MENU‎ > ‎In še kaj‎ > ‎

Vena-objave



Vena - škotska ovčarka
Amadejev starejši brat Gašper je nameraval peljati pse na kopanje koder in kadar je zelo malo kopalcev. Pomislila sem, da bi naju s psičko Veno odpeljal bliže k morju. Medtem se je Vena sama odpravila h Gašperjevemu avtu. Oni so odšli po zahtevnejših stezah do morja. Ostali sva sami na lažji poti do morja. Hodila si in šla sem za teboj.

 
Amadej in Umaj                                                                             To je Vena na njenem zadnjem sprehodu.   

Obšla me je misel, da je to najina zadnja pot. Verjetno tudi tvoja zadnja pot. Čudila sem se čarobnosti trenutka večnosti. Vsa leta je bila najina najljubša pot tista od Simonovega zaliva do Belvederja. V Simonovem zalivu sva sami ali v družbi mojih sinov, prijateljev ali znancev neizmerno uživali vse dni v letu, v vseh vremenskih poezijah. Želim, iz topline prsi ti želim, da ti je udobno in ugodno. Naj ti je duša mirna, moja poduhovljena škotska ovčarka, draga Vena!


  Živali so tako prijetni prijatelji ne sprašujejo in ne grajajo. 

(George Eliot)

Alenka Prelc
                                                                                                                                   Fotografija, Osebni arhiv Alenke Prelc

Plavala si petnajst let, napisala: Alenka Prelc, marec 2017

objavljeno: 23. mar. 2017 12:06 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. mar. 2017 12:09 ]


Plavala si petnajst let, do vnetja ušes
"Saj mi dovoliš, da uživam v plavanju? Veš, kako te pogrešam!" Oči se mi orosijo, knedelj je v grlu, v glavi napetost, občutek, da bom eksplodirala. Bum! In streznim se. Ničesar ne morem spremeniti. Zgodilo se je. Nikakor nisem pomislila, da bi spregledala prve znake vnetja tvojih ušes.

"Ah, ti ne moreš več uživati v plavanju, potapljaš se. Vseh petnajst let sva vsaj pol leta bili ob primernem vremenu v objemu morja, tudi po uro dolgo. Lani si šla tako radostno v morje, lajala njemu v pozdrav in nam v pogum, da se ti čim prej pridružimo. Prišel je val, nisi mu bila kos, zalil te je, stresla si z glavo, zadek ti je šel pod gladino vode. V sekundi sem bila pri tebi, te podprla za prsni koš in te povlekla na kopno. Popila sem kar nekaj morja, a čvrsto sem te dvigovala na gladino." 

Božam jo, ona leži stisnjena ob tla. Nežno jo božam v enem potegu od glave do repa. Moja lahka roka nežno drsi in stara dlaka ima resast občutek. Zavedam se, da je čas za krtačenje prišel hitreje kot do zdaj.



"Ah, tvoje srce je polno občutkov svobode, ki si ga občutila med plavanjem z menoj. Pomisli, vselej si plavala z menoj in samo z menoj si šla v vodo. Jurij je bil užaljen. Dolgo mi ni povedal, da ne gre s teboj, ker nočeš z njim plavati."

Božam te po licu, uhljev ne premakneš. Lepo ti je.

"Skoraj vsakokrat sem te doma umila s sladko vodo, najprej je bila zelo topla, nato pa čedalje bolj mrzla in stresala si se in tekala po trati, radoživa, srečna. V kotu sosedinega okna sem pogosto videla senco in jezen pogled. In ti si nagajivo lajala v smeri sosede. Vedno sem obžalovala, da ne moreva s sosedo deliti prvinske sreče. Kajne?" 

In tvoj pogled se ustavi na mojem obrazu kot bi hotela potolažiti in sprejeti dejstvo.

Morja si se naužila od prvih mesecev 1998 vse do lani. Žal, ti je morje namočilo sluhovod. Čeprav niste ovčarji nagnjeni k vnetjem sluhovoda, se je zgodilo, da se ti je zaredila glivica in dva meseca sva spirali dvakrat dnevno obe ušesi. Vem, prepozno ali kasno sem prepoznala, da stresaš z glavo zaradi vnetja sluhovodov. Mi lahko oprostiš, prosim?"

In zopet se mi oko orosi, cmok v grlu, vrtenje in šumenje v glavi. Kot, da bi prišel tornado in vrtinčil v rano, ki ponovno zakrvavi. Dvigneš glavo in jo položiš na moja kolena. In solze sreče mi drsijo po licu. Pravijo, da so solze, srčni dragulji in vredna si jih. Postajam panična? Prav, tudi prav. Saj nikomur ne škodim, sami sva, sami v objemu piša morja, drobne kaplje se nama posedejo in mene drobno požgečkajo. To malomarnost sem plačala, drago plačala. Med vnetjem nisva mogli plavati. Po vnetju pa nikoli več nisi zavijala kot volkovi.




Naglušnost po vnetju ušes
"Vena poj!" in ostaneš kot si. Neodzivna si. "Vena poglej me!" in iščem očesni stik. Gledaš me. "Vena, poj!" Odmakneš glavo z mojih dlani, pogledaš v tla. Zakaj me ne ubogaš!? Le zakaj nočeš več zatuliti. Sprašujem se in dobim opravičilo in ne silim več vate. Spoštujem te. Omamljena se ne sprašujem več. In prikrivam si resnico, da ne slišiš več ali da slišiš zelo slabo. Od tod sledi, da se glasovnega sporazumevanja ne uporabljam več. In moji otroci so zadovoljni, ker je več tišine.

Pa tako čudovito si pela, zavijala, kot pravi volk. In tako na ukaz si to naredila. Ob polni luni si bila tiho. Čudovita si, ti moja božanskost! Ah, minilo je ... ta starost!




Venin podvig
Vena stopica na mestu. Glava sklonjena. Zadnje tace razkrečene, širokotirna postavitev daje občutek nesigurnosti, da bo zdrsnila in padla na trebuh. Ta starost je grda! Nemočna sem. Ne morem ji pomagati. Niti je ne morem poleči, niti ji ne morem odpraviti bolečin zaradi pritiskanja vretenčnih izrastkov na izstopiščih živcev v križu. Ah, morda pa bi le morala vztrajati pri dajanju glukozamina. Tablete so ji naredile stranske učinke in je bila nenormalno žejna, hujšala je in bruhala. Ah, kaj, ko ni hotela niti zlepa niti zgrda pogoltniti ne vitaminsko tableto ne glukozamina, drugo pa nisem našla, žal. Nisem imela srca, da bi jo vsakič prisilila, kajti morala sem ji poriniti tableto v goltanec, sicer je vse izpljunila.

Po dolgih sekundah je priklonila glavo in spuščala zadnjico. Izgubila je kontrolo postopnega spuščanja in topo pristala na peščenih tleh. Zastrigla je z uhlji, povesila pogled, kot bi hotela reči: " Pusti me, ti kar pojdi!"

Sprednji tački je iztegnila predse in položila nanje gobček. Zadnji tački sta bili v celoti iztegnjeni. Pogledala me je z očmi. Pobožala sem jo po glavi in vse do repa. Tako so me naučili, da se sporoča psu, da ga ceniš in se umiri. Potrepljala sem jo po čudovito belo bleščeči daljši dlaki na prsih. Tako se daje psu priznanje, pohvalo. Poljubila sem jo na čelo. No ja, ne da bi se prav dotaknila dlake. S posebnim prijemom sem ji omogočila prijetnejše ležanje in lažje vstajanje, ker sem prestavila tačke. Božala sem jo. Prsti so se skrivali v goščavi dlake, ki mi je ostajala med prsti. Pogreznili so se do nežnega puha tik nad kožo. Občutek dotika mi je pričaral materino naročje, varno pribežališče. Širil se je iz več milijonov čutnic dlani in hrbtišča roke. Občutek je čarobno sproščujoč. Drhtela sem od radosti, počutila sem se zelo bogata, privilegirana za to občutenje. Ni vsakomur, vsakokrat dano čutiti in občutiti dotik. Spoznanje, kaj pomeni dotik in kako ga zanemarjamo. Obljubila sem si, da bom več božala svoje otroke in vsakogar, ki mi bo to dovolil.


Priznati sem si mogla, da nič ni večno, tudi Vena ne. Sreča, da jo bom jaz pospremila in ne ona mene. Želela sem si, da bi jo po smrti nagačila. Imela bi jo za svojo večnost duševne topline. Ohraniti želim tisto nepopisno in neponovljivo mehkobo kožuha Vene, ki ni nikoli zaudarjal, ki ni imel posebnega vonja. 

Zavedam se, da sva preživeli osemnajst prekrasnih let. Hvaležna sem ji za vsako minuto, ko me je počakala. Blagoslovljena sem, da v tem času se ni dogajalo nič pretresljivega, da jo je mož sprejel, čeprav ni si je nič želel, da so moji trije otroci dojeli toplino in radost pasje bližine v svoji mladosti. Meni slednje ni bilo dano.

In sedaj ob Veni slišim dih morja, ki mi razpira pljuča, čutim božajočo toplino sončnih žarkov, ki mi poganja srce in plavam s poživljajočo in vzkipevajočo močjo poletnega dne.

Obraz in ne gobec, izraz, ki izraža grobost, v očeh pa mirnost, komaj zaznavno vdrtost pod očmi, blago osivelo dlako gobčka, primerno topel gobček. Spoznam, da potrebuje vodo. V kotu gobčka so ustnice privzdignjene, nasmešek. Ne sopiha. Menim, da ni preutrujena. Kot bi sledila mojemu pogledu. Ko jo gledam, diha mirno, je nasmejana. Ko odmaknem pogled, globoko vdahne, pospešeno diha na odprt gobec. Kot bi mi prikrivala, da je utrujena. Ah, starost, laboratorij je pokazal, da ima iztrošeni ledvici.

V 18-ih letih, kot bi mi hotela dati radost čarobnosti in popolnega zadovoljstva. Položila je glavo med tačke in s pogledom potovala po vsej širjavi stikanja morja in mivke. Morje je bobneče prihajalo, a je na mivki poniknilo v nedrje zemlje.

Vena se ni plašila moči morja. Občudujoče ga je motrila. Tako je bila zleknjena kot bi bila spojena z mivko in kamenčki ... Spremljala je igro sončnih žarkov, ki so se zibali na gladini morja, se potopili in zaplavali proti obali. S svojo jasnino barve so napovedovali zelo vroč dan. Predramilo me je spoznanje, da se bo treba umakniti v senco. Če res želim soobčutiti svobodo morja na svojem telesu, moram zapustiti mehkobo Venine duše.




Med plavanjem me Vena opazuje in mi pride naproti 

Stopam po mivki. Stopala se pogrezajo in spodrivajo morje, ki omoči moje podplate in občutek hladu se mi razširi po vsem telesu. Mehkoba in mokrota mivke me spominjata, kako me je mati gugala v svojem naročju, ko sva se potapljali globlje v morje in sem ji gledala v radostne oči. Počutim se varna, čeprav grem v neznano. Objame me želja po letenju. Zakrilim s široko razprtimi rokami in vdahnem, kolikor zmorem globoko. Poletim v nedrje morja. Na obrazu začutim tisočero pesem morskih kapljic. Čeprav ne morem vdahniti, diham svobodo. Morski valovi me ponesejo. Kot bi bila v maternem naročju radosti. Kot bi bila v očetovem objemu spoštovanja. Kot bratovska igrivost in sestrska nagajivost je valovanje morskih valov ob mojem telesu.

Roke režejo mehkobo morja, Morski tok gnete moje noge. Z vsakim odrivom grem v neskončnost življenjske svobode in radosti. Svoboda je tudi to, da sam ne oviraš nikogar na svetu. Vena prihaja v morje. Do kod bo šla? 

Zamah spusti temno misel. Nov zamah, nova dobra misel. Vnovič zamah in še boljša zamisel. Osvobajam se tegob. Morje jih odplavlja. Sproščam strah. Udarjam jezo in val se raztrešči v tisoče kapljic. In te me božajo, pomirjajo. Nikomur ne škodujem. Nikomur ničesar nisem dolžna. Nikogar ne motim. Hvala ti, morje!

Z Veno ob rami je bilo plavanje še neprimerno prijetnejše. Lebdeli sva na morski gladini. Ona s svojim mlinčkom, jaz s propelerjem sva mleli mirno morsko gladino. Ko je bilo morje razburkano, sva plavali koder je bilo morje manj jezno. To je bilo toliko od obale, da so se povratni valovi, ki so butnili ob obalo, že umirili.

Danes plavam sama, čisto sama. Imam le nekaj minut, ker me Vena čaka na obali.


Spomin poleti v čas, ko Vene nič in nihče ni ustavil, da se ne bi zapodila lajajoč v nedrje morja. Bilo je kot " Na juriš!" kot izvidnica na konjih, ki je oznanjala prihod cenjenega vladarja. Stara tri mesece je plavala, z menoj in mojima otrokoma, do boje v Mesečevem zalivu. Ker se je utrudila, sta ji otroka odstopila blazino, da je imela sprednje tačke na njej in sem jo varovala, da ni potonila. Ves strah je spremenila v predanost. Vidim jo, kako odločno vesla do mene. Nato plavava skupaj, kolikor in kjerkoli sem plavala. Pa naj je bilo to tik ob obali, ali na meji dovoljenega za plavalce, po pet minut do ure dolgo. Ja! Bilo je. Ne bo več. Kaj mi ostane? Ali bom zmogla vzbuditi v drugih radost, ki jo čutim jaz sama? Želim pripovedovati o tej večnosti veselja, povezanosti psičke in človeka. Ah, Vena kako ti je? Mislim, da si srečna v objemu morja na varni obali. Starost! Kje je moč mišic? Kje okretnost telesa? Zakaj jo je vzel čas? Ali pa ji je ravno plavanje podaljševalo življenjsko okretnost in moč?! Starost. Davek za čas.
Morje v nosu sproži obrambni nagon. Glava poišče zrak med morskimi valovi. Ujamem ga med pohodom valov z vdihom zraka. In zmagoslavje me objema, zmogla sem, zmogla v tem vesolju. Vena je na varnem. Stoji v plitki vodi njej do kolen. Prav kot radoživa starka, ki si namaka noge. Povedo, da je namakanje nog zdravilno.
In roke vnovič odrežejo pot in morje drsi čez trup in noge. Objema me vrtinec morske poezije, masira me. V spomin mi prikliče vsak del spodnjih okončin. Slišim udarec leve roke in desne noge v prostranost morja. Voda v očeh in ušesih. Občasno še morje v ustih, ki me ustavi pri plavanju, da ga izpljunem, izkašljam, se mu uprem, ga odslovim. Tako spoznam, da mi ni treba vsega goltati, prenašati, kar mi ni všeč. Pobožam oči in zjasni se pogled. Vena v daljavi si še vedno namaka tačke in čaka, da se vrnem. Nagnem glavo. Morje steče iz sluhovodov. Požgečka me.
In vnovič igra s svobodo morja in občutkom obvladovanja celega telesa v prostranosti morja. Kar tako mimogrede, za večnost, za radost, za življenje, za novo pot v zmagoslavje zase in dobro za druge, ko sem sama mirna.



Kje je Vena? Iščem jo na skali, a je ni. Začutim njen pogled. Poiščem ga. Vidim, kako ima visoko dvignjeno glavo in zre v širino morja. Me voha? Ji morski valovi nosijo mojo misel? Nikogar ni okoli nje. Nihče je ne preganja, super. To je tedaj, ko si doma.

Vena je še vedno do kolen v morju. Naprej ne gre. Nikoli več! Nikoli več ne zaupa, ne preda se morski svobodi, ker je ne obvlada več. Ah, ta starost!

(Konec)


Napisala: Alenka Prelc
Fotografije: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015



Preberite še:




Vena v zavetju oleandra, avtorica: Alenka Prelc, februar 2017

objavljeno: 24. feb. 2017 10:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. feb. 2017 10:02 ]


Rožnat oleander

Uvidela je, da ne nameravam po tisti poti. Počasi se je, korak za korakom, odpravila proti rožnatemu oleandru. Mislila sem, da prihaja k meni, a se je skrila v oleander in mi pokazala zadnjico. Kaj naj naredim, ker je vbod oleandrove konice strupen? Vena pa se lahko zatakne obenj. Lahko pa s svojim posegom naredim razmere, da se ji zatakne. Torej, pomeni, da moram čakati. Bilo je napeto takole čakanje, kaj bo. Kar nekaj časa je trajalo. Sončni žarki so obsijali njen gobček, ko so plavali med oleandrovimi vejicami. Na smrčku je obstal oleandrov cvet. Njen porogljivi pogled me je predramil in pomiril, da je na varnem. Ritensko je sestopila in še danes ne vem, kaj je tam bilo tako zanimivega.

Počasi se je usmerila k morju. Ob skali sem odložila obleko in brisačo. Nežen jutranji veter me je božal in kopalke so se svetile v jasnem jutru.





Vena ima lepše urejen obraz kot jaz 

Vena se ni hotela vleči, ker ji je bilo težko vstati. Nisem je zavezala, ker me je vedno počakala.

"Daj, odpočij se, moja zlata. Tvoje bele tačke so toliko prehodile. Imaš tako čudovito črno obrobljene veke, kot jih jaz sebi nikoli ne znam namazati. Kljub starosti imaš še vedno črno barvo dlake okoli gobčka. Tako si lepo urejena. Jaz pa si ne utegnem našminkati ustnic. Imaš črno obrobljena zlata uhlja, kot jaz nimam dodelane frizure. Hm, dobra konkurenca si mi! Veš, zame si moje božansko dopolnilo. Tako ponosna sem nate, moja predraga mešanka! Ne morem imeti napuha, katere čistokrvne pasme si. Zame je napuh puhast kot jutranji čudež, ki sva ga bili deležni tisti trenutek na Belvederju. Ti ni prevroče? Tukaj je senca in tla še niso sparjena. Te bo bolelo na teh kamenčkih? So še sveži."

Pobožam jo in božam jo celo večnost in uživam v mehkobi. Prsti se mi pogrezajo v globino kožuha in dovoli mi, prija ji.

"Daj, saj veš, kako rada plavam, počakaj me tukaj. Ja, vem iskala me boš. Nisva se naučili ukaza 'čuvaj'. Vedno sem ti prizanašala. Ukazi niso moja vrlina. Nikogar ni bilo, ki bi te naučil. Ah, menim, da imaš razsodnost in narediš, kar je prav. Se spomniš kako je nona padla čez povodec, ker se je Žika nenadoma dvignil in ji nastavil povodec, ki ga ni videla pod nogami? Še danes ima težave z ramenom?"




Napisala: Alenka Prelc
Fotografije: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015



Nadaljevanje prihodnjič, zadnji del - Plavala si petnajst let. 







Mali pes na povodcu, veliki pes odvezan, avtorica: Alenka Prelc, januar 2017

objavljeno: 23. jan. 2017 23:36 avtor: Spletni čas - Inovelmedia



Otovorjeni in željni sonca 
Prihaja peterica turistov, trije odrasli in dva otroka. Videti je, da bodo preživeli celi dan v objemu morja in sonca. Hladilna torba v rokah starejše čokate ženske. Prepolna potovalka na hrbtu moškega srednjih let. Otroka s kanglicama vlečeta za seboj kamionček. Otovorjeni predano nosijo breme v upanju na užitke sonca in morja, Lepa mladenka ima slamnik in hodi kot manekenka. Na povodcu ima psa pasme koder, črn samček. 

Kakšno bo srečanje z mojo odvezano psičko? Ali bodo komentarji ali grožnje s policijo ali ... Kaj bo? Gospodar se bo zbal velikega psa in histerično kričal, zakaj ni na povodcu, kje ima nagobčnik? Bo Veno razjezila cvileča kroglica? 

In Vena se ne meni zanje in za psička, ki se močno trudi povohati njen zadek. Čivava bevska in se zaletava proti Veni. Ne doseže je, ker ga omejuje povodec.  

Vena mirno koraka svoj ritem korakov na svoji poti in mimohoda, nikogar ne zmoti. 

Oddahnem si. Vnovič si rečem, kako je Vena bistroumna starka. 



Vznemirjenost ne koristi

Hitrih korakov prihajata živahna otroka. Naravnost k Veni sta namenjena. Starejša gospa, njuna spremljevalka, prestrašeno kriči:

"Otroka, proč od psa! Pazita! Pes nima nagobčnika, moral bi ga imeti!"

Vena se ustavi, se s tacami opre v podlago, da se ji vidi, da je stabilna. Nato dvigne glavo in zalaja, kot bi hotela reči, naj se umiri in se prepriča, kako dobrohotna je. Gospa obnemi na konicah prstov nog in kriče maha z rokama: "Otroka, nazaj! Gremo na policijo!" 

Vena pa je že pritisnjena k otrokoma, ki jo božata po glavi in trupu. Tudi s prstkom ji gresta v gobec. Vena ju prizanesljivo gleda in zapeljuje, češ: ... Tako je prav, rada vaju imam, uživajta.

"Babi, kaj si živčna!" reče dekletce. Fantek pa hiti: "Spet paničari! Kako ji je ime?" 

Pogovarjamo se. Nadziram, kako se bo Vena odzivala, kdaj ji bo dovolj. Iskala sem tisti izraz v Veninih očeh, ki bi oznanil, da ima kot starka, že skrhane živce, in ji bo kmalu preveč otroške radoživosti. Opozorim ju na razliko med Veno in drugimi psi in kako naj se zavarujejo in ne ustrahujejo sebe in drugih. Zrem v srečne, vedoželjne očke radoživih otročičev, prečudovitega para deklice in dečka. 

Gospa se umiri in pove svojo izkušnjo s psom.


Vena na plesišču 

 
Vena se je ustavila sredi plesišča na plaži v Simonovem zalivu. Dihala je z odprtim gobcem. Pomirila sem se, ker je bila v senci. Gledala sem jo z daljave. Tako veličastna je bila videti. Tako lepa! Nikakor ni bila videti stara osemnajst let. Tako neizumetničena lepotica! Kar sijalo je okoli nje.


Pripotovali so sončni žarki in obsijali senco plesišča. Poplesavali so v vetrcu preko rožnatih cvetov oleandrov, pojočih ob zibanju in drgnjenju lističev drugega ob drugega.

Vena je postala in zrla v mimoidoče.



Napisala: Alenka Prelc
Fotografije: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015


Nadaljevanje prihodnjič - Vena v zavetju oleandra. 






Starec s klobukom in palico, avtorica: Alenka Prelc, december 2016

objavljeno: 22. dec. 2016 19:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Starec s klobukom in palico 

Lepo oblečen starec s klobukom se ustavi, ko ga Vena dohiti, in reče: 

"No, pa greva! Ti po štirih, jaz po treh!" 

Vena ga postrani motri, dvigne smrček, se mu približa, pomoli gobček k njegovim stegnom in počaka. Čaka, da jo bo razumel, ko pravi: Glej, prijazna sem in ti si dober človek! Pobožaj me. Mehka sem, prijetno ti bo! Pa grem. 

"Kako čudovita si, ti mrcina pasja! Mlada pa več nisi! Nimaš sivega gobčka. Hoja te izdaja. Kožuh pa je še izredno lep, mehak, negovan, počesan. Moj Cmoki je šel v večno lovišče, naj mirno spi. Počiva kot moja draga Liza, naj mirno počiva, mati čudovite moje hčerke."  

Oči se mu orosijo. Počaka. Videti mu je, da ima cmok v grlu.  

"Leta tečejo. Pa potrebujem tole palico, ki me spremlja kot Liza in Cmoki. Imam jo, da spodim nadležne pse ..."(in že se nasmehne), "Pomotoma požgečkam mladenko ... Ah, imam jo zato, da sem stabilen, samostojen, varen in svoboden, neodvisen!"

Obrne se k meni, vzravna se, globoko vdahne, svečano dahne: "Dobro skrbite zanjo. Živali imate radi, veliko vam pomenijo. Kdor ima rad živali, ima rad ljudi, pravi pregovor. Ko bi bili vsi taki!"



In gospod s klobukom in palico je sedel na kamnito klopco z lučko v kamniti steni na tlakovani promenadi med Simonovim zalivom in Belvederjem. Vena je popotovala s pogledom po njegovi podobi kot velika dama, ki je dostojnega obnašanja in gosposkega vedenja in duha visoke družbe v osvajanju moških src. Nadaljevala je pot. Mene je imela v vidnem polju. Ni me iskala. Ni me čakala.
 
Ponosna, samostojna starka!


Bil je mir. Morje v oseki. Umite kamnite plošče, lesketajoči se kamenčki se igrajo z valovi. Sončni žarki plešejo med valovi, se zlivajo in potonejo med njimi. Zarja izza Nanosa in Slavnika obdaja Izolo, kot pajčolan nevestin sijoči obraz. Senca pada na hiše ob morski gladini. Vzhodno sonce ožarja jambore na jadrnicah v marini, varnem pristanu. Sliši se glasba številnih zibajočih se jamborov jadrnic v jutranjem vetrcu na mirni morski gladini, gladki in sijoči kot ogledalo. Drobno pritrkavanje in zvončkljanje kovinskega zvena pleše s pišem vetrčka iz tople zemlje. Izola se zamolklo blešči v odsevu rumenih sončnih žarkov in srebrnih jamborov. K meni prihaja iz ozadja šelestenje listja dreves. Z leve mi boža uho šumenje morskih valov. Torej, tu je poezija hamonije. In kje je dirigent?



Napisala: Alenka Prelc
Fotografije in film: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015

Če želite prebrati tudi druge objave o Veni - Vena, škotska ovčarka


Nadaljevanje prihodnjič -  Vena v zavetju oleandra 



Preberite še:

December 2016, Nika Korsič

Kenge, Niko Slana

Ženska prtljaga, Mojca Zelenko



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Jadranje, Mojca Zelenko




Vena, velika dama, avtorica: Alenka Prelc, november 2016

objavljeno: 25. nov. 2016 18:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. nov. 2016 22:53 ]


Vena, velika dama 
Moja Vena je dama, velika gospa. Visoka je 65 centimetrov in dolga 100 centimetrov. Njena dlaka je dolga, barve gobice lisičke, ker je bolj oranžna kot oker. Na dekolteju ima daljšo, gostejšo, belo dlako, kot tisti škotski ovčar iz filma "Lesi se vrača". Gobček je bolj zaokrožen, podoben nemškemu, torej širši kot pri škotskem ovčarju. Rep je košat in ima črno piko na začetku repa in se resasto končuje v široko pahljačo. Vse štiri tačke imajo bele čeveljčke. 


Njena hoja je elegantna, z dvignjeno glavo in jasnim, ostrim pogledom. S svojo pojavo daje vtis ponosne, radožive starke z obilo dostojanstvenega obnašanja. Vena je uglajena psička, vredna dostojanstva in svobode!



Doma si v Izoli. Noben občinski odlok ti ne more prepovedati hoje po svojem domu. Nisi tujka. Imaš gospodarico, ki je vedno in vselej ob tebi, te opazuje, varuje in nadzoruje. Tudi moji sinovi so vestni tvoji varuhi in te imajo največkrat na povodcu, ker jim je tako lažje pred drugimi ljudmi. In doma je vsakdo svoboden. Vena ima svobodo ritma svoje hoje. Prilagaja se sama sebi. Moja starka se hitro zaguga, zanese jo, tudi pade, in se težko sama dvigne. Pametna je in se noče uleči, da bi si spočila. Njen veterinar pravi, da se izogiba, da bi legla, ker ne more vstati. Vedno je sedla in nato legla, ko je uvidela, da se dlje časa ne bom premaknila, ker klepetam. Uvidevna! Zdaj pa počasi hodi naprej, se ustavi, in pogleduje po meni. Opazuje vse naokoli, dokler ne pridem k njej, in ker se mi podre nit pogovora, stečem k njej. Včasih se je ona prilagajala meni in sinovom, tekala zdaj k enemu zdaj k drugemu in nas imela pod nadzorom. Vse je potrpežljivo prenašala. Pripovedovala je: "Ti kar delaj, kar ti paše! Mene ne boš prizadel. Vedi le, da imam mejo. Ne ugriznem, le šavsnem v opozorilo in nato odidem! Ko šavsnem, je dovolj tvojega nadlegovanja!" In nihče, razen soseda, direktorja Luke Koper, je ni udaril. Gospod je dosegel, da zanjo on in njegovi domači ne obstajajo več. Tudi njihova mačka nikakor ne sme več na naše dvorišče!


Prigovarjala sem ji: "Saj zmoreš, saj sama zmoreš vso pot do Simonovega zaliva. Tam pokličem Gašperja, ki naju pride iskat." Sama zase sem poslušala piš vetra, ki mi je dal občutek, da mi govori:"Vena je fantastična, Ti si ji dala toliko, kot malokdo daje psom. Veš, to je njena zadnja pot. Tako in drugače ne bo več možnosti, da bi hodili v vajinem raju. Tudi sama ne bo šla s tvojimi sinovi, ker ..." In zapihalo je močneje in sonce se je skrilo in zazeblo me je. Ničesar nisem mislila. Kot okamnela Sneguljčica sem bila v svoji sreči z nasmeškom na obrazu in iskricami v očeh. Bili so dragulji duše, solze v mojih očeh. V grlu me je stiskalo. Zdelo se mi je, da ne bom mogla več dihati. A vdih je bil globok in izdih dolg ...



In šla je, korakoma, izmenjaje leva sprednja, desna zadnja taca in desna sprednja in počasneje leva zadnja taca. Občasno se je zaslišalo podrsavanje desne, zadnje tace. Smejala se je. Ni je bolelo. Misli je imela drugje, ne pri bolečini. Gobec je bil zaprt, ni hlastala za zrakom. Stopala je počasi, umirjeno in varno, izogibala se je neravnim površinam.

Kot napeta struna sem nadzirala Venino okolico. Niti za trenutek je nisem izpustila iz vidnega polja. Tako ljubosumno sem jo čuvala zase, za lastno večnost. Večnost moje radosti! Uživala sem. Zavedala sem se, da prihaja konec najinega tuzemskega bivanja.

In svoje vidno polje sem ožila na Venin izraz obraza. Pomirila sem se. Dobro ji je bilo. Srček ji ne popušča. Ni žejna, ker ima moker smrček. Menila sem, da uživa. Pogled je imela svež, igriv, a miren. Ni bilo podočnjakov. Smrček primerno vlažen, brez izcedka. Ustni kot potegnjeni navzgor. Torej, to je nasmeh! Vena je srečna, blagoslovljena! To je radost!

In svoj pogled sem razširila na vse okoli Vene, vse do Izole. Obrnila sem se in imela sem v vidnem polju Veno in vse do rta Ronki. In Vena je bila v večnosti najine obale.

Obala Simonovega zaliva je bila le nekaj let tlakovana in urejena z razsvetljavo. Obala, ki se je starala z nama.


Pred leti je bila obala od Simonovega zaliva do Belvederja divja, neurejena, dostikrat zanemarjena z odpadki in naplavinami morske trave. Bila je nevarna. Po obilnem dežju so se sprožali plazovi, ki so spreminjali videz obale. Razgrinjali so nedrje zemlje, delček za delčkom preteklosti, ki je bila ujeta v fliš. Kolikokrat smo imeli v mislih domišljijski film o piratih na pridrčanem hlodu, morsko deklico z najlepšo ogrlico iz školjk, začarane ljubimce ... Dež je opral naravo, namočil flišnato steno in razprl del njene skrivnosti in spremenil najin 'SanSimon'. Moji otroci so imeli tu svoj svet obkrožen s kamioni, kopači, nakladači ... In vedno znova sem bila v objemu novega. Ni mi bilo treba odkrivati drugih dežel. Bila sem turist s stalnim prebivališčem.


Vena je tedaj skakala s skale na skalo, čofotala in škropili so se, otroci Veno, in Vena njih. Zavzeto je opazovala rakovice, morske kumare, morsko solato ... Nenehno pa me je opazovala. Gledala je moje sinove in prijatelje ali znance. Vedno je bila brez povodca in nikoli ni nikomur naredila nič žalega. Četudi so se jo prestrašili, jih je le milo pogledala in se umaknila. Znani in neznani otroci so jo lahko božali ali pa povlekli za dlake, pa jih ni šavsnila, le zacvilila je proseče.

Bila je vidno užaljena, če je niso pobožali. Najbolj sem jo prizadela s tem, da sem božala drugega psa, lastnik tega psa pa je ni pobožal. Trajalo je več let, da sem spoznala, zakaj tako hiti proč, ko se pogovarjam z njim. Ker je bila mirna, se je odmaknila. Na klic se je vrnila, sicer malo obotavljajoče. Torej, kako bi jo razumela? Potem, ko sem sama doumela in prosila, da jo pobožajo, je njen rep ostal visoko dvignjen in plapolal, uhlji pa so bili vedno vzravnani.

Vena nas je nadzirala, vsem in vsakemu posebej je izkazovala svojo radost, ljubezen in veselje.

Oho, tega je osemnajst let, kar se starava v objemu zaliva. To je za tvojo velikost 125 pasjih let, spoštovana starka! Vena je samostojno pokretna starka spoštljivih let. Res sem srečna, da sem ji omogočila dovolj dobre življenjske pogoje.

O, kako srečna sem, da zdaj Vena hodi po lepo tlakovani poti!


Spraševala sem se, ali bo zmogla, ali je pot vendarle predolga, sonce prevroče in zrak močno soparen. Če obnemore, kako jo bom nosila v naročju? Na pleča je ne morem dati, ker jo bolijo tace. Avto ne more do naju. Nikogar ni z ladjico ali gumonom, da bi naju prepeljal do pomola. Hmm, pa bo narobe ... A Vena gre in gre, počasi, korak za korakom, izmenično, zdaj po sprednjih, zdaj po zadnjih tacah. Ne bo klecnila zadnja desna taca? Bo legla? In če se uleže, koliko časa bo trajalo, da bo vstala? Bo sploh lahko vstala?



Napisala: Alenka Prelc
Fotografije in film: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015

Če želite prebrati tudi druge objave o Veni - Vena, škotska ovčarka


Nadaljevanje prihodnjič - Starec s klobukom in palico


Preberite še:


7. primorski pravljični festival, Spletni čas

Temačno in drugačno, avtorica, Dolores Peroša


Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak

Jadralske zgodbe, napisala: Mojca Zelenko


November 2016, napisala: Nika Korsič

Sevanje nenavadne energije, napisala: Dolores Peroša










Vena ne more po stopnicah , avtorica: Alenka Prelc, oktober 2016

objavljeno: 24. okt. 2016 18:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. nov. 2016 02:14 ]


Vena ne more po stopnicah. Stara je 125 človeških let.
Vena se je ustavila pred kamnitimi stopnicami. Ni imela namena nadaljevati pot. Ozirala se je naokoli. Zalajala na mačko. Stekla za njo v galopu. Videti je bilo kot bi okamnela v izstrelu, ker se je nemudoma ustavila in klecnila z desno zadnjo taco.

Prigovarjala sem ji, naj nadaljuje pot, spraševala sem jo, ali jo prav razumem, da vem, da ne zmore hoje po stopnicah. Kmalu bo doživela polnih osemnajst koledarskih let. Torej kot polnoletni človek, ki je v najmočnejši mišični moči, njej pa moč pojenjuje. Ali pa je stara najmanj 125 človeških let? Starka je. Življenje pojenjuje. Jaz tega nisem hotela sprejeti. Saj sem razumela, a upirala sem se grdi sedanjosti. Preteklost je bila omamljajoča in želja po ohranjanju ugodja nepopisna. Živela je lepo, mirno življenje gibčne in radožive psičke. Nisem marala sedanjosti.


Razmišljujoče je zrla v daljavo, v levo in v desno, zaobšla pa je pred seboj postavljene stopnice. Morda ni hotela sprejeti resnice in jo je prezirala.

Stopnice so strme, neenakomerno globoke in ker so sestavljene iz neobdelanih kamnitih plošč, niso gladke. Pogled nanje je veličasten in vzbuja mi občutek, kot da sem na splitskih stopnicah in slišim pesem:"... skalinada, skalinada ..." Čutim vonj in dih večnega dela starega Splita. 
Spuščajoče se stopnice so se združile s strmimi stopnicami nasprotne strani in se v obsežni širini in izredni strmini neenakomerno, globokih in širokih stopnic, spuščale v naročje presihajočega morja tik ob obali. Bila je oseka in morje je bilo pod betonsko ravnino in je butalo na umetni breg obale.

Stopnice so strme, neobdelane in grobe.

Oblila me je toplina in me popeljala, da sem se priklonila svoji starki z vsem spoštovanjem, zajela sem jo v čvrst objem. Dvignila sem jo. Tehta dobrih 25 kg. Čvrsto in nežno sem jo držala. 

Spreletela me je misel, kaj bi bilo, če padeva, če se skotaliva po stopnicah! Potem jo bom jaz poškodovala, jaz, ki dam vse, da ji je lepo. Kaj bo z menoj? Kako ji bom pomagala, če bom sama pomoči potrebna! Kdo bi lahko pomagal v tem zaspanem jutru? Preveč neznank. 

Druga izbira je, ostati in obstati kjer sva. To je konec. Konec poti, konec sprehoda do Simonovega zaliva. Ukazujoč, brez milostni stop! Nikamor več!

Tudi nazaj v serpentine do hotela Belvedere je bil za starko nemogoč!

V meni zarohni, zagrmi upor. Dvigne se neustavljiva moč, da bi podrla in strla vse zapreke in zapore! A kaj, ko imam poškodovano koleno! Potemtakem moram obmirovati. Res moram čakati, da se sinovi s psoma nakopajo in naju pridejo iskat?! Pritrdim si. To je edino smotrno, trezna odločitev.

Vena pa še vedno zre v levo in v desno, le na stopnice, ne!

Toda to je moja Vena, njen zadnji sprehod od Belvederja do Simonovega zaliva! Saj je moja, samo moja. Odgovorna sem zanjo in za njeno počutje. In ona je zame več kot psička. Razume me vedno in vselej brez besed in ukazov. Pa naj reče kdorkoli, karkoli hoče. Pa naj postavlja mejo med živaljo in človekom, kakor obrne in s katerimikoli dokazili! Jaz vem, da je resnica to, kar jaz občutim v odnosu med sabo in svojo psičko! In moja Vena je moj angel varuh. Zdaj je v kožuhu. Vidim jo. Dotikam se je. Tipam jo. Voham jo. Slišim njeno dihanje in vse glasove, ki jih stvori. Okušam veselje ob njeni bližini. Nima jasnega vonja in ne moti z njim okolice in me ne izpostavlja pred drugimi, ki nimajo radi psov. Vena bo vedno v mojem spominu in občutkih.

Torej, kaj mi pravi moje srce, moj jaz? Pravi mi, da zmoreva ena ob drugi preko teh nevarnih stopnic priti povsem varno, nepoškodovani in srečni! Tako ji omogočim nadaljevati pot.

Imam jo polno naročje. Zdi se mi, da imam Božičkovo zaupno naročilo, da prenesem ogromno darilo za ljube otroke, ki ga nestrpno pričakujejo. Darilo je tako veliko, da ne vidim čezenj, ne vidim stopal, niti stopnic.

Čutim njen topli kožuh. Posamezne dlake me žgečkajo pod nosom. Ne morem jih odmakniti. Ne morem se popraskati. Ne smem kihniti. Srbenje moram odmisliti!

Imam mehko naročje ljubezni, naročje popolne predanosti in neizmernega zaupanja, in da ne bi zmogla? 

Menite, da se ljubezen in radost prenese v objem širine morja? Seveda se! Tako steče valovanje, energija.

Sama sem, sama. Ni kopalcev. Uf, kaj delam??

Prežema me moč zmagoslavja, ki ne dopušča nobenih neprijetnosti.

In šli sva previdno, stopnico za stopnico. V mislih sem iskala globino stopnice. S podplatom sem se prilagodila površini kamna in neobdelanih stikov. Bala sem se, da se mi zavrti. Strah me je bilo, da mi bo klecnilo stopalo, zvil skočni sklep. Odmislila sem vrtoglavico. Napela sem mišice trupa, pleč in vratu v vzravnan položaj, da se mi je manj vrtelo.

Sestopava, morje je bliže in bliže. In Vena, topla, mehka Vena z značilnim vonjem kožuha tik pred mojim nosom, je mirna v mojem naročju. Potuhnila se je v moje naročje. Tiho je prenašala vse tresljaje, ni se vznemirjala. Bilo je kot bi vedela, da je nevarno in kot bi bila srečna, da jo nesem. Zlepila se je z menoj, bili sva eno. In spuščali sva se v modrino morja. Nisem videla pod noge. Želela sem le, da je Veni ugodno.

Zmagoslavje, uspelo nama je! Pred nama je odprta plaža na levo in desno.




Napisala: Alenka Prelc
Fotografije in film: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015


Nadaljevanje prihodnjič - Vena, velika dama.


 

Vožnja do plaže pod Belvederjem, avtorica: Alenka Prelc, september 2016

objavljeno: 17. sep. 2016 02:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. nov. 2016 02:26 ]


Vožnja do plaže pod Belvederjem 
Gašper je skušal prilagoditi vožnjo, da bi bilo čim manj ostrih sunkov med vožnjo, da bi te čim manj zanašalo. Pogledoval te je. Pobožal te je. Nato je, zbran na gost promet odhajajoče množice na delovno mesto, spremljal le promet. 

Vena ima častno mesto.

Poklicala sem triletno Kayo, rjavo boksarko, a se ni niti premaknila niti oglasila. S sedeža je nisem videla, bila je zavlečena v kletki v prtljažniku. Bilo je kot bi bila užaljena, ker je njen Gašper božal Veno. Ali pa je sprejela svoj položaj, da ima starka častno mesto in čas pri Gašperju? 

Unaj, ponosni, enoletni mladenič, argentinski pes, je iz kletke nadzoroval dogajanje, z bistrim, ostrim pogledom in hitrim odzivom lajanja z visoko dvignjeno glavo, ko sem klicala Kayo. 

Z Gašperjem sva modrovala, zakaj je Vena zapustila varno zavetje doma, zakaj je odšla v neznano pot. Čudila sem se, da je sprejela napor, ker se ga je do zdaj izogibala. Kako bi le vedela, kam gremo?

Spoznala sem, da sem odgovorna za Venino zdravstveno stanje v vročem dnevu. Dobro je prilagoditi razmere tako, da bo Vena zmogla. Zadnje dneve je bilo vroče do 31 stopinj celzija. Noči so se ohladile le na 28 stopinj. To pomeni, da si stara Vena ni mogla nabrati veliko moči preko noči s spanjem, ker se je hladila preko gobčka in je sopla. Ni mirno spala.

Neudoben prostor v avtu, sparina v avtu, in nedostopnost do vode je zamenjala za mehko ležišče doma. Toda Vena je bila odločena, z nami gre! Ni hotela biti sama. In tako je bilo vseh 18 let. Vena je sama vedela, kam grem in ali gre lahko poleg, sicer me je čakala doma in prosila domače le na WC.




Venino veselje ob prihodu na Belveder in čarobnost belo rumene koprene na vzhodu 
Na parkirišču Belvederja sem ti pomagala iz avta. Dvignila sem te, upognila sem koleni in čvrsto napela mišice križa. Previdno sem te položila na tla. Počakala sem te, da si se pripravila na hojo. Šla si pred menoj tudi čez prve stopnice. Dih mi je zastal, ko sem videla, kako se ob dostopu gugaš. Zbala sem se, da boš padla, ker te je zaneslo. Ujela si se. Stekla sem k tebi. Zazdelo se mi je, da te boli v križu, ker si zagodrnjala, ko sem te tam pobožala.

Z božanjem sem ti rekla :¨Pogumna si!"

Ustavila si se, pogledala na levo in tvoj pogled mi je govoril, da se čudiš lepoti trenutka, tega čarobnega sončnega vzhoda poletnega dneva, globoko v sebi pa sem čutila, kot bi mi prikrivala bolečino. Zdela si se mi gospa babica, ki vnučkom preusmeri pogovor na prijetno in ne jamra o svoji bolečini.


Vena in bele puhaste grudice topola. 

Izza Nanosa so se rojevali sončni žarki in plavali proti morju, a morja pri Izoli še niso dosegli. Na morju je bila še senca noči, ki je božala prebujajočo se Izolo. Svež vetrič je vel iz kopnega na morje in nežno božal morsko gladino. Bilo je prijetno sveže. Koder so sončni žarki pobožali kožo, se je čutilo toploto. Velika, ogromna, stara drevesa topolov so šumela pod pišem vetra v obilno krošnjo. Šelestenje lističev krošenj je plapolalo v širjavo neba. Odmev je odzvanjal tam v daljavi in dajal občutek polnosti neba, krošenj, trave, morja in mojega telesa s popolno harmonijo topolove simfonije.

Sončni žarki so prihajali z desne v višini oči in želeli slepiti pogled. Zaustavljalo jih je tisočero topolovih belih puhastih grudic, ki so skrbele za topolov naraščaj. Cvetenje topola se je preko noči poleglo na nežno, zeleno, sočno travo. Vetrič iz kosilnice je dvigoval to belo gmoto, ki se je trumoma kotalila, se vrtinčila v levo, drugi beli puhki v desno in navzgor in se zaletavali v zgornje gmote puhkov. In bilo je toliko tega, da se je zibalo samo s seboj, oblilo kosca, da ga ni bilo mogoče prepoznati. Naju ni ščemelo v očeh ali pa žgečkalo v nosu. Bila je rumenkasto žareče bela kosmičasta koprena, ki je zakrivala pogled na Izolo. Na levi strani pa je bilo nebo umito, obsijano z žarki zarje izza Nanosa, ki so poplesavali po flišnih plasteh rta Ronek. Sončni žarki so se umivali in bleščali v zalivu pred rtom. Morska gladina je bila gladka, mirna. Videl se je vsak kamenček v morju. Ni bilo naplavin morske trave. V daljavi pred menoj pesem obsijanih morskih valov potuje vse do Trbiža, ki je še v jutranji senci prebujajočega se dne. Kraški rob je metal senco in hlad na Tržaški zaliv ob obali Trsta. Miramarski svetilnik je neutrudno mežikal v pozdrav.



Gledala si v desno, opazovala umazane mize, točilni pult, razmetane sedeže, mogočna stara drevesa z gugajočimi vejami, in poslušala  glasbo lističev, v zibanju toplega vetra strmo priletelega iz vrha Belvederja, in hladnejšega valovečega se, iz Trsta. Bilo je čudovito jasno in navdihujoče jutro, brez oblačka na sinjem nebu. Nebo je bilo razpeto naravnost do Triglava, ki je pošiljal jasne pozdrave svojih dveh vrhov, ki sta se videla od tod. Napovedoval se je vroč, jasen, poletni, junijski dan.


Napisala: Alenka Prelc
Fotografije: Osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015


Nadaljevanje prihodnjič - Vena ne more po stopnicah. Stara je 125 človeških let.



Jutranja zarja, avtorica: Alenka Prelc, avgust 2016

objavljeno: 12. avg. 2016 01:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. nov. 2016 02:28 ]


Jutranja zarja in Venina odločitev 
Gašper je navdušil najstnika za jutranje kopanje s psičkoma Kayo in Unajem na Belih skalah v Izoli. Zaspanec Amadej se je sam zbudil z budilko na Nokii in bučno glasbo, ki je rezala nežne jutranje žarke v spalnici. Kaya je kot z mečem udarjala po njegovi leseni postelji, da je odmevalo kar v taktu pesmi iz Nokije. Ogromni beli Unaj je umil Amadeja s svojim slastno mokrim potegom jezika po licu.  

Jurij je bil že v kuhinji in pripravljal topel zajtrk iz prosene kaše na mleku. Gašper je na WC-ju vneto tekel za časom s pregledovanjem Facebooka. 

Ti, moja Vena, si nas opazovala na svojem varno mehkem in častnem prostoru z lepim razgledom na vse dogajanje v hiši. Nihče ti ničesar ni rekel, ker smo bili še zaspani.  

To je Vena.

Dobila si svojo hrano za starostnika, obogateno z vitamini in z manj ogljikohidrati. Dobila že, a hrane nisi pojedla. Kaya se je prituhnjeno približala hrani in začela slastno in hitro jesti. Tako jo imaš rada, da si ji pod tvojim budnim očesom dovolila, da jo je lahko pojedla. Nisi renčala. Gašper se je jezil, da bo Kaya dobila izpuščaje po nepreverjeni hrani. Ti, Vena, si z glavo, položeno med tačkama na podu, obračala oči v smer glasu in v daljavo. Zdelo se mi je, da hočeš reči: "No ja, malo ji že ne škodi, saj je moja, mala Kaya!" 

Unaj, Kaya in Vena

Bala sem se zate, draga Vena, ker zadnje mesece nisi hotela hoditi. Tolažila sem se, naj te razumem, da ne moreš, ker si stara 18 let in so tvoje tegobe del staranja. Na sprehodu si se zelo kmalu obrnila. Bolelo te je v področju desnega kolka. Dajala sem ti zdravila kot je naročil veterinar in glukozamin, a si se temu velikokrat zelo upirala. Starost, bolečine, pojemanje moči ...

Tokrat si sama vstala. Res, podzavestno sem se zdrznila, okamnela in čakala, kaj bo. Bila sem presenečena. Zadnjih devet mesecev si nas klicala toliko časa, da ti je nekdo, najpogosteje jaz, pomagal vstati in si šla na malo potrebo in se ponovno ulegla. Nisi mogla sama vstati.

Glej, šele danes sem dojela, da je bilo preveč gladko na tleh in se nisi mogla opreti na tla, drselo ti je. Ker nisi dovolj hodila, si nisi obrusila krempljev in ti je vedno bolj drselo. Bila si pri veterinarju, Leonardu, ki ti je med drugim tudi postrigel nohte, lepa starka.

Ponosno in počasi si stopala proti izhodu na dvorišče. Nisi se ustavila pri treh avtomobilih ampak točno pred Gašperjevo 'Opelco'. Čakala si. Nisi nas gledala, niti opazovala, obrnjena si bila proti vratom avtomobila in si čakala na trenutek, ko se bodo odprla vrata. Vstop v avtomobil pred sprednji sedež ti je delal težave in takoj sem ti pomagala. Dvignila si sprednje tace na tla v avtu, nato sem ti dvignila zadek in ga spodnesla na tla v avtu. Bilo je premalo prostora. Zanašalo te je. Bila si tiho. Videti je bilo, da se smehljaš.

Vena čaka na Jurija

Vena čaka, da se vrata avtomobila odprejo.



Napisala: Alenka Prelc
Fotografije: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015



Nadaljevanje prihodnjič - Vožnja do plaže pod Belvederjem





1-8 of 8