MENU‎ > ‎In še kaj‎ > ‎Vena-objave‎ > ‎

Plavala si petnajst let, napisala: Alenka Prelc, marec 2017

objavljeno: 23. mar. 2017 12:06 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. mar. 2017 12:09 ]

Plavala si petnajst let, do vnetja ušes
"Saj mi dovoliš, da uživam v plavanju? Veš, kako te pogrešam!" Oči se mi orosijo, knedelj je v grlu, v glavi napetost, občutek, da bom eksplodirala. Bum! In streznim se. Ničesar ne morem spremeniti. Zgodilo se je. Nikakor nisem pomislila, da bi spregledala prve znake vnetja tvojih ušes.

"Ah, ti ne moreš več uživati v plavanju, potapljaš se. Vseh petnajst let sva vsaj pol leta bili ob primernem vremenu v objemu morja, tudi po uro dolgo. Lani si šla tako radostno v morje, lajala njemu v pozdrav in nam v pogum, da se ti čim prej pridružimo. Prišel je val, nisi mu bila kos, zalil te je, stresla si z glavo, zadek ti je šel pod gladino vode. V sekundi sem bila pri tebi, te podprla za prsni koš in te povlekla na kopno. Popila sem kar nekaj morja, a čvrsto sem te dvigovala na gladino." 

Božam jo, ona leži stisnjena ob tla. Nežno jo božam v enem potegu od glave do repa. Moja lahka roka nežno drsi in stara dlaka ima resast občutek. Zavedam se, da je čas za krtačenje prišel hitreje kot do zdaj.



"Ah, tvoje srce je polno občutkov svobode, ki si ga občutila med plavanjem z menoj. Pomisli, vselej si plavala z menoj in samo z menoj si šla v vodo. Jurij je bil užaljen. Dolgo mi ni povedal, da ne gre s teboj, ker nočeš z njim plavati."

Božam te po licu, uhljev ne premakneš. Lepo ti je.

"Skoraj vsakokrat sem te doma umila s sladko vodo, najprej je bila zelo topla, nato pa čedalje bolj mrzla in stresala si se in tekala po trati, radoživa, srečna. V kotu sosedinega okna sem pogosto videla senco in jezen pogled. In ti si nagajivo lajala v smeri sosede. Vedno sem obžalovala, da ne moreva s sosedo deliti prvinske sreče. Kajne?" 

In tvoj pogled se ustavi na mojem obrazu kot bi hotela potolažiti in sprejeti dejstvo.

Morja si se naužila od prvih mesecev 1998 vse do lani. Žal, ti je morje namočilo sluhovod. Čeprav niste ovčarji nagnjeni k vnetjem sluhovoda, se je zgodilo, da se ti je zaredila glivica in dva meseca sva spirali dvakrat dnevno obe ušesi. Vem, prepozno ali kasno sem prepoznala, da stresaš z glavo zaradi vnetja sluhovodov. Mi lahko oprostiš, prosim?"

In zopet se mi oko orosi, cmok v grlu, vrtenje in šumenje v glavi. Kot, da bi prišel tornado in vrtinčil v rano, ki ponovno zakrvavi. Dvigneš glavo in jo položiš na moja kolena. In solze sreče mi drsijo po licu. Pravijo, da so solze, srčni dragulji in vredna si jih. Postajam panična? Prav, tudi prav. Saj nikomur ne škodim, sami sva, sami v objemu piša morja, drobne kaplje se nama posedejo in mene drobno požgečkajo. To malomarnost sem plačala, drago plačala. Med vnetjem nisva mogli plavati. Po vnetju pa nikoli več nisi zavijala kot volkovi.




Naglušnost po vnetju ušes
"Vena poj!" in ostaneš kot si. Neodzivna si. "Vena poglej me!" in iščem očesni stik. Gledaš me. "Vena, poj!" Odmakneš glavo z mojih dlani, pogledaš v tla. Zakaj me ne ubogaš!? Le zakaj nočeš več zatuliti. Sprašujem se in dobim opravičilo in ne silim več vate. Spoštujem te. Omamljena se ne sprašujem več. In prikrivam si resnico, da ne slišiš več ali da slišiš zelo slabo. Od tod sledi, da se glasovnega sporazumevanja ne uporabljam več. In moji otroci so zadovoljni, ker je več tišine.

Pa tako čudovito si pela, zavijala, kot pravi volk. In tako na ukaz si to naredila. Ob polni luni si bila tiho. Čudovita si, ti moja božanskost! Ah, minilo je ... ta starost!




Venin podvig
Vena stopica na mestu. Glava sklonjena. Zadnje tace razkrečene, širokotirna postavitev daje občutek nesigurnosti, da bo zdrsnila in padla na trebuh. Ta starost je grda! Nemočna sem. Ne morem ji pomagati. Niti je ne morem poleči, niti ji ne morem odpraviti bolečin zaradi pritiskanja vretenčnih izrastkov na izstopiščih živcev v križu. Ah, morda pa bi le morala vztrajati pri dajanju glukozamina. Tablete so ji naredile stranske učinke in je bila nenormalno žejna, hujšala je in bruhala. Ah, kaj, ko ni hotela niti zlepa niti zgrda pogoltniti ne vitaminsko tableto ne glukozamina, drugo pa nisem našla, žal. Nisem imela srca, da bi jo vsakič prisilila, kajti morala sem ji poriniti tableto v goltanec, sicer je vse izpljunila.

Po dolgih sekundah je priklonila glavo in spuščala zadnjico. Izgubila je kontrolo postopnega spuščanja in topo pristala na peščenih tleh. Zastrigla je z uhlji, povesila pogled, kot bi hotela reči: " Pusti me, ti kar pojdi!"

Sprednji tački je iztegnila predse in položila nanje gobček. Zadnji tački sta bili v celoti iztegnjeni. Pogledala me je z očmi. Pobožala sem jo po glavi in vse do repa. Tako so me naučili, da se sporoča psu, da ga ceniš in se umiri. Potrepljala sem jo po čudovito belo bleščeči daljši dlaki na prsih. Tako se daje psu priznanje, pohvalo. Poljubila sem jo na čelo. No ja, ne da bi se prav dotaknila dlake. S posebnim prijemom sem ji omogočila prijetnejše ležanje in lažje vstajanje, ker sem prestavila tačke. Božala sem jo. Prsti so se skrivali v goščavi dlake, ki mi je ostajala med prsti. Pogreznili so se do nežnega puha tik nad kožo. Občutek dotika mi je pričaral materino naročje, varno pribežališče. Širil se je iz več milijonov čutnic dlani in hrbtišča roke. Občutek je čarobno sproščujoč. Drhtela sem od radosti, počutila sem se zelo bogata, privilegirana za to občutenje. Ni vsakomur, vsakokrat dano čutiti in občutiti dotik. Spoznanje, kaj pomeni dotik in kako ga zanemarjamo. Obljubila sem si, da bom več božala svoje otroke in vsakogar, ki mi bo to dovolil.


Priznati sem si mogla, da nič ni večno, tudi Vena ne. Sreča, da jo bom jaz pospremila in ne ona mene. Želela sem si, da bi jo po smrti nagačila. Imela bi jo za svojo večnost duševne topline. Ohraniti želim tisto nepopisno in neponovljivo mehkobo kožuha Vene, ki ni nikoli zaudarjal, ki ni imel posebnega vonja. 

Zavedam se, da sva preživeli osemnajst prekrasnih let. Hvaležna sem ji za vsako minuto, ko me je počakala. Blagoslovljena sem, da v tem času se ni dogajalo nič pretresljivega, da jo je mož sprejel, čeprav ni si je nič želel, da so moji trije otroci dojeli toplino in radost pasje bližine v svoji mladosti. Meni slednje ni bilo dano.

In sedaj ob Veni slišim dih morja, ki mi razpira pljuča, čutim božajočo toplino sončnih žarkov, ki mi poganja srce in plavam s poživljajočo in vzkipevajočo močjo poletnega dne.

Obraz in ne gobec, izraz, ki izraža grobost, v očeh pa mirnost, komaj zaznavno vdrtost pod očmi, blago osivelo dlako gobčka, primerno topel gobček. Spoznam, da potrebuje vodo. V kotu gobčka so ustnice privzdignjene, nasmešek. Ne sopiha. Menim, da ni preutrujena. Kot bi sledila mojemu pogledu. Ko jo gledam, diha mirno, je nasmejana. Ko odmaknem pogled, globoko vdahne, pospešeno diha na odprt gobec. Kot bi mi prikrivala, da je utrujena. Ah, starost, laboratorij je pokazal, da ima iztrošeni ledvici.

V 18-ih letih, kot bi mi hotela dati radost čarobnosti in popolnega zadovoljstva. Položila je glavo med tačke in s pogledom potovala po vsej širjavi stikanja morja in mivke. Morje je bobneče prihajalo, a je na mivki poniknilo v nedrje zemlje.

Vena se ni plašila moči morja. Občudujoče ga je motrila. Tako je bila zleknjena kot bi bila spojena z mivko in kamenčki ... Spremljala je igro sončnih žarkov, ki so se zibali na gladini morja, se potopili in zaplavali proti obali. S svojo jasnino barve so napovedovali zelo vroč dan. Predramilo me je spoznanje, da se bo treba umakniti v senco. Če res želim soobčutiti svobodo morja na svojem telesu, moram zapustiti mehkobo Venine duše.




Med plavanjem me Vena opazuje in mi pride naproti 

Stopam po mivki. Stopala se pogrezajo in spodrivajo morje, ki omoči moje podplate in občutek hladu se mi razširi po vsem telesu. Mehkoba in mokrota mivke me spominjata, kako me je mati gugala v svojem naročju, ko sva se potapljali globlje v morje in sem ji gledala v radostne oči. Počutim se varna, čeprav grem v neznano. Objame me želja po letenju. Zakrilim s široko razprtimi rokami in vdahnem, kolikor zmorem globoko. Poletim v nedrje morja. Na obrazu začutim tisočero pesem morskih kapljic. Čeprav ne morem vdahniti, diham svobodo. Morski valovi me ponesejo. Kot bi bila v maternem naročju radosti. Kot bi bila v očetovem objemu spoštovanja. Kot bratovska igrivost in sestrska nagajivost je valovanje morskih valov ob mojem telesu.

Roke režejo mehkobo morja, Morski tok gnete moje noge. Z vsakim odrivom grem v neskončnost življenjske svobode in radosti. Svoboda je tudi to, da sam ne oviraš nikogar na svetu. Vena prihaja v morje. Do kod bo šla? 

Zamah spusti temno misel. Nov zamah, nova dobra misel. Vnovič zamah in še boljša zamisel. Osvobajam se tegob. Morje jih odplavlja. Sproščam strah. Udarjam jezo in val se raztrešči v tisoče kapljic. In te me božajo, pomirjajo. Nikomur ne škodujem. Nikomur ničesar nisem dolžna. Nikogar ne motim. Hvala ti, morje!

Z Veno ob rami je bilo plavanje še neprimerno prijetnejše. Lebdeli sva na morski gladini. Ona s svojim mlinčkom, jaz s propelerjem sva mleli mirno morsko gladino. Ko je bilo morje razburkano, sva plavali koder je bilo morje manj jezno. To je bilo toliko od obale, da so se povratni valovi, ki so butnili ob obalo, že umirili.

Danes plavam sama, čisto sama. Imam le nekaj minut, ker me Vena čaka na obali.


Spomin poleti v čas, ko Vene nič in nihče ni ustavil, da se ne bi zapodila lajajoč v nedrje morja. Bilo je kot " Na juriš!" kot izvidnica na konjih, ki je oznanjala prihod cenjenega vladarja. Stara tri mesece je plavala, z menoj in mojima otrokoma, do boje v Mesečevem zalivu. Ker se je utrudila, sta ji otroka odstopila blazino, da je imela sprednje tačke na njej in sem jo varovala, da ni potonila. Ves strah je spremenila v predanost. Vidim jo, kako odločno vesla do mene. Nato plavava skupaj, kolikor in kjerkoli sem plavala. Pa naj je bilo to tik ob obali, ali na meji dovoljenega za plavalce, po pet minut do ure dolgo. Ja! Bilo je. Ne bo več. Kaj mi ostane? Ali bom zmogla vzbuditi v drugih radost, ki jo čutim jaz sama? Želim pripovedovati o tej večnosti veselja, povezanosti psičke in človeka. Ah, Vena kako ti je? Mislim, da si srečna v objemu morja na varni obali. Starost! Kje je moč mišic? Kje okretnost telesa? Zakaj jo je vzel čas? Ali pa ji je ravno plavanje podaljševalo življenjsko okretnost in moč?! Starost. Davek za čas.
Morje v nosu sproži obrambni nagon. Glava poišče zrak med morskimi valovi. Ujamem ga med pohodom valov z vdihom zraka. In zmagoslavje me objema, zmogla sem, zmogla v tem vesolju. Vena je na varnem. Stoji v plitki vodi njej do kolen. Prav kot radoživa starka, ki si namaka noge. Povedo, da je namakanje nog zdravilno.
In roke vnovič odrežejo pot in morje drsi čez trup in noge. Objema me vrtinec morske poezije, masira me. V spomin mi prikliče vsak del spodnjih okončin. Slišim udarec leve roke in desne noge v prostranost morja. Voda v očeh in ušesih. Občasno še morje v ustih, ki me ustavi pri plavanju, da ga izpljunem, izkašljam, se mu uprem, ga odslovim. Tako spoznam, da mi ni treba vsega goltati, prenašati, kar mi ni všeč. Pobožam oči in zjasni se pogled. Vena v daljavi si še vedno namaka tačke in čaka, da se vrnem. Nagnem glavo. Morje steče iz sluhovodov. Požgečka me.
In vnovič igra s svobodo morja in občutkom obvladovanja celega telesa v prostranosti morja. Kar tako mimogrede, za večnost, za radost, za življenje, za novo pot v zmagoslavje zase in dobro za druge, ko sem sama mirna.



Kje je Vena? Iščem jo na skali, a je ni. Začutim njen pogled. Poiščem ga. Vidim, kako ima visoko dvignjeno glavo in zre v širino morja. Me voha? Ji morski valovi nosijo mojo misel? Nikogar ni okoli nje. Nihče je ne preganja, super. To je tedaj, ko si doma.

Vena je še vedno do kolen v morju. Naprej ne gre. Nikoli več! Nikoli več ne zaupa, ne preda se morski svobodi, ker je ne obvlada več. Ah, ta starost!

(Konec)


Napisala: Alenka Prelc
Fotografije: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015



Preberite še: