MENU‎ > ‎In še kaj‎ > ‎Vena-objave‎ > ‎

Starec s klobukom in palico, avtorica: Alenka Prelc, december 2016

objavljeno: 22. dec. 2016, 19:46 avtor: Spletni čas

Starec s klobukom in palico 

Lepo oblečen starec s klobukom se ustavi, ko ga Vena dohiti, in reče: 

"No, pa greva! Ti po štirih, jaz po treh!" 

Vena ga postrani motri, dvigne smrček, se mu približa, pomoli gobček k njegovim stegnom in počaka. Čaka, da jo bo razumel, ko pravi: Glej, prijazna sem in ti si dober človek! Pobožaj me. Mehka sem, prijetno ti bo! Pa grem. 

"Kako čudovita si, ti mrcina pasja! Mlada pa več nisi! Nimaš sivega gobčka. Hoja te izdaja. Kožuh pa je še izredno lep, mehak, negovan, počesan. Moj Cmoki je šel v večno lovišče, naj mirno spi. Počiva kot moja draga Liza, naj mirno počiva, mati čudovite moje hčerke."  

Oči se mu orosijo. Počaka. Videti mu je, da ima cmok v grlu.  

"Leta tečejo. Pa potrebujem tole palico, ki me spremlja kot Liza in Cmoki. Imam jo, da spodim nadležne pse ..."(in že se nasmehne), "Pomotoma požgečkam mladenko ... Ah, imam jo zato, da sem stabilen, samostojen, varen in svoboden, neodvisen!"

Obrne se k meni, vzravna se, globoko vdahne, svečano dahne: "Dobro skrbite zanjo. Živali imate radi, veliko vam pomenijo. Kdor ima rad živali, ima rad ljudi, pravi pregovor. Ko bi bili vsi taki!"



In gospod s klobukom in palico je sedel na kamnito klopco z lučko v kamniti steni na tlakovani promenadi med Simonovim zalivom in Belvederjem. Vena je popotovala s pogledom po njegovi podobi kot velika dama, ki je dostojnega obnašanja in gosposkega vedenja in duha visoke družbe v osvajanju moških src. Nadaljevala je pot. Mene je imela v vidnem polju. Ni me iskala. Ni me čakala.
 
Ponosna, samostojna starka!


Bil je mir. Morje v oseki. Umite kamnite plošče, lesketajoči se kamenčki se igrajo z valovi. Sončni žarki plešejo med valovi, se zlivajo in potonejo med njimi. Zarja izza Nanosa in Slavnika obdaja Izolo, kot pajčolan nevestin sijoči obraz. Senca pada na hiše ob morski gladini. Vzhodno sonce ožarja jambore na jadrnicah v marini, varnem pristanu. Sliši se glasba številnih zibajočih se jamborov jadrnic v jutranjem vetrcu na mirni morski gladini, gladki in sijoči kot ogledalo. Drobno pritrkavanje in zvončkljanje kovinskega zvena pleše s pišem vetrčka iz tople zemlje. Izola se zamolklo blešči v odsevu rumenih sončnih žarkov in srebrnih jamborov. K meni prihaja iz ozadja šelestenje listja dreves. Z leve mi boža uho šumenje morskih valov. Torej, tu je poezija hamonije. In kje je dirigent?



Napisala: Alenka Prelc
Fotografije in film: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015

Če želite prebrati tudi druge objave o Veni - Vena, škotska ovčarka


Nadaljevanje prihodnjič -  Vena v zavetju oleandra 



Preberite še:

December 2016, Nika Korsič

Kenge, Niko Slana

Ženska prtljaga, Mojca Zelenko



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Jadranje, Mojca Zelenko