Oči se mu orosijo. Počaka. Videti mu je, da ima cmok v grlu.  

"Leta tečejo. Pa potrebujem tole palico, ki me spremlja kot Liza in Cmoki. Imam jo, da spodim nadležne pse ..."(in že se nasmehne), "Pomotoma požgečkam mladenko ... Ah, imam jo zato, da sem stabilen, samostojen, varen in svoboden, neodvisen!"

Obrne se k meni, vzravna se, globoko vdahne, svečano dahne: "Dobro skrbite zanjo. Živali imate radi, veliko vam pomenijo. Kdor ima rad živali, ima rad ljudi, pravi pregovor. Ko bi bili vsi taki!"



In gospod s klobukom in palico je sedel na kamnito klopco z lučko v kamniti steni na tlakovani promenadi med Simonovim zalivom in Belvederjem. Vena je popotovala s pogledom po njegovi podobi kot velika dama, ki je dostojnega obnašanja in gosposkega vedenja in duha visoke družbe v osvajanju moških src. Nadaljevala je pot. Mene je imela v vidnem polju. Ni me iskala. Ni me čakala.

 

Ponosna, samostojna starka!

Bil je mir. Morje v oseki. Umite kamnite plošče, lesketajoči se kamenčki se igrajo z valovi. Sončni žarki plešejo med valovi, se zlivajo in potonejo med njimi. Zarja izza Nanosa in Slavnika obdaja Izolo, kot pajčolan nevestin sijoči obraz. Senca pada na hiše ob morski gladini. Vzhodno sonce ožarja jambore na jadrnicah v marini, varnem pristanu. Sliši se glasba številnih zibajočih se jamborov jadrnic v jutranjem vetrcu na mirni morski gladini, gladki in sijoči kot ogledalo. Drobno pritrkavanje in zvončkljanje kovinskega zvena pleše s pišem vetrčka iz tople zemlje. Izola se zamolklo blešči v odsevu rumenih sončnih žarkov in srebrnih jamborov. K meni prihaja iz ozadja šelestenje listja dreves. Z leve mi boža uho šumenje morskih valov. Torej, tu je poezija hamonije. In kje je dirigent?