Kakšno bo srečanje z mojo odvezano psičko? Ali bodo komentarji ali grožnje s policijo ali ... Kaj bo? Gospodar se bo zbal velikega psa in histerično kričal, zakaj ni na povodcu, kje ima nagobčnik? Bo Veno razjezila cvileča kroglica? 

In Vena se ne meni zanje in za psička, ki se močno trudi povohati njen zadek. Čivava bevska in se zaletava proti Veni. Ne doseže je, ker ga omejuje povodec.  

Vena mirno koraka svoj ritem korakov na svoji poti in mimohoda, nikogar ne zmoti. 

Oddahnem si. Vnovič si rečem, kako je Vena bistroumna starka. 

Hitrih korakov prihajata živahna otroka. Naravnost k Veni sta namenjena. Starejša gospa, njuna spremljevalka, prestrašeno kriči:

"Otroka, proč od psa! Pazita! Pes nima nagobčnika, moral bi ga imeti!"

Vena se ustavi, se s tacami opre v podlago, da se ji vidi, da je stabilna. Nato dvigne glavo in zalaja, kot bi hotela reči, naj se umiri in se prepriča, kako dobrohotna je. Gospa obnemi na konicah prstov nog in kriče maha z rokama: "Otroka, nazaj! Gremo na policijo!" 

Vena pa je že pritisnjena k otrokoma, ki jo božata po glavi in trupu. Tudi s prstkom ji gresta v gobec. Vena ju prizanesljivo gleda in zapeljuje, češ: ... Tako je prav, rada vaju imam, uživajta.

"Babi, kaj si živčna!" reče dekletce. Fantek pa hiti: "Spet paničari! Kako ji je ime?" 

Pogovarjamo se. Nadziram, kako se bo Vena odzivala, kdaj ji bo dovolj. Iskala sem tisti izraz v Veninih očeh, ki bi oznanil, da ima kot starka, že skrhane živce, in ji bo kmalu preveč otroške radoživosti. Opozorim ju na razliko med Veno in drugimi psi in kako naj se zavarujejo in ne ustrahujejo sebe in drugih. Zrem v srečne, vedoželjne očke radoživih otročičev, prečudovitega para deklice in dečka. 

Gospa se umiri in pove svojo izkušnjo s psom.

---

Vena na plesišču 

Pripotovali so sončni žarki in obsijali senco plesišča. Poplesavali so v vetrcu preko rožnatih cvetov oleandrov, pojočih ob zibanju in drgnjenju lističev drugega ob drugega.

Vena je postala in zrla v mimoidoče.