MENU‎ > ‎In še kaj‎ > ‎Vena-objave‎ > ‎

Vena ne more po stopnicah , avtorica: Alenka Prelc, oktober 2016

objavljeno: 24. okt. 2016 18:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. nov. 2016 02:14 ]

Vena ne more po stopnicah. Stara je 125 človeških let.
Vena se je ustavila pred kamnitimi stopnicami. Ni imela namena nadaljevati pot. Ozirala se je naokoli. Zalajala na mačko. Stekla za njo v galopu. Videti je bilo kot bi okamnela v izstrelu, ker se je nemudoma ustavila in klecnila z desno zadnjo taco.

Prigovarjala sem ji, naj nadaljuje pot, spraševala sem jo, ali jo prav razumem, da vem, da ne zmore hoje po stopnicah. Kmalu bo doživela polnih osemnajst koledarskih let. Torej kot polnoletni človek, ki je v najmočnejši mišični moči, njej pa moč pojenjuje. Ali pa je stara najmanj 125 človeških let? Starka je. Življenje pojenjuje. Jaz tega nisem hotela sprejeti. Saj sem razumela, a upirala sem se grdi sedanjosti. Preteklost je bila omamljajoča in želja po ohranjanju ugodja nepopisna. Živela je lepo, mirno življenje gibčne in radožive psičke. Nisem marala sedanjosti.


Razmišljujoče je zrla v daljavo, v levo in v desno, zaobšla pa je pred seboj postavljene stopnice. Morda ni hotela sprejeti resnice in jo je prezirala.

Stopnice so strme, neenakomerno globoke in ker so sestavljene iz neobdelanih kamnitih plošč, niso gladke. Pogled nanje je veličasten in vzbuja mi občutek, kot da sem na splitskih stopnicah in slišim pesem:"... skalinada, skalinada ..." Čutim vonj in dih večnega dela starega Splita. 
Spuščajoče se stopnice so se združile s strmimi stopnicami nasprotne strani in se v obsežni širini in izredni strmini neenakomerno, globokih in širokih stopnic, spuščale v naročje presihajočega morja tik ob obali. Bila je oseka in morje je bilo pod betonsko ravnino in je butalo na umetni breg obale.

Stopnice so strme, neobdelane in grobe.

Oblila me je toplina in me popeljala, da sem se priklonila svoji starki z vsem spoštovanjem, zajela sem jo v čvrst objem. Dvignila sem jo. Tehta dobrih 25 kg. Čvrsto in nežno sem jo držala. 

Spreletela me je misel, kaj bi bilo, če padeva, če se skotaliva po stopnicah! Potem jo bom jaz poškodovala, jaz, ki dam vse, da ji je lepo. Kaj bo z menoj? Kako ji bom pomagala, če bom sama pomoči potrebna! Kdo bi lahko pomagal v tem zaspanem jutru? Preveč neznank. 

Druga izbira je, ostati in obstati kjer sva. To je konec. Konec poti, konec sprehoda do Simonovega zaliva. Ukazujoč, brez milostni stop! Nikamor več!

Tudi nazaj v serpentine do hotela Belvedere je bil za starko nemogoč!

V meni zarohni, zagrmi upor. Dvigne se neustavljiva moč, da bi podrla in strla vse zapreke in zapore! A kaj, ko imam poškodovano koleno! Potemtakem moram obmirovati. Res moram čakati, da se sinovi s psoma nakopajo in naju pridejo iskat?! Pritrdim si. To je edino smotrno, trezna odločitev.

Vena pa še vedno zre v levo in v desno, le na stopnice, ne!

Toda to je moja Vena, njen zadnji sprehod od Belvederja do Simonovega zaliva! Saj je moja, samo moja. Odgovorna sem zanjo in za njeno počutje. In ona je zame več kot psička. Razume me vedno in vselej brez besed in ukazov. Pa naj reče kdorkoli, karkoli hoče. Pa naj postavlja mejo med živaljo in človekom, kakor obrne in s katerimikoli dokazili! Jaz vem, da je resnica to, kar jaz občutim v odnosu med sabo in svojo psičko! In moja Vena je moj angel varuh. Zdaj je v kožuhu. Vidim jo. Dotikam se je. Tipam jo. Voham jo. Slišim njeno dihanje in vse glasove, ki jih stvori. Okušam veselje ob njeni bližini. Nima jasnega vonja in ne moti z njim okolice in me ne izpostavlja pred drugimi, ki nimajo radi psov. Vena bo vedno v mojem spominu in občutkih.

Torej, kaj mi pravi moje srce, moj jaz? Pravi mi, da zmoreva ena ob drugi preko teh nevarnih stopnic priti povsem varno, nepoškodovani in srečni! Tako ji omogočim nadaljevati pot.

Imam jo polno naročje. Zdi se mi, da imam Božičkovo zaupno naročilo, da prenesem ogromno darilo za ljube otroke, ki ga nestrpno pričakujejo. Darilo je tako veliko, da ne vidim čezenj, ne vidim stopal, niti stopnic.

Čutim njen topli kožuh. Posamezne dlake me žgečkajo pod nosom. Ne morem jih odmakniti. Ne morem se popraskati. Ne smem kihniti. Srbenje moram odmisliti!

Imam mehko naročje ljubezni, naročje popolne predanosti in neizmernega zaupanja, in da ne bi zmogla? 

Menite, da se ljubezen in radost prenese v objem širine morja? Seveda se! Tako steče valovanje, energija.

Sama sem, sama. Ni kopalcev. Uf, kaj delam??

Prežema me moč zmagoslavja, ki ne dopušča nobenih neprijetnosti.

In šli sva previdno, stopnico za stopnico. V mislih sem iskala globino stopnice. S podplatom sem se prilagodila površini kamna in neobdelanih stikov. Bala sem se, da se mi zavrti. Strah me je bilo, da mi bo klecnilo stopalo, zvil skočni sklep. Odmislila sem vrtoglavico. Napela sem mišice trupa, pleč in vratu v vzravnan položaj, da se mi je manj vrtelo.

Sestopava, morje je bliže in bliže. In Vena, topla, mehka Vena z značilnim vonjem kožuha tik pred mojim nosom, je mirna v mojem naročju. Potuhnila se je v moje naročje. Tiho je prenašala vse tresljaje, ni se vznemirjala. Bilo je kot bi vedela, da je nevarno in kot bi bila srečna, da jo nesem. Zlepila se je z menoj, bili sva eno. In spuščali sva se v modrino morja. Nisem videla pod noge. Želela sem le, da je Veni ugodno.

Zmagoslavje, uspelo nama je! Pred nama je odprta plaža na levo in desno.




Napisala: Alenka Prelc
Fotografije in film: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015


Nadaljevanje prihodnjič - Vena, velika dama.