---

Vena stopica na mestu. Glava sklonjena. Zadnje tace razkrečene, širokotirna postavitev daje občutek nesigurnosti, da bo zdrsnila in padla na trebuh. Ta starost je grda! Nemočna sem. Ne morem ji pomagati. Niti je ne morem poleči, niti ji ne morem odpraviti bolečin zaradi pritiskanja vretenčnih izrastkov na izstopiščih živcev v križu. Ah, morda pa bi le morala vztrajati pri dajanju glukozamina. Tablete so ji naredile stranske učinke in je bila nenormalno žejna, hujšala je in bruhala. Ah, kaj, ko ni hotela niti zlepa niti zgrda pogoltniti ne vitaminsko tableto ne glukozamina, drugo pa nisem našla, žal. Nisem imela srca, da bi jo vsakič prisilila, kajti morala sem ji poriniti tableto v goltanec, sicer je vse izpljunila.

Po dolgih sekundah je priklonila glavo in spuščala zadnjico. Izgubila je kontrolo postopnega spuščanja in topo pristala na peščenih tleh. Zastrigla je z uhlji, povesila pogled, kot bi hotela reči: " Pusti me, ti kar pojdi!"

Sprednji tački je iztegnila predse in položila nanje gobček. Zadnji tački sta bili v celoti iztegnjeni. Pogledala me je z očmi. Pobožala sem jo po glavi in vse do repa. Tako so me naučili, da se sporoča psu, da ga ceniš in se umiri. Potrepljala sem jo po čudovito belo bleščeči daljši dlaki na prsih. Tako se daje psu priznanje, pohvalo. Poljubila sem jo na čelo. No ja, ne da bi se prav dotaknila dlake. S posebnim prijemom sem ji omogočila prijetnejše ležanje in lažje vstajanje, ker sem prestavila tačke. Božala sem jo. Prsti so se skrivali v goščavi dlake, ki mi je ostajala med prsti. Pogreznili so se do nežnega puha tik nad kožo. Občutek dotika mi je pričaral materino naročje, varno pribežališče. Širil se je iz več milijonov čutnic dlani in hrbtišča roke. Občutek je čarobno sproščujoč. Drhtela sem od radosti, počutila sem se zelo bogata, privilegirana za to občutenje. Ni vsakomur, vsakokrat dano čutiti in občutiti dotik. Spoznanje, kaj pomeni dotik in kako ga zanemarjamo. Obljubila sem si, da bom več božala svoje otroke in vsakogar, ki mi bo to dovolil.

Priznati sem si mogla, da nič ni večno, tudi Vena ne. Sreča, da jo bom jaz pospremila in ne ona mene. Želela sem si, da bi jo po smrti nagačila. Imela bi jo za svojo večnost duševne topline. Ohraniti želim tisto nepopisno in neponovljivo mehkobo kožuha Vene, ki ni nikoli zaudarjal, ki ni imel posebnega vonja. 

Zavedam se, da sva preživeli osemnajst prekrasnih let. Hvaležna sem ji za vsako minuto, ko me je počakala. Blagoslovljena sem, da v tem času se ni dogajalo nič pretresljivega, da jo je mož sprejel, čeprav ni si je nič želel, da so moji trije otroci dojeli toplino in radost pasje bližine v svoji mladosti. Meni slednje ni bilo dano.

In sedaj ob Veni slišim dih morja, ki mi razpira pljuča, čutim božajočo toplino sončnih žarkov, ki mi poganja srce in plavam s poživljajočo in vzkipevajočo močjo poletnega dne.

Obraz in ne gobec, izraz, ki izraža grobost, v očeh pa mirnost, komaj zaznavno vdrtost pod očmi, blago osivelo dlako gobčka, primerno topel gobček. Spoznam, da potrebuje vodo. V kotu gobčka so ustnice privzdignjene, nasmešek. Ne sopiha. Menim, da ni preutrujena. Kot bi sledila mojemu pogledu. Ko jo gledam, diha mirno, je nasmejana. Ko odmaknem pogled, globoko vdahne, pospešeno diha na odprt gobec. Kot bi mi prikrivala, da je utrujena. Ah, starost, laboratorij je pokazal, da ima iztrošeni ledvici.

V 18-ih letih, kot bi mi hotela dati radost čarobnosti in popolnega zadovoljstva. Položila je glavo med tačke in s pogledom potovala po vsej širjavi stikanja morja in mivke. Morje je bobneče prihajalo, a je na mivki poniknilo v nedrje zemlje.

Vena se ni plašila moči morja. Občudujoče ga je motrila. Tako je bila zleknjena kot bi bila spojena z mivko in kamenčki ... Spremljala je igro sončnih žarkov, ki so se zibali na gladini morja, se potopili in zaplavali proti obali. S svojo jasnino barve so napovedovali zelo vroč dan. Predramilo me je spoznanje, da se bo treba umakniti v senco. Če res želim soobčutiti svobodo morja na svojem telesu, moram zapustiti mehkobo Venine duše.

---

Med plavanjem me Vena opazuje in mi pride naproti 

Stopam po mivki. Stopala se pogrezajo in spodrivajo morje, ki omoči moje podplate in občutek hladu se mi razširi po vsem telesu. Mehkoba in mokrota mivke me spominjata, kako me je mati gugala v svojem naročju, ko sva se potapljali globlje v morje in sem ji gledala v radostne oči. Počutim se varna, čeprav grem v neznano. Objame me želja po letenju. Zakrilim s široko razprtimi rokami in vdahnem, kolikor zmorem globoko. Poletim v nedrje morja. Na obrazu začutim tisočero pesem morskih kapljic. Čeprav ne morem vdahniti, diham svobodo. Morski valovi me ponesejo. Kot bi bila v maternem naročju radosti. Kot bi bila v očetovem objemu spoštovanja. Kot bratovska igrivost in sestrska nagajivost je valovanje morskih valov ob mojem telesu.

Roke režejo mehkobo morja, Morski tok gnete moje noge. Z vsakim odrivom grem v neskončnost življenjske svobode in radosti. Svoboda je tudi to, da sam ne oviraš nikogar na svetu. Vena prihaja v morje. Do kod bo šla? 

Zamah spusti temno misel. Nov zamah, nova dobra misel. Vnovič zamah in še boljša zamisel. Osvobajam se tegob. Morje jih odplavlja. Sproščam strah. Udarjam jezo in val se raztrešči v tisoče kapljic. In te me božajo, pomirjajo. Nikomur ne škodujem. Nikomur ničesar nisem dolžna. Nikogar ne motim. Hvala ti, morje!

Z Veno ob rami je bilo plavanje še neprimerno prijetnejše. Lebdeli sva na morski gladini. Ona s svojim mlinčkom, jaz s propelerjem sva mleli mirno morsko gladino. Ko je bilo morje razburkano, sva plavali koder je bilo morje manj jezno. To je bilo toliko od obale, da so se povratni valovi, ki so butnili ob obalo, že umirili.

Danes plavam sama, čisto sama. Imam le nekaj minut, ker me Vena čaka na obali.


Spomin poleti v čas, ko Vene nič in nihče ni ustavil, da se ne bi zapodila lajajoč v nedrje morja. Bilo je kot " Na juriš!" kot izvidnica na konjih, ki je oznanjala prihod cenjenega vladarja. Stara tri mesece je plavala, z menoj in mojima otrokoma, do boje v Mesečevem zalivu. Ker se je utrudila, sta ji otroka odstopila blazino, da je imela sprednje tačke na njej in sem jo varovala, da ni potonila. Ves strah je spremenila v predanost. Vidim jo, kako odločno vesla do mene. Nato plavava skupaj, kolikor in kjerkoli sem plavala. Pa naj je bilo to tik ob obali, ali na meji dovoljenega za plavalce, po pet minut do ure dolgo. Ja! Bilo je. Ne bo več. Kaj mi ostane? Ali bom zmogla vzbuditi v drugih radost, ki jo čutim jaz sama? Želim pripovedovati o tej večnosti veselja, povezanosti psičke in človeka. Ah, Vena kako ti je? Mislim, da si srečna v objemu morja na varni obali. Starost! Kje je moč mišic? Kje okretnost telesa? Zakaj jo je vzel čas? Ali pa ji je ravno plavanje podaljševalo življenjsko okretnost in moč?! Starost. Davek za čas.
Morje v nosu sproži obrambni nagon. Glava poišče zrak med morskimi valovi. Ujamem ga med pohodom valov z vdihom zraka. In zmagoslavje me objema, zmogla sem, zmogla v tem vesolju. Vena je na varnem. Stoji v plitki vodi njej do kolen. Prav kot radoživa starka, ki si namaka noge. Povedo, da je namakanje nog zdravilno.
In roke vnovič odrežejo pot in morje drsi čez trup in noge. Objema me vrtinec morske poezije, masira me. V spomin mi prikliče vsak del spodnjih okončin. Slišim udarec leve roke in desne noge v prostranost morja. Voda v očeh in ušesih. Občasno še morje v ustih, ki me ustavi pri plavanju, da ga izpljunem, izkašljam, se mu uprem, ga odslovim. Tako spoznam, da mi ni treba vsega goltati, prenašati, kar mi ni všeč. Pobožam oči in zjasni se pogled. Vena v daljavi si še vedno namaka tačke in čaka, da se vrnem. Nagnem glavo. Morje steče iz sluhovodov. Požgečka me.
In vnovič igra s svobodo morja in občutkom obvladovanja celega telesa v prostranosti morja. Kar tako mimogrede, za večnost, za radost, za življenje, za novo pot v zmagoslavje zase in dobro za druge, ko sem sama mirna.



Kje je Vena? Iščem jo na skali, a je ni. Začutim njen pogled. Poiščem ga. Vidim, kako ima visoko dvignjeno glavo in zre v širino morja. Me voha? Ji morski valovi nosijo mojo misel? Nikogar ni okoli nje. Nihče je ne preganja, super. To je tedaj, ko si doma.

Vena je še vedno do kolen v morju. Naprej ne gre. Nikoli več! Nikoli več ne zaupa, ne preda se morski svobodi, ker je ne obvlada več. Ah, ta starost!

Počasi se je usmerila k morju. Ob skali sem odložila obleko in brisačo. Nežen jutranji veter me je božal in kopalke so se svetile v jasnem jutru.

Kakšno bo srečanje z mojo odvezano psičko? Ali bodo komentarji ali grožnje s policijo ali ... Kaj bo? Gospodar se bo zbal velikega psa in histerično kričal, zakaj ni na povodcu, kje ima nagobčnik? Bo Veno razjezila cvileča kroglica? 

In Vena se ne meni zanje in za psička, ki se močno trudi povohati njen zadek. Čivava bevska in se zaletava proti Veni. Ne doseže je, ker ga omejuje povodec.  

Vena mirno koraka svoj ritem korakov na svoji poti in mimohoda, nikogar ne zmoti. 

Oddahnem si. Vnovič si rečem, kako je Vena bistroumna starka. 

Hitrih korakov prihajata živahna otroka. Naravnost k Veni sta namenjena. Starejša gospa, njuna spremljevalka, prestrašeno kriči:

"Otroka, proč od psa! Pazita! Pes nima nagobčnika, moral bi ga imeti!"

Vena se ustavi, se s tacami opre v podlago, da se ji vidi, da je stabilna. Nato dvigne glavo in zalaja, kot bi hotela reči, naj se umiri in se prepriča, kako dobrohotna je. Gospa obnemi na konicah prstov nog in kriče maha z rokama: "Otroka, nazaj! Gremo na policijo!" 

Vena pa je že pritisnjena k otrokoma, ki jo božata po glavi in trupu. Tudi s prstkom ji gresta v gobec. Vena ju prizanesljivo gleda in zapeljuje, češ: ... Tako je prav, rada vaju imam, uživajta.

"Babi, kaj si živčna!" reče dekletce. Fantek pa hiti: "Spet paničari! Kako ji je ime?" 

Pogovarjamo se. Nadziram, kako se bo Vena odzivala, kdaj ji bo dovolj. Iskala sem tisti izraz v Veninih očeh, ki bi oznanil, da ima kot starka, že skrhane živce, in ji bo kmalu preveč otroške radoživosti. Opozorim ju na razliko med Veno in drugimi psi in kako naj se zavarujejo in ne ustrahujejo sebe in drugih. Zrem v srečne, vedoželjne očke radoživih otročičev, prečudovitega para deklice in dečka. 

Gospa se umiri in pove svojo izkušnjo s psom.

---

Vena na plesišču 

Pripotovali so sončni žarki in obsijali senco plesišča. Poplesavali so v vetrcu preko rožnatih cvetov oleandrov, pojočih ob zibanju in drgnjenju lističev drugega ob drugega.

Vena je postala in zrla v mimoidoče.

Oči se mu orosijo. Počaka. Videti mu je, da ima cmok v grlu.  

"Leta tečejo. Pa potrebujem tole palico, ki me spremlja kot Liza in Cmoki. Imam jo, da spodim nadležne pse ..."(in že se nasmehne), "Pomotoma požgečkam mladenko ... Ah, imam jo zato, da sem stabilen, samostojen, varen in svoboden, neodvisen!"

Obrne se k meni, vzravna se, globoko vdahne, svečano dahne: "Dobro skrbite zanjo. Živali imate radi, veliko vam pomenijo. Kdor ima rad živali, ima rad ljudi, pravi pregovor. Ko bi bili vsi taki!"



In gospod s klobukom in palico je sedel na kamnito klopco z lučko v kamniti steni na tlakovani promenadi med Simonovim zalivom in Belvederjem. Vena je popotovala s pogledom po njegovi podobi kot velika dama, ki je dostojnega obnašanja in gosposkega vedenja in duha visoke družbe v osvajanju moških src. Nadaljevala je pot. Mene je imela v vidnem polju. Ni me iskala. Ni me čakala.

 

Ponosna, samostojna starka!

Bil je mir. Morje v oseki. Umite kamnite plošče, lesketajoči se kamenčki se igrajo z valovi. Sončni žarki plešejo med valovi, se zlivajo in potonejo med njimi. Zarja izza Nanosa in Slavnika obdaja Izolo, kot pajčolan nevestin sijoči obraz. Senca pada na hiše ob morski gladini. Vzhodno sonce ožarja jambore na jadrnicah v marini, varnem pristanu. Sliši se glasba številnih zibajočih se jamborov jadrnic v jutranjem vetrcu na mirni morski gladini, gladki in sijoči kot ogledalo. Drobno pritrkavanje in zvončkljanje kovinskega zvena pleše s pišem vetrčka iz tople zemlje. Izola se zamolklo blešči v odsevu rumenih sončnih žarkov in srebrnih jamborov. K meni prihaja iz ozadja šelestenje listja dreves. Z leve mi boža uho šumenje morskih valov. Torej, tu je poezija hamonije. In kje je dirigent?

Spuščajoče se stopnice so se združile s strmimi stopnicami nasprotne strani in se v obsežni širini in izredni strmini neenakomerno, globokih in širokih stopnic, spuščale v naročje presihajočega morja tik ob obali. Bila je oseka in morje je bilo pod betonsko ravnino in je butalo na umetni breg obale.

Spreletela me je misel, kaj bi bilo, če padeva, če se skotaliva po stopnicah! Potem jo bom jaz poškodovala, jaz, ki dam vse, da ji je lepo. Kaj bo z menoj? Kako ji bom pomagala, če bom sama pomoči potrebna! Kdo bi lahko pomagal v tem zaspanem jutru? Preveč neznank. 

Vena ima častno mesto.

Poklicala sem triletno Kayo, rjavo boksarko, a se ni niti premaknila niti oglasila. S sedeža je nisem videla, bila je zavlečena v kletki v prtljažniku. Bilo je kot bi bila užaljena, ker je njen Gašper božal Veno. Ali pa je sprejela svoj položaj, da ima starka častno mesto in čas pri Gašperju? 

Unaj, ponosni, enoletni mladenič, argentinski pes, je iz kletke nadzoroval dogajanje, z bistrim, ostrim pogledom in hitrim odzivom lajanja z visoko dvignjeno glavo, ko sem klicala Kayo. 

Z Gašperjem sva modrovala, zakaj je Vena zapustila varno zavetje doma, zakaj je odšla v neznano pot. Čudila sem se, da je sprejela napor, ker se ga je do zdaj izogibala. Kako bi le vedela, kam gremo?

Spoznala sem, da sem odgovorna za Venino zdravstveno stanje v vročem dnevu. Dobro je prilagoditi razmere tako, da bo Vena zmogla. Zadnje dneve je bilo vroče do 31 stopinj celzija. Noči so se ohladile le na 28 stopinj. To pomeni, da si stara Vena ni mogla nabrati veliko moči preko noči s spanjem, ker se je hladila preko gobčka in je sopla. Ni mirno spala.

Neudoben prostor v avtu, sparina v avtu, in nedostopnost do vode je zamenjala za mehko ležišče doma. Toda Vena je bila odločena, z nami gre! Ni hotela biti sama. In tako je bilo vseh 18 let. Vena je sama vedela, kam grem in ali gre lahko poleg, sicer me je čakala doma in prosila domače le na WC.

---

Venino veselje ob prihodu na Belveder in čarobnost belo rumene koprene na vzhodu 

---

Na parkirišču Belvederja sem ti pomagala iz avta. Dvignila sem te, upognila sem koleni in čvrsto napela mišice križa. Previdno sem te položila na tla. Počakala sem te, da si se pripravila na hojo. Šla si pred menoj tudi čez prve stopnice. Dih mi je zastal, ko sem videla, kako se ob dostopu gugaš. Zbala sem se, da boš padla, ker te je zaneslo. Ujela si se. Stekla sem k tebi. Zazdelo se mi je, da te boli v križu, ker si zagodrnjala, ko sem te tam pobožala.

Z božanjem sem ti rekla :¨Pogumna si!"

Ustavila si se, pogledala na levo in tvoj pogled mi je govoril, da se čudiš lepoti trenutka, tega čarobnega sončnega vzhoda poletnega dneva, globoko v sebi pa sem čutila, kot bi mi prikrivala bolečino. Zdela si se mi gospa babica, ki vnučkom preusmeri pogovor na prijetno in ne jamra o svoji bolečini.


Vena in bele puhaste grudice topola. 

Izza Nanosa so se rojevali sončni žarki in plavali proti morju, a morja pri Izoli še niso dosegli. Na morju je bila še senca noči, ki je božala prebujajočo se Izolo. Svež vetrič je vel iz kopnega na morje in nežno božal morsko gladino. Bilo je prijetno sveže. Koder so sončni žarki pobožali kožo, se je čutilo toploto. Velika, ogromna, stara drevesa topolov so šumela pod pišem vetra v obilno krošnjo. Šelestenje lističev krošenj je plapolalo v širjavo neba. Odmev je odzvanjal tam v daljavi in dajal občutek polnosti neba, krošenj, trave, morja in mojega telesa s popolno harmonijo topolove simfonije.

Sončni žarki so prihajali z desne v višini oči in želeli slepiti pogled. Zaustavljalo jih je tisočero topolovih belih puhastih grudic, ki so skrbele za topolov naraščaj. Cvetenje topola se je preko noči poleglo na nežno, zeleno, sočno travo. Vetrič iz kosilnice je dvigoval to belo gmoto, ki se je trumoma kotalila, se vrtinčila v levo, drugi beli puhki v desno in navzgor in se zaletavali v zgornje gmote puhkov. In bilo je toliko tega, da se je zibalo samo s seboj, oblilo kosca, da ga ni bilo mogoče prepoznati. Naju ni ščemelo v očeh ali pa žgečkalo v nosu. Bila je rumenkasto žareče bela kosmičasta koprena, ki je zakrivala pogled na Izolo. Na levi strani pa je bilo nebo umito, obsijano z žarki zarje izza Nanosa, ki so poplesavali po flišnih plasteh rta Ronek. Sončni žarki so se umivali in bleščali v zalivu pred rtom. Morska gladina je bila gladka, mirna. Videl se je vsak kamenček v morju. Ni bilo naplavin morske trave. V daljavi pred menoj pesem obsijanih morskih valov potuje vse do Trbiža, ki je še v jutranji senci prebujajočega se dne. Kraški rob je metal senco in hlad na Tržaški zaliv ob obali Trsta. Miramarski svetilnik je neutrudno mežikal v pozdrav.

Gledala si v desno, opazovala umazane mize, točilni pult, razmetane sedeže, mogočna stara drevesa z gugajočimi vejami, in poslušala  glasbo lističev, v zibanju toplega vetra strmo priletelega iz vrha Belvederja, in hladnejšega valovečega se, iz Trsta. Bilo je čudovito jasno in navdihujoče jutro, brez oblačka na sinjem nebu. Nebo je bilo razpeto naravnost do Triglava, ki je pošiljal jasne pozdrave svojih dveh vrhov, ki sta se videla od tod. Napovedoval se je vroč, jasen, poletni, junijski dan.

---

---

Dobila si svojo hrano za starostnika, obogateno z vitamini in z manj ogljikohidrati. Dobila že, a hrane nisi pojedla. Kaya se je prituhnjeno približala hrani in začela slastno in hitro jesti. Tako jo imaš rada, da si ji pod tvojim budnim očesom dovolila, da jo je lahko pojedla. Nisi renčala. Gašper se je jezil, da bo Kaya dobila izpuščaje po nepreverjeni hrani. Ti, Vena, si z glavo, položeno med tačkama na podu, obračala oči v smer glasu in v daljavo. Zdelo se mi je, da hočeš reči: "No ja, malo ji že ne škodi, saj je moja, mala Kaya!" 

Bala sem se zate, draga Vena, ker zadnje mesece nisi hotela hoditi. Tolažila sem se, naj te razumem, da ne moreš, ker si stara 18 let in so tvoje tegobe del staranja. Na sprehodu si se zelo kmalu obrnila. Bolelo te je v področju desnega kolka. Dajala sem ti zdravila kot je naročil veterinar in glukozamin, a si se temu velikokrat zelo upirala. Starost, bolečine, pojemanje moči ...

Tokrat si sama vstala. Res, podzavestno sem se zdrznila, okamnela in čakala, kaj bo. Bila sem presenečena. Zadnjih devet mesecev si nas klicala toliko časa, da ti je nekdo, najpogosteje jaz, pomagal vstati in si šla na malo potrebo in se ponovno ulegla. Nisi mogla sama vstati.

Glej, šele danes sem dojela, da je bilo preveč gladko na tleh in se nisi mogla opreti na tla, drselo ti je. Ker nisi dovolj hodila, si nisi obrusila krempljev in ti je vedno bolj drselo. Bila si pri veterinarju, Leonardu, ki ti je med drugim tudi postrigel nohte, lepa starka.

Ponosno in počasi si stopala proti izhodu na dvorišče. Nisi se ustavila pri treh avtomobilih ampak točno pred Gašperjevo 'Opelco'. Čakala si. Nisi nas gledala, niti opazovala, obrnjena si bila proti vratom avtomobila in si čakala na trenutek, ko se bodo odprla vrata. Vstop v avtomobil pred sprednji sedež ti je delal težave in takoj sem ti pomagala. Dvignila si sprednje tace na tla v avtu, nato sem ti dvignila zadek in ga spodnesla na tla v avtu. Bilo je premalo prostora. Zanašalo te je. Bila si tiho. Videti je bilo, da se smehljaš.